Ne daj se Ines

Danes sem šla volt, pa na zato, ker imam kakšno grozno domovinsko pripadnost, ampak zato, ker ne, tisti pa ne bo zmagal. In mislim da se bo ta danes veselil svoje zmage prav zaradi takih kot sem jaz, ker je končno opcija, da mogoče ne zmagajo uni, ki hodijo ob nedeljah naprej v cerkev potem pa volt. Na kavi pri Tanji sem poslušala mlade in malo manj mlade, razlog imajo isti kot jaz.

"Kdor si domišlja, da je dober človek le zato, ker hodi v cerkev, je podobno, kot če bi stal sredi garaže in mislil, da je avto." (Neznan avtor)

Zakaj ne maram volitev, prvič zato, ker itak nimam vpliva na to kako bo, ampak vem le to, da bom morala preživeti ne glede na to, kdo mi bo diktiral na vrhu. Volitev ne maram tudi zato, ker moram it res volit v središče vasi, kjer te vsi samo ocenjujeno, ker gledajo ali boš pripeljal kaj novega, mogoče celo že froca.
In tako se odločena it volit iz inata peljem proti volišču, ko mi zazvoni telefon. Lastnik enega od mojih mladičkov, ki me itak nikoli ne posluša, pa hkrati vedno hoče nasvet. In današnjega klica sem se po malem bala, ker je obstajala opcija, da mi zaradi neupoštevanja mojega mnenja pove, da je padel na izpitu. Hvala bogu, da ima dobrega psa in je naredil. A spet ista zgodba, on gre naprej, on bo dokazal sebi in svetu, da je ta pes sposoben.....sovražim ljudi, ki niso v žlivljenju uspeli in se dokazujejo preko psa.
Itak da me vsi gledajo in za vogalom potem gobezdajo, ker se pogovarjam po telefonu in slišijo iz mojih ust, da se proti vetru ne da scat. In to govorim človeku staremu kot moj fotr, in tako je že tri leta. Hkrati med tem ko poslušam njegove načrte gledam naokoli in opazujem folk. Moja generacija, vsi s froci in dolgimi facami (resno me skrbi ali potem ko dobiš otroka v paketu dobiš tudi dolg utrujen face?), nikjer nobenega življenja v njihovih očeh. Ampak gredo volt in otrokom se zdi noro dobro, ko lahko vržejo listek v škatlo ( no vsaj nekaj se ni spremenilo - tako smo bili tudi mi). Samo ne vem so bili naši starši tudi tako brez življenja kot moja generacija.
Na volišču mi človek še predno zaprem vrata reče: O Alenka kako sem te vesel, da te spet vidim, te pa že dolgo ni bilo na naš konc. Kaj a sedaj me pa štempljajo ker ne hodim volt? No navdušenje ga je takoj spustilo, ko sem mu na vprašanje kako sem odgovorila, da vsak dan boljš. Hudiča, a na pozitivizem ti ne zna noben nič odgovort!
Dovolj je državljanjske dolžnosti, obkrožila sem pravega in proti, ter šla.
Vsedem se v avto in prižgem radio. In na njem komad. Ne daj se Ines, ne daj se godinama...
Radio hvala ti, že dolgo ni bilo da bi se neka stvar zgodila v tako pravem trenutku, kot ta pesem danes.
Majhne stvari nam bogatijo življenje.