On je tisti na katerega se obrnem ko rabim nekoga, ko me je stah, ko sem res v sranju.
Pred operacijo kolena me je res bilo malo strah, njegov sms mi je razblinil strah, saj vedno najde besede s katerimi me prizemlji nazaj.
Čas nama ne dopušča, da bi se videla večkrat, se pa zato sišiva toliko več, je pa nekaj definitivno, če ga rabim si vedno vzame čas.
Vsak dan se peljem v službo mimo njegove službe in vsako jutro pogledam tja, ko grem mimo. Meseci, ko ga zaradi nesreče ni bilo v službi so bili prav klaverni, ampak vseeno je navada ostala in sem gledala v prazno.
Danes sva se spet videla in sva imela čas za naju
Še sedaj se spomnim njegovega šoka ko sem mu povedala za "mr. pravega", po tem, ko si je opomogel od šoka mi je rekel naj se ne zapletam, no ampak ni šlo. Danes sva se oba strninjala, da kar je še od leta ostalo lahko porabim zanj, ampak bo to zadnjič.
Redek obisk prijateljstvo poveča. (arabski pregovor)
In res je dan lepši, ko spiješ kavo z njim in se pogovoriš z nekom pred katerim si to kar si.