Vikend, kot si ga lahko le želiš

Spet moj pasji vikend. Tokrat smo šli v soboto v živalca. Spet nas je bilo nekaj čez 40 in nikjer se nas ni slišalo. Prav uživam vsakič, ko opazujem ljudi, kako, tudi če so prvič, takoj začutijo skupino in postanejo del nje. Kje je fora, da je tako. V tem, da jim 100% zaupam.  Samo to je ključ uspeha in nič drugega. Da vem, da bo šlo vse tako, kot mora bit. In gre. Čedalje bolj me presenečajo v pozitivo.


Nov prebivalec

 Prvič smo videli, kako delajo s slonico

Fascinantno res!

Kaj je tisto, kar me navdihuje pri mojem delu. Tole:

To, da se lahko postabim na konec skupine in si rečem  - evo, to je moje delo.
Se mi je pa tokrat kar stopilo srce, ko sem opazovala morskega leva. Zamujali so s hrenjenjem in revež je skoraj umru od žalosti. Take grimase je delal, kot da bi doma gledala svojo psico, ko ni kaj po njeno.

Revež je čakal pred vrati pa nikogar ni bilo.
Vem, da mi Ankica ne bo zamerila, ker objavljam njeno sliko. Anka nam je letost vsem v spodbudo. Meni je definitivno navdih in vesela sem, da me je našla in da je bila del moje letošnje zgodbe. Veliko sem se naučila ob njej in od nje.

Žirafa je stegnila svoj vrat čisto blizu. Še malo bi šla naprej, pa bi jo lahko pobožal.

Tokrat je bila spet z mano v živalcu moja Simonca, s katero sva potem naredile še en krog. Zavile sva tudi v oboro s kozicami in prašički. Če hočeš, da so vsi ljubosumni nate, moraš v to oboro z vrečko v roki. Vse kozice so takoj pri tebi. Male kozice so tako luštne. Če bi imela plac, bi takoj imela par.
Sem pa včeraj spet nekaj novega doživela. Prvič sem pobožala oslička. Ne morem verjet, da ima tako mehko dlako. Skoz sem mislila, da ima trdo, žimasto, prav nič privlačno za božat. Prav nasprotno - prav za božat je.
Sobota se je končala še z enim lepim sprehodom z Bajkico. Celo uro sva hodile po najinih poteh. Še malo, pa bo lahko tudi že kakšno žogico lovila.
Tko lepo jo je pogledat, ko teče proti meni in jo prav nič ne gane, če jo noge ne ubogajo najbolje.

Dolga pot naju še čaka, važno je, da sva na pravi poti in da nama gre vse bolje. Potem bova spet uživale in se imele še bolj fino. Je pa res, da čedalje bolj ugotavljam, da je Bajka tako pridna punca, da ne vem, če bo še kdaj katera tako.
Nedelja se je začela z nenapovedano kavo, ki sem jo spila s tečajniki. Luštno jih je gledat - tokrat govorim o dvonožnih;)
Popoldne sem imela še dve skupini. Najprej malo šolo - ne morem verjet, kako napredujemo, kako vse teče tako kot mora, kot da bi nas vodila ena višja sila. Upam, da še dolgo ostane tako.
Za njimi so bili mladički, ena res posrečena skupina iz mešanih generacij. Kolikor sem bila na začetki skeprična, sedaj vidim, da je to najbolje  - da so različne generacije, ker potem res skupina diha čisto drugače.
Mulčki moji mali.

 Najmanjša - Šapica....kako le naj ji bo drugače ime?

Vikend se je zaključil s končno 10 pri prvem predmetu in začetkom novega predmeta. Ja, v nedeljo ob pol 9 zvečer smo imeli predavanje.

Srečen ali nesrečen nisi zaradi svojega položaja, ampak zaradi razpoloženja.

Samo slika

Zarečenga kruha se največ poje

Rekla sem, da letos ne bom več imela tečajev, ker moram malo tut jaz zadihat. Čez zimo si pusim dve šoli in potem januarja naprej.
Potem pa dobim tri maile v enem dnevu. Resne borbe, ampak sem rekla ne.

Zaenkrat res nimam frej vikenda, med tednom moj način dela ne pride v poštev, ker gledamo res na malenkosti. Tko to je, če si natančen in precizen in če vodiš psa do milimetran natančno.

Letos ne več...pa da vidmo, če bo res :)

Pri izpit je pod streho

Tako, prvi izpit je pod streho, to, da sem izstopila iz tima je bila točka obrata. Če ne bi dobila vseh točk pri nalogi, bi res zatežila prfoksi in bi mi morala razložiti čisto vsak odbitek. Pač je prišla na moje ozemlje in tam sem najboljša. Sedaj imam to še potrjeno od šolanih ljudi :))))
Dost faksa.


Malo updata od Bajkice. Napredujemo počasi, ampak napredujemo in to je važno.


Sreča je v nas, vendar do tja ne pride sama od sebe.

Ko se spustiš ali pa dvigneš in se pogovoriš sam s seboj

Zadnje čase moram najti zopet sama sebe, ker sem od septembra sebe zapustila in bila drugje. Se sliši čudno, ampak tko je bilo.
In življenje mi je pripeljalo na pot eno osebo, ki mi omogoča stik same s seboj na ravni, ki je do sedaj še nisem imela.
Noro lahko rečem. Potovanje v samega sebe je lahko naporno, včasih žalostno, včasih zabavno. Vedno pa vznemerljivo.
Vesela sem, ker lahko to izkušnjo delim med sebi drage ljudi in da s tem lahko tudi njim izboljšam ali pa samo olajšam življenje.

Ena pot se odpira na novo, in z veseljem stopam vanjo.

Končno nedelja brez dežja

Zjutraj 10 pred sedmo se je sonce prebijalo čez oblake. Malce sramežljiv sončni vzhod - a vseeno ni bilo oblakov dežja. Z veseljem sem celo pomislila, da bomo imeli lep sončen dan, tako kot včeraj.
Malo čez devet sms - kje je pisalo, da niti ne kilometer zračne linije od nas dežuje. Ne, ne bo dežja, ker dež bo šele zvečer. Res sem imela nasilno budnico in preučevanje, ali pri nas dežuje ali ne. Pa opredeli vreme čez slabo pomito okno, mrežo proti komarjem in še ne do konca odprtimi očmi...Odprla sem okno, odmaknila mreže in ne, ni bilo dežja! Z užitkom sem napisala nazaj, da šola je.
Res je bila, čeprav nas je na kavo pregnal dež. A psi so bili zmatrani, mi premraženi in to je bilo to. Hvala da nam je Julči prižgala pečko in naj je bilo na koncu prijetno toplo.
A to, da sem zvozila samo senior ligo, to ni nič. To je sedaj že kot kaže običajna nedelja, ki se itak potem spremeni v dež in al delam v dežju, ali pa odpovem vse skupaj. Žarek upanja je bilo to, da se je proti koncu kave, začelo sonce kopati skozi oblake. Dober znak. Do sedaj je na kavi začelo deževati, danes pa je začelo sijati sonce.
In res smo imeli srečo, da sem lahko speljala še popoldanski del šole.
Novo skupino imam, ki se je podvojila. Ne morem ljudem reci ne, ker me rabijo. Po drugi strani bi pa prav z užtkom delala z čisto malo skupinco parih ljudi. No, vem, da bo skupina na koncu presegla vsa pričakovanja, ker imajo potencial, ker vem da bodo dali vse od sebe.  Komaj čakam, da se začne dogajat. Čeprav nam je danes ena ura minila, kot bi mignil.
Zaključek tedna je bil spet z mladički. Rastejo nenormalno, tako paradoksalno, da niso več v telesu mladička, srce je pa čedalje bolj otročje.

Lep teden je za mano. Bajka že skoraj sama hodi tudi po stopnicah navzdol, sama gre na in iz postelje.
Na faksu sem oddala vse za svoj prvi opravljen izpit. Ni to tako, kot sem si jaz zamišljala, ampak bom pa v prihodnosti naredila vsa, da bo tako, kot si želim. Vem da bo, ker drugega itak ne motre bit.

»Meje? Nikoli jih nisem videl od blizu. Slišal pa sem, da obstajajo - v glavah nekaterih ljudi...« Thor Heyerdhal

Tako lepe sobote pa že dolgo ne

Jutro, obsijano s soncem. Pa kaj je lahko lepšega za soboto, ko je dan za pse.
Sonce že ob prvi skupini, ko smo se celo jesen kopali v megli. Danes nam je res vrnila narava za vse nazaj.
Dan je bil kot naročen za gozdni sprehod

Za njimi je sprehod ponovila še skupina učenjakov. Z njimi je res samo še užitek.

Za njimi so prišli naši najmanjši.

Dan se je zaključil z največjimi maldički.

Lep, sicer zelo naporen dan. A vsi zadovoljni lastniki in psi, so tisto, kar mi je prinesel za dan.

Zalavfalo je

Ja, sem indivdualist, grizem, brcam, trgam....vse kar je treba, da pridem do zastavlejnega cilja, sploh če verjamem vanj. Če sem še 3 tedne nazaj bila na tem, da rečem dost, sem potem prišla v fazo, ko sem rekla - ne, Alenka se ne da. Ne tako na hitro in zlahka. Ne bo mi eno nesposobno okolje reklo, da jaz nisem sposobna.

Jok brate, odpade.

To, da so ljudje lahko ovce - v smislu, da se pustijo vodilt, itak vem. Ampak da so taki, da se znajo prostituriat zato, ker nimajo svojega jaza in hrbtenice, pa nisem pričkaovala, da bom dobila med odraslimi ljudmi, ki bodo kmalu imeli visoko izobrazbo. Da se ne zavedajo, da če so nekaj plačali, morajo to tudi dobit. 

Takoj to prenesem na svoj posel. Plačajo me, raje ne bom napisala koliko na uro, ampak nekateri za ta drobiž od mene zahtevajo 24/7 dosegljivost, odgovore na vsa vprašanja, nasmejanost, razumevanje....mamo, ata, ljubico, pa še kurbo.

Tukaj, ko so plačali veliko več kot plačajo mene, pa dobijo nič od obljubljenjega, ko se jih nekaj zbuni, dobijo drobtinco in vsi lezelo v rit in se zahvaljujeno za njo.

Halo ljudje, a se boste ob reševanju firm, za kar se šolate tut tko delal? A boste najemal prostitutke, da bodo namesto vas lezle ljudem v rit - parodn, oni njim, ker vi tut tega ne znate.

Prav kozla se mi ob takem folku, in to je prihodnost našiš manegarjev.

Groza.

Hvala bogu, sem našla par ljudi, ki mislijo tako kot jaz in še obstaja upanje, ker so si upali povedati svoje. Res je, da smo vsi, ki smo povedali svoje, na svojem. Torej vemo kako se biznis dela in kako se tem stvarem streže.

Včeraj sem dokončno rekla, da ne bom ovca, pa sem na začetku še hotela bit, da pridem na izi way čez tole. Pa ni šlo, enostavno ne morem igrati nekaj, zato, da bom imela dipomo. Jaz sem šla študirat zato, da bom pridobljena znanja lahko vključila v moj posel. Ne zato, da bom rekla, da sem uni. dipl...saj sploh ne vem kaj bom :))))

In sem se izločla iz tega. V svoj tim sem povabila ljudi, ki imajo ista načela kot jaz. In glej ga zlomka, kar naenrkat sem lahko timski človek in delujem. Ok res je, da sem vodja tima, ampak prepuščam stvari tudi drugim, predvsem pa smo postavili komunikacijo, ki poteka in že skoraj bi rabili mediatorja, ki bi vodil sestanke. To je to, ko ideje bruhajo, ne pa ko čakaš, da kdo kaj napiše in vmes zaspiš.

Eko tko nekako sem si zamišljala svoj študij, predno sem se vpisala.

Kako že pravijo tisti, ki hodijo k meni. Je samo moja pot, lahko je ne upoštevate, ampak na koncu itak vse poti spet vodijo k meni.

Ko me mine potrpljenje

Tal moj faks je bil res že bolečina, ker tko jaz ne delam in je bil skrajni čas, da užgem po mizi.
Pa sem počakala na včerajnšnji sestanek in ga skopirala, ter poslala svoji mentorici, da jaz pač tko ne delam. Kot ža so bili argumetni dovolj močni, da sem lahko izstopila. Že prej sva se poštekale z eno sošolko, ki tut tko ne dela kot jaz in evo imave svoj dream team. Ok dela je za vse noči do nedelje, ampak vsaj vedela bom za kaj.

Dost je tega!

Nasmeh in sprostitev nimata cene

So stvari, ki jih ne moreš plačati z denarjem. So stvari, ki ti pomenijo veliko več, kot prejet denar.
Res je, da živim od tega, določene stvari se ne da plačati z denarjem, je na pa njihova vrednost višja, kot ves denar.
Če bi morala finančno ovrednotit koliko mi mora nekdo plačati po tem, ko se naredi nek premik - govorimo o ogromnem premiku, takrat cene ni.
Ko gre pes lahko končno mirno med psi na sprehod - tega se ne da ovrednotit in cena tega, ko rečeš tečajniku, da je to brez cene je veliko več, kot da bi jim računala uro. Ne zato, ker so prišparali denar. ampak zato, ker so si za vedno zapomnili lep občutek, ki so ga imeli ob tem, da so končno lahko šli neobremenjeni s svojim psom skupaj med psi na sprehod. Meni pa to njihovo zadovoljsto na obrazu in sprošečno njihovega telesa pomeni veliko več, kot računana ura.
Prav tako nima cene, ko se nekdo končno sprosti v družbi drugih psov in ta strah ne projecira na svojega. Ko vidiš kako se človek začne smejat, kako se sproča telo, kako kar naekrat si upa dihat. In nekaj podobnega se potem zgodi na drugi strani povodca. To nima cene. To je nekaj kar en drugemu podarimo.

Opazujem ljudi, ki jim tako podarjam lepe stvari in njihovo zmedenost, ko jim rečem, da niso nič dolžni. Da so mi plačali danes s tem kar so naredili. Enostavno ne vedo kaj bi. Nič, le veselite se, recite hvala in uživjate naprej.

Popolnoma neekonomsko se obnašam zadnje čase. Sploh do teh, ki so prišli prevzgojit svojega psa in so bili pripravljeni zapravit svoj denar. Saj to ne pomeni, da delam zastonj, ne sploh ne. Jim pa več kot pol ne računam, ker dolčene stvari res nimajo cene.

Prav tako me ljudje čudno gledajo, ko sem mali šoli podarila še en mesec šole. Zakaj? Zato, ker tako čutim, da je prav.
Letošnje leto mi je stvarsto nekaj vzelo in dalo nazaj. Vzelo mi je Bajko in mi jo vrnilo nazaj. Ko mi jo je vrnilo, se je vse vrtelo okoli nje in prav je, da sedaj vsem vrnem to, kar so oni dali meni.
Ne moreš samo jemati. Moraš tudi dajati in ceno ima to, kar vrneš. Ceno, ki jo ne moreš definirat in overednotit.

To smo mi

http://tvslo.si/predvajaj/od-muhe-do-slona/ava2.150049230/

Ampak ti naši sprehodi so res luštni.

VSe se najde, da se ne študira

No nisem čisto sama kriva za to, ker so navodila res tko mim, da res ni. Tolažmi me, da je to eden težjih in najbolj čudnih predmetov na Dobi. In ker sem že zamenjala ritem živeljanja, moram noč izkoristit pametno.
Pa sem jo. Zaplavala sem še v eno svoje nekoč aktivno delovanje - glasbo. Imam klasično izobrazbo in cenim klasično glasbo. Če jo približajo ljudem, brez da jo uničijo, so naredili fantazijo.
Danes sem iskala samo podlago za učenje in naključje me je pripeljalo do Adreu Rieu-a. Tut če nisi fan klasike, ga lahko poslušaš, ker naredi žur.

Amis seka v negativo, seveda!

Že od kar sem šla na njih je isto sranje. Dela, ne dela. Kličeš, pravijo da ni nič. Nekaj poštimajo, pa spet ne dela.
Premik se je zgodil prejšnji teden, ko je celo en fant rekel, da je kot kaže na modemu težava in so mi ga zamenjali. Celo dostavo na dom sem imela in serviserja, ki je to naredil.

Zadnje čase se itak počutim ob Amisu, kot ob prvem seksu z novim tipom. Nikoli ne veš ali boš popedenan tko k je treba ali pa boš še samo razočaran domov.
In točno tko je pri njih. Zaenkrat jim še ni ratalo ugotovit kje je problem. Ok modem so zamenjal, smo imeli še cel teater, da smo zrihtal TV. Pa zlomka, naslendji dan isto sranje. Dobim prijaten sms, da je kompleksnejša težava in da jo bo telekom rešil. Super, naslednij dan sms, da naj pokličem na tehniko, klic je zastonj - JA MOJ ČAS PA NE!!!
No in tehnik ves vesel, da so vse zrihta, a le do naslednjega dne......in tako sem se znašala v začaranem krogu slabega seksa....

Narava vrača udarec

Noro, kam se je dvignila Sava in kako hitro se je dvigovala.
Škoda, ker Bajkica še ne mroe veliko hoditi, ker bi šla pogledat še do mosta, pomoje, da je bila čisto blizu.

Včeraj smo šli s seniorji pogledat kje je Sava. Bila je čisto lepo v strugi, kot da ni nič. Danes sem že v Šentjakobu gleda kaj dela, kot da smo na morju so se dvigali valovi v zrak. Ko sem prišla domov, sva šle z Bajkico pogledat. Groza, kam je že prišla. Čez dve uri je bila še višje. Potem je začelo deževat in nisem šla več ven. Ne morem reskirat z Bajko po takem zao, da vidim kje je voda.

Upam, da se ponoči umiri vse skupaj. Si pa ne predstavljam kaj narediš, če živiš ob vodi. Ker prav nič ne moreš.

No, 4 idioti so šli s kajaki po Savi po štirih. Tem pa res privoščim vsaj razbito glavo in kako zlomljeno kost.

Bučka moja. Danes je 2 meseca od operacije. Še malo, pa bo ok.

Če jim začetek ne štima, me je res strah konca

Moj faks se je čisto res začel. Če sem bila v začetnem uvodnem tednu prilično razpizdena, ker sem lahko le gledala v nedelujoče stvari, ki so po mojem "prijaznem" mailu začele čudežno v ponedeljek delovati, sem sedaj, ko je za mano že prvi teden resnega študija še bolj razpičkena in se resno sprašujem, kaj za vraga mi je tega treba.
Že dvakrat bi morali imeti predvanja, pa so jim tehnično zatajila. Ok, razumem da prvič, ampak da se to stalno ponavlja, tega pa ne.
Najlepše od tega pa je, ko ti naslednji dan pošljejo prijazno elektronsko pisemce kjer se ti zahvaljujo za obisk webinarja in upajo, da sem uživala v njem.
Malo čuden smisel za humor imajo ali je pa to kakšna invotivna pogruntavščina, katero mi še ne razumemo.

Abra kadabra

To reče vsak čarovnik, predno zajček skoči iz klobuka.
Pa a vemo kaj to pomeni?

Danes sem zvedela in ni je postalo blazno všeč. Pomeni: Ko govorim, ustvarjam!

Saj če gledam s stališča čarovnika, je res. Ko govori, čara.

Če gledam s stališča človeka: ko govoriš, ustvarjaš. Nove misli, poglede, želje, ideje.

Res je to. Samo klinc, če govorijo samo neunosti? Je to to, kar ustvarjajo?
Danes sem poslušala samo malo politična soočenja. Men je zlo žal, ampak g.predsednika ne morem poslušat. Njegova melodija govora je tako grozna, kot bi poslušal opero, kjer vsi fušajo in so izven takta.
Zvera ne morem gledat, ker ga me je strah. Dobesedeno. Moja kolegica, ki je latino stručko, me bo popravila, amapak, oprostite, tole je čisto res:

nomen est omen

»ime je znamenje«

Ime ima pomen.

Pahor mi je všeč, ker je  priznal napako/ ke in jih hoče popravit.

Vedno pravim, da ima človek pravico kaj zafrknit. Njegova dolžnost pa je, da to tudi popravi. In dala mu bom možnost, da pokaže ali lahko kaj popravi, ker ne vem če se da še bolj uničit, kot je že uničeno.

errare humanum est

»motiti se je človeško«

Iz: Seneca. Celoten citat je »errare humanum est perseverare diabolicum«, »motiti se je človeško; vztrajati je hudičevo«

Niti ene svečke nisem prižgala

Niti nisem šla na grob. To itak ne hodim, ker svojih starih staršev ne poznam, tiste ki poznam pa nosim v srcu ne tam na grobu.
Zakaj ne prižigam sveč? Ker se mi zdi to tako licemersko. Vsi drvijo prvega novembra na pokopališče, med letom pa sploh ne vedo kje imajo grob.
Tako kot rečem vsako leto, to je praznik, ki ga res ne maram!
Danes se niti na Ajško nisem spomnila, ker ni bilo priložnosti. Se pa spomnim nanjo vsakič, ko je kaj povezano z njo. In to je tisto kar naj bi bil spomnim na pokojne.
Tudi na ljudi se spomnim, saj sem človek, a ne?
Pa zato, ker ne hodim na pokopališča nisem čisto nič slabša. Mogoče celo boljša, ker s svečami ne obremenjujem okolja.
Ravno danes je prispevek o reciklaži in o tem, koliko jih porabimo. V Sloveniji lahko od sveč živita 2 predelovolni tovarni, da o svečarstvih ne govorim.
Super, samo zato, da si ljudje lahko operejo krivdo do staršev, ki so jih zanemarjal in žlahte, ki jo v živem stanju še pogledali niso.
Važno je, da je narod srečen in izpopolnjen s tem, da je zvečer gorb pol sveč in da sosedje z zavistjo gledajo nanj.