Hvala

Par ur pred iztekom tega leta je čas, da se zahvalim. Zahvalim vsem, ki so bili to leto z mano. Nekaterim, ker so odšli in nekaterim, ki so prišli.
Ne bom poimensko, ker ni potrebno. Tisti, ki sem vam hvaležna, da ste v mojem življenju to že veste. Saj vas ni veliko. Vsekakor dve osebi. Ena, na katero se lahko vedno zanesem - upam, da tudi ona name. Druga, na katero se lahko skoraj vedno tudi to ve. Ti osebni nista od letos, ampak letos se je to še bolj potrdilo. Hvala.

Seveda nista v mojem življenju le 2 osebi, daleč od tega. Tudi ostalim hvala. Hvala, da se lahko z vami nasmejim, da sem lahko to kar sem, da stresam šale, pa me ne gledate postrani. Hvala, da me poslušate, ko jamram nad vsem skupaj. Hvala, ker se veselite z mano, ko mi gre dobro. Hvala, ker vam lahko povem kako se počutim, tudi takrat, ko sem žalostna, razočarana in prazna. Hvala, ker mi ni vseeno za vas in se veselim vaših uspehov in me žalostijo neuspehi. Hvala, ker me sprejmete medse in predvsem hvala, ker razumete, da sem skregana s časom oz. se je čas skregal z mano. Hvala vsem, ki razumete, da mi kofetkanje sicer čist sede, a ker nimam časa le to ne počnem. Če že to počnem, pa cenim, da sem lahko sama.

Hvala vsem vam, ki me navdihujete. Hvala vsem, zaradi vas sem to, kar sem.
Hvala vsem tečajnikom, ki soustvarjajo tečaje in mi prinašajo nove izkušnje in ja, tudi trpke izkušnje.
Hvala vsem individualcem, kajti zaradi vas, ki vztrajate, sem tako vesela in mi dajete elan za naprej.

Hvala tudi vsem, ki se zaradi mene nekaj držite. Ki kuhate neke zamere in pišete račune brez krčmarja. Hvala vsem, ki govorite čez mene in moje delo, pa me sploh ne poznate.
Hvala. Zaradi vseh vas je moje življenje zanimivo in mi ni dolgčas.

Hvala pa tudi mojima pikicama, ki mi polepšata vsak trenutek preživet z njima in se mi trga srce vsakič, ko sem preutrujena ali pa nimam časa za njiju.

Samo še Bogu hvala, ampak kako je še nekje pisalo....Če si ne boš pomagal sam, ti tudi on ne bo.
Torej hvala meni, da sem vse to letos zdržala in obdržala nasmeh na ustih.

Je že konc leta

Evo, še dva dni, pa ga ne bo več.
Eno leto se je spet obrnilo in to tako na hitro, da niti ne dojamem, da je to res.
Kaj se je vse zgodilo letos. Ogromno. Tako veliko, da ko človek potegne črto ne ve, kako mu je to vse uspelo. Ampak mi je. In če realno pogledam nazaj, bi lahko naredila še več. Vedno se najde rezerva in vedno se da še kaj spremenit.
Letos sem predvsem dokončno videla kdo so moji prijatelji in kdo ne. kdo je z mano samo iz koristoljublja in kdo zato, ker mi je fino. No tistih več ni, ker sem dokončno naredila črto čez ljudi, ki jim ni mesto ob meni. Vrnila se je ena oseba, za katero sem res vesela. Sicer ji to ne pokažem, ker  - vem, da je to izgovor, ki ne zdrži, ampak res nimam časa - prehiteva me čas in komaj čakam, da končam faks in se rešim ene stvari.
Osebno res ničesar ne obžalaujem letos, ker res nimam pripomb. Če bi bilo še kakšno leto tako, mi nič ne bi manjkalo.
Ajde mogoče bi si res rada želela malo več časa, samo to ne gre skupaj s mojo poslovno stranjo.
Kaj sem poslovno naredila. Spet veliko, spet še več, čeprav vsako leto rečem, da sem naredila pa res tisti maksimum od maksimuma. Letos se je poznalo, da sem bila pol leta doma in sem lahko več delala. No, bi še več, če ne bi verjela šefu, da pridem najkasneje marca nazaj.
Vesela sem za kar nekaj psov, ki se imajo sedaj zaradi mene bolje, seveda so tudi njihovi lastniki tega veseli, saj kočno nimajo več skrbi.
Nič več mi ni žal za tiste, ki obupajo, ker ....saj si svoje sreče kovač in ti moraš živet s svojim psom.
Žal mi je le za tiste, ki pridejo res z problematičnimi psi, pa ko jim poveš koliko je ura in da se morajo oni spremenit končajo s svojo silno željo prevzgoje.
Kaj naj rečem, leto je bilo lepo, produktivno in predvem zopet leto novih spoznanj. Pustimo znanja, to je pač tako naneslo.

ZA drugo leto si želim, da bi bilo vsaj tako kot je bilo letošnje. Ok čisto na začetku upam, da naredim angleščino na faksu, ker vidim, da me ta preteklost hudičevo omejuje. Kaj čmo v življenju je tako, da vse pride za teboj. Samo drek je k ne veš kdaj. In tokrat je prilo sedaj, pri angleščini. Mogoče, vem da z določenim namenom. DA dokončno zaprem preteklost in lahko razvijem prihodnost.
Prihodnost......berem horoskope za 2011. Vsi mi napovedujejo lepo leto, predvsem da se bo nekaj korenito spremenilo na poklicnem področju.
Če je sprememba ta, ki je sedaj, da sem zamenjala delovno mesto....potem naj kar ne bo. Ker ja, mi je fino, delo fantastično, uživam v njem. Samo ...če se ne bodo spremenili odnosi s sodelavci se bojim, da bom zaradi tega popokala svoje stvari in šla. Tako lepo bi se lahko imeli, ampak ne....eni kar ne znajo presekat preteklost.
Drugače pa...Ajšika mi ravno smrči na postelji....dejstvo je, da so moje misli o njej še vedno. Ne še! Ni še čas!. Ajška je res še zdrava, v kondiciji in ok. Samo večerno jamranje mi je moteče, ker ne vem kaj, če jo, jo boli. Nič ne kaže, da bi jo. LAhko samo godrnja, lahko jo res boli pa ne najdem kaj. Obnaša se normalno. Tako da, moja želja za drugo leto je.....daj mi še vsaj eno leto, Ajška moja.

Usoda res ne prizanaša

Telefonski klic. Veselje ob znanem glasu, ki sem ga zaslišala na drugi strani. Pa vendar že takoj ni bil to glas, ki mi je vedno pomeni nekaj. Nekaj več. Optimizem, veselje, glas, ki te dvigne, ki ti da energijo, ki ti pove da je sonce, tudi če lije.
Gospod, ki bi mi bil lahko oče je prišel v moje življenje preko svojega psa. Zaradi spleta okoliščin je bil le en tečaj del mene, pa vseeno sva ostala v stiku. Sem ter tja me je poklical, da mi je povedal kako je in kako je MO priden, kako se imata.....bila sva v stikih, oziroma vedela sem, da sem se mu tudi jaz usedla v srece, ker drugače me ne bi klical.
Tokrat, ko mi je povedal, da ni dobro, sem takoj vedela, da je nekaj hujšega. Ko mi je povedal, da se bori z rakom, sem čutila da se poslavljava. Nočem, da je tako. Verjamem, da se bo boril, ker je borec. Tega si res ni zaslužil.
Srečko, lej že tvoje ime je tako, da ne pusti obupat. Verjamem vate in ti želim res najbolje.

Predaja

Danes sem predala svoje delovno mesto. Uradno se temu reče primopredaja.
Ker grem drug mesec na fizioterapijo in bom zato na bolniški, je moral šef končno potegnit potezno in nekaj naredit. Če ga ni ustavilo čakanje, če ga ni ustavilo nič, sem tokrat rekla - ne gre. Ker res ne bo šlo.
In tako sem na dveh stranh A4 formata predala svojih 10 let. Toliko časa sem med drugim tudi obračunavala plače. Lepo vsako leto v svojem fasciklu in .....adijo. Odklopila sem še računalnik in bilo je konec.
Moja pisarna je od danes naprej samo še skladišče. Vzeti moram še nekaj osebnih stvari in ko pridem nazaj delat še stol.
In tako se bo končalo obdobje mojega dela v računovodstvu.

Čisto brez čustev, niti kančka nostalgije, nič....potolažila sem jo, da ni tko hudo, da naj ne komplicira in da če sem jaz lahko naredila vse v 4 urah, bo ona tudi.
Če imaš sistem, če imaš vse urejeno, potem je to to.
Obdobje nečesa se je končalo, novo že teče. Čakam samo še, da dobim odločbo. Baje da, drugo leto. Kdaj....to pa tut ciganka ne ve.

Zato

Draga Alenka !

Bliža se konec leta in začetek novega. Upam, da se bomo tudi v naslednjem letu srečevali, saj druženje s tabo je res nekaj posebnega.

Mojo moro, strah, nesigurnost …. Ti je uspelo odpraviti, spremenila si me, postala sem bolj ...odločna, sigurna sama vase in v svoja dejanja. In tako, kot sem se sama spreminjala se je spreminjala tudi Saya.
Iz negotovega, neposlušnega psa, že z znaki agresije se je spremenila v pravo lepotico, ki tu pa tam še vedno ne posluša, vendar je iz grozljivke nastala BAJKA.




HVALA ti za ves trud, vse » brce v rit «, vse težke besede, ki so pripomogle, da sem šla na pravo pot.



HVALA za potrpežljivost in prelepe dni preživete v tvoji družbi.

Ostani takšna kot si

Prijateljstvo je zlata vrv,
ki lahko se pretrga,
lahko se znova sestavi,
a vozel prijateljstva, vendarle ostane



Ines in Saya

No, zato verjamem, da delam dobro in da se dobro vrača z dobrim.

In zato verjamem, da smo ljudje še vedno ljudje.

Hvala, ker mi poveste!

Kam gredo človeški odnosi

Čedalje bolj sem žalostna, vsakič sproti se spašujem - kje živim. Je res človek postal samo en navaden egosit. Je človeštno samo še skupek ljudi, ki živijo vsak zase. Je družba zaradi vsega skupaj res tako propadla, da človek niti več ni sposoben biti človek.
Človek naj bi bil najvišja žival ravno zato, ker je sposben biti čustven, biti človek. Zadnje čase ugotavljam, da je tega čedalje manj. In ne, da bi strmeli k boljšem, ne, bodimo še slabši. Bodimo če se le da pokvarjeni, zahrbtni, škodoželjni, egoistični,......a hkrati čedalje bolj zamorjeni in naveličani vega skupaj.
Življenje.....če nič ne daš v njega, potem nič ne dobiš ven.
Boli me, ko vidim kako se ljudje spreminjajo na slabše, kako je vse skupaj bilo kar nekaj časa zlagano, kako nič ni tako, kot je bilo.
Ne bom postala taka, ker nisem takšna in pika.

Sonce in sneg

Pa kaj je še lahko lepšega v nedeljo kot sonce in sneg?
Mraz, ki so ga obljubljali je bil kot kaže takrat, ko smo še spale. Naš sprehod je bil na -4, čisto lepa temperatura za žur.

Pršič

Čez noč ga je nametalo skoraj 15 cm. Najprej smo šli jest in spat nazaj, ker ne bom v soboto ob 6-tih kidala. No, sneg je.....kdo bo spal. Pustile sta me do sedmih - hvala!
Ajšo sem oblekla v plašček, Bajko v palerino in sem "zajahala" lopato. Sedaj imam to "ta novo" argonomsko al kako že lopato. Je lažje, samo še vedno moram razmetat ves sneg.
Sprehod ni bil nič drugega kot jestje snega, zato smo ga hitro končale.
Danes je bil pravi dan za sarmice, zato sem se lotila dela. Saj so hitro narejene, le pacanja je veliko. Ampak, ko jih poješ je vse poplačano.
Spanje po kosilu je bilo temu primerno dolg.
Predno je sonce reklo adijo, smo odšli še ven.

 Sneg naredi pse dobesdno nore. Pa saj nas tudi.

Všeč mi je

Tole novo delovno mesto, ker ti mine dan, kot bi mignil. Predvsem mi je pa všeč, da sva z enim sodelavcem res sodelavca. Jaz uskočim pri njemu, on pri meni in je kljub delo vse takoj narejeno.
Je pa ena stvar čista resnica. Definitivno nas je premalo, ker nimamo menjave za nikogar. Delamo na skrajnih zmožnostih. Čedalje več je dnevov, ko se dela preko 12 ur, ko je 16 ur nekaj čisto normalnega. Ko nikogar ne briga, če so tam do osmih, devetih ali desetih. Ne vem, ampak tako ravno ne bo šlo v nedlogled, samo nihče od odgovornih pa tudi nič ne naredil. Kam to pelje....ne vem. Kako rešit ta problem? Ne vem. Ajde enkrat na sto let podaljša vsak. Ampak da je ta enkrat na sto let, sedaj že dvakrat ali pa trikrat na teden, ne to pa ne vem kako dolgo bodo delali. Itak pa....kdo že ščiti delavca? Saj smo že ugotovili da smo triaža. Ko te odpeljejo z rešilcem si takoj na vrsti.

Pogled v preteklost

Čeprav si s sedanostjo čisto zadovoljen, se ti kdaj zgodi, da te sreča preteklost. Tista, ki so jo že pozabil in predvsem tista, iz katere si se največ naučil.
Nikakor ta pretelost ni lepa, ne more biti. Ker ponavadi se učiš iz nelepih stvari. In tokrat mi je uspelo preteklost srečat dvakrat.
Najprej na faksu, res si nisem želela tega, ker preteklost ni bil lepa. Če enkrat doživiš neuspeh v šoli je težko reci, halo novi časi, nova okoliščina, saj bo. Preteklost ne sme ovirati prihodnosti. Saj v teoriji vse štima, vse mi je jasno, v praksi pa....ta preteklost me je ustavila, da niti ne začnem v prihodnosti. Kaj čmo, ampak čez za izpit moram it in tudi tej prfoksi iz preteklosti moram dokazati, da je sedaj vse drugače.

Ta teden ni bil ravno zame, saj sem srečala še enega človeka za katerega pa niti ne vem zakaj se obremenjujem z njim. Pač ...človek iz preteklosti kateremu nisem vrnila naklonjenosti, ki jo je on imel do mene. Res je, da je to težko reci človek - lej sorry, pa če narediš na grd ali lep način. Ker če se postaviš v vlogo tistega, ki si želi več, je še tako lep način grd in boleč. Ampak....sorry tukaj res ne morem nič in niti nimam možnosti popravnega izpit. Mimo mi je le toliko, ker ne vem zakaj imam slabo vest se zabavat v njegovi prisotnosti in uživati v moški družbi. Klinc, samo enkrat se živi in pač izbiram tiste, katere jaz hočem. Čustva gor ali dol, ne bom se jaz sekirala zanj. Če mu kaj ni všeč naj se pa on izogiba kraja, kjer ve da me bo definitivno srečal, pa čeprav je to le enkrat na let.

Slaba vest...ja zaradi latinščine jo imam kar veliko. Tokrat ni profesorica za latinščino, je pa za angleščino. Še vedno je ista, še vedno se ni nič spremenila, kljub skoraj 20-tim letom, kar sva si presekale pot. Le da tokrat govori angleško.....Tokrat imam možnost, da popravim vtist, da obvelja pregovor - motiti se je človeško.
Počasi je čas da neham misliti na to kaj je bilo, ampak da nadaljujem s tem kar je. In to je ne glede na ljudi from my past zelo uspešno in lepo.Gremo naprej, saj včasih je čisto fino mal it nazaj v preteklost ;)

12 ur

Ta teden sem občutila kaj pomeni delat 12 ur skupaj. No realno gledano je bilo nekaj več, pa v torek nekaj manj, pa v sredo spet 12. Danes sem bila frej.
Že v torek sem izkoristila popolnde in šla k svoji zdravnici, da sem ji odnesla izvide od nevrologakirurga. Poslal me je za začetek na fizoterapijo. Danes sem mamo poslala do tja, da sem dobila datum. V Črnučah bi bila na vrsti šele 7.3. Fizioterapevtka mi je dala telefonsko od ene v Šmartnem. Kličem in...3.1. 11 začnem. Jupi, komaj čaka, ker že samo pisanje tega teksa mi dela težavo, saj me bili...ma klinc saj več ne vem kaj me boli. Boli me vse. Prsti, dlan, tam kjer se prist združijo z dlanjo,...upam da bo bolje, ker tako več ne gre. V službi mi je miška najhujša sovražnica, vnos podatkov katastrofa. Danes sem zopet videla, da mi zateka ...klinc tole moram rešit.
Sem pa danes začela še z nečim...končno vem kako bo zgleda nova stran od Bajke. Meni je ful všeč!

Pismo tečajnikom

Včeraj smo zaključili s šolo. V bistvu se je za vas šele vse skupaj začelo. Eno leto smo bili skupaj in v tem letu smo se naučili kako mi reagiramo in kako se obnašamo, ko se kaj zgodi. Če primerjam pasjo šolo z avto šolo. V obeh smo se naučili osnov. Lahko gremo na cesto, lahko živimo. Izkušnje in znanje nam pa prinese življenje in vsakodnevna uporaba.
Ste upali že prvi dan po opravljenem izpitu voziti 180 po avtocesti? Niste, no vsaj večina od nas ni. Tudi ovinkov niste sekali in vozili z eno roko.
Vse to ste začeli početi, ko ste pridobili izkušnje. Pridovbvali ste jih vsakič, ko ste se usedli v avto.
Z vami in psom je isto. Vsak sprehod bo nova izkušnja, vsaka minuta preživeta skupaj nov dar - dar izkušnje.
Izkoristite ga, uživajte, nabirate izkušnje. V šoli ste dobili znanje, samozavesti in pogum. Vse to uporabite vsak dan sproti in boste videli kako bo....tako kot z avtom - kar usedete se in odpeljete. Tako boste kmalu šli na sprehod in kar vse bo tako, kot ste si želili, ko ste se odločili za psa.

Naj vam bo lepo in začnite živeti pravljico, ker sedaj jo lahko.

Alenka

Konec je

Uradne šole za letos. Gremo še na kuhančka, al pa kavo. Ampak poligona in stanja na mrazu je konec!
Danes sem naredila še en zaključek in smo se imeli prav fino. Brez kave. Samo pasje norenje, razdelitev darilc in se vidimo drugo leto.

Vesela sem, ker so prišli, ja lahko rečem vsi. Ena se je opravičila, za eno vem da res ni mogla, za druga pa....ne sekiram se več za ljudi, ki so "bogi" in se skrivajo za tem. Sneg in psi...dobitna kombinacija.

Opazovati, pa čeprav čez objektiv pasje norenje in veselje njihovih lastnikov je dodana vrednost.
Ko ti ponosno pokažejo nov trik, ko ti povedo prigode od doma.

Luštni so res in komaj čakam, da spet začnemo.

NE pričakuj, ker ne dobiš

Vsak konec je vedno čas za analizo. Analizo sebe, svojega dela in svojih  zmožnosti in konec koncev priložnosti..
Nikoli, ne pričakuj nekaj, kar ne moreš dobiti. In to je samo ena preprosta beseda. HVALA. Darila so luštna, to je dejstvo. Pa ne zato ker kaj dobiš, ampak zato, ker veš, da si človeku, od katerega si darilo dobil nekaj pomenil.
In če štejem tiste, katerim sem nekaj pomenila.....sem kot kaže pogorela.
Je to zato, ker sem nekaj delala narobe, mislim, da nisem. Kajti tistim, ki nekaj pomenim so mi to povedali ne samo z darilcem, ampak tudi z besedami. Ko prebereš na čestitki hvala in še vse ostale besede, potem veš, da nisi ti. Da se nekdo potrudi in najde točno to, kar predstavljaš, potem je to to.Tudi če ni bilo darila, je bil iskren stisk roke in objem tisti, ki ti je dal vedeti, da si se človeku vtisnil v spomin.
To, da ljudje s tem, ko nekaj plačajo mislijo, da so bogovi, ja, to je sodobna miselnost. Saj je res. Plačali so storitev, za plačilo zahtevajo opravljeno storitev. To so dobili in adijo.
Kaj se tukaj sedaj jaz obremenjujem....saj so mi plačali.
Storitev sem opravila, če sem se jim vsedla v srce ali pa ne...važno je, da so psi poštumani in da so dosegli to, zaradi česar so bili pri meni in kar so plačali.
Priznam, sem malo razočarana, pa ne zato, ker sem pričakovala. Nisem, ker tudi časa nisem imela, da bi lahko razmišljala o tem. Pa vseeno, ko deliš eno leto svojega življenja z nekom, potem vsaj po malem pričakuješ nek odziv. No, saj sem ga dobila, priznam da takega nisem želela.

Ampak važno je to, da sem dobila tudi enega takega zaradi katerega vem zakaj to delam. In ta me bo nesel naprej. Danes ne, pa jutri tudi še ne. Ampak, ko bom spet zalavfala drugo leto šolo, bom vedela zakaj. Zaradi besed, ki jih dobiš od nekoga za katerega ti res ni bilo vseeno.

Pravo vrednost življenja lahko začutiš le s srcem. Danes sem jo.

Če nekateri ne znajo reci hvala, to nikakor ne pomeni, da moram jaz spremenit svoj odnos do dela. Delam s srcem, tudi s tistimi, ki tega niso sposobni čutiti.

Ne bom spet o AMIS-u

Tole je Bajka začela uporabljat. Fotr je kar naenkrat deležene veliko pogledov na sprehodu. Jah, komaj so preživeli, da ima palerino, to, da ima čevlje.....to je pa preveč.
Dobr da ne vedo, koli so bile :)))