Slaščičarna Rašica

To je kraj, ker se začnejo moji vikendi in moji prosti dnevi. Vedno, ko porihtam tamali se vsedem v avto in odpeljem na kavo. Ni fora v kavi, ampak v tem ,da točno vedo kakšno pijem in kaj pijem zraven, da vedno preberem zraven še Novice, če so zasedene jih dobim takoj ko so frei. Ni ga lepšega kot, da stopiš nekam in te vprašajo bela, deci deci? Ti poklimaš, če odkimaš ve, da je namesto bele, z mlekom in ni ti potrebno odpreti niti ust. To je tistih 5 minut gmha, ki si ga vzamem na dan.

Sreča ni cilj temveč sredstvo za življenje.(Paul Claudel)

Je pa res, da se tu počutim čisto doma. Poznamo se že skoraj celo življenje saj sta zdajšnja "glavna" stara toliko kot jaz. In tudi nekatere moje preimenovanja tistih, ki delajo tam, so se kar prijele pri vseh. Kaj,... prvi je Azim, drugi je Besim in naslednji, ki je prišel, sem mu rekla Cezim, potem je bil Desim....no tako sem si jih zapomnila po abecedi čeprav je bilo samo pri prvih dveh tako. Ampak, vsi vemo kdo je Desim ;-).
Kaj mi je še fino tam? To, da imam protekcijo in dobim tople krofe od zadaj, tiste dva meseca k jih imajo - to so najboljši krofi na svetu!. To, da ko sem bila prejšnji mesec prisilno v postelji in sem poslala po torto očeta, so prepoznali moj avto in so mu dali tisto torto, ki jo jaz jem - punč torta je zakon, in seveda so mu dali zraven še ježka, ko jim je rekel, da je ježka ne bo, mu je povedal, da to kuča časti, ker je za Ajšo in Bajko (pač če prideš vedno po "robo" in ve kaj je zame, kaj za brata, logično da ve kaj je tudi za tamamli). Evo to mi je všeč, da ljudje točno vedno kaj rabim. A ni smešno kako majhna stvar ti razveseli življenje. In res je ne peljem vsakega na kavo v slaščičarno, ker tudi vsakega ne povabiš k sebi domov.