Odprava streloplahosti - delavnica v sredo 5.8.15 ob 18.00 uri

Vse o delavnici sem že pisala pred mesecem dni. Vse o njej si lahko preberete na tej povezavi

Tokratna delavnica bo v sredo na poligonu pasje šole Bajka.

Zaradi omejenega števila prijav, prosim, da se prijavite na info@bajka.si

Poletna šola v Bajki

Danes smo vročino pregnali v Savi. Ob pol osmih zvečer smo se zbrali in pot nas je takoj zanesla v vodo.

Danes je bilo vse v redu.

Na koncu smo se ohladili še lastniki.

In v mraku odšli domov.

Čas za spremembe

Še danes je stavek: "edina stalnica v življenju, so spremembe" tisti, za katerega ne vem, ali je dobro ali slabo.
Že dobro leto nazaj sem naredila ogromen premik v zasebnem življenju. Poslovila sem se od samskega življenja in se preselila k Tilnu.
Sprememba je bila definitivno za vse ogromna. Predvsem za Abi in Bajko, ki nista bile navajene betona, lulanja na travah, kjer lulajo tudi ostali psi. Pa sta se navadile. In tudi jaz sem se.
Na dobro se hitro privadiš.

In tako, se počasi privajam, da bom septembra postala gospa. Bodoči gospod me je vprašal in jaz sem rekla : ja. Hitro in preprosto, z veliko smeha.

Ta hiter odgovor je prinesel polno enih skrbi. To, kdaj in kje se bova poročila je bilo še najhitreje in najlažje. Vedela sem, da v Ljubljani ne, torej sva iskala nekaj kar je blizu. Datum in ura je določena, ena skrb manj. Veva, da ne bo to velika svadba, zato sva se tudi že zmenila kam gremo na kosilo in kaj bomo tam jedli. Če drugega ne, komaj čakam kosilo. Le za torto moram počakati, da pride moj slaščičar z dopusta.
Veva, kdo bo fotkal. V bistvu imava že zelo veliko narejenega.
Dokler ne prideš do tistih bolj zakompliciranih stvari. Obleka in prstani.
Oboje je nekaj, kar ne paše v moj vsakdan in je zato to najtežje.
Za obleko sva se oba strinjala, da je ne bo. Bova si dala narediti nekaj, kar bo za naju ful fensi. Saj ne bo trenirka in hlače z žepi na stegnih.
Večji problem so prstani. Jaz jih ne nosim. Tega baje bom. Sicer sem že povedala, da obljubit ne morem. Se bom pa potrudila. Še vedno ne veva kakega. Veva, da nočeva nekaj velikega in ful kičastega, z kamni in reliefi. Ja, to naju čaka ta teden, da se dokončno odločiva.
In to bo potem že skoraj da vse. Z frizerko bova že kmalu imele probo ene frizure, maskerka me je tudi že dala na seznam.
Še malo, pa bom res čisto zares, postala gospa.

Ja, spremembe se dogajajo. Nekaterih še sploh ne dojamem in se jih ne zavedam. A s jim ne bo dalo ubežati in zatajiti, saj so čedalje bolj realni in še hitreje bodo tu, kot se mogoče v tem trenutku zavedam.

Ko iz slike nastane senzacija ali kako omejeni smo ljudje

Včerajšnja objava slike na Facebook-u, kjer je šel lastnik po svojega, je dosegla 32736 ljudi. Je res slikica vredna tega?
Je, ker je ujela res lep trenutek in je za tiste, ki smo bili zraven fotka, ki nam pomeni veliko.
Nobena tragična zgodba ni v ozadju. Popolnoma nobeno neodgovorno vedenje.
Splet okoliščin in lastnik, ki se je vrgel v vodo in šel po psa.

Zakaj je do te fotke prišlo?
Ker je bil pes privezan na povodec in se je le ta po približno 10-tih metrih zataknil ob veje. Pes je želel splavati na obalo. Nazaj zaradi brzic in kontra toka ni mogel, na obalo pa tudi ne, ker mu le to ni dovolil zataknjen povodec.

Blaž je šel v vodo, odvil povodec, potegnil psa k sebi. Takrat je do njega priplaval še drugi pes. Oba je prijel za povodec in ju usmeril nazaj v plitvo vodo.
In ravno ta trenutek sem ujela v objektiv. In ta trenutek je postal današnja senzacija za tiste, ki nimajo drugega dela, kot iskati dlako v jajcu.

Ja, kopanje psov v naravnih vodah, je lahko popolnoma varno, lahko pa zelo nevarno. Prav tako kot za ljudi.
Imeti psa na povodcu ali ne, je dvorezni meč.
Če pes ne bi bil na povodcu, bi lahko splaval na obalo. Res da bi se moral potem vrniti kar nekaj metrov nazaj po obali.
Ker je bil privezan na povodec, se mu je le ta zataknil za veje in mu je onemogočil plavanje na obalo.
To je videl lastnik in je zadevo takoj rešil, brez da bi bilo za psa kakor koli nevarno.

Če ne bi bilo tam grmovja, bi šel pes kljub temu lahko v brzice. Hipotetično gledano, se na obalo ne bi mogel vrniti, ker bi bila ali predaleč ali pa preveč strma. Če bi bil na dolgem povodcu, bi ga lastnik lahko potegnil nazaj in mu pomagal izplavati iz brzic in močnega proti toka.

Biti pameten je najtežje. Reagirati takoj, pa junaško in predvsem človeško.
Torej, ohranite zdravo pamet. Če je voda mirna in stoječa, vaš pes pa ima narejen odpoklic in se ne oddaljuje od vas - imejte ga odvezanega in uživajte z njim.
Če se vaš pes oddaljuje od vas in nimate narejenega odpoklica - imejte ga privezanega.

Če voda ni stoječa, ampak je reka, ki ima kombinacijo mirnega in hitrega toka, izberite mirno vodo. Tudi tu velja isto pravilo kot pri stoječih vodah.

Ne glede na to, kako priden ali poreden je vaš pes. Vedno ga spustite v vodo tam, kjer je varno za oba. In vedno ga glejte kam plava.
Nesreča nikoli ne počiva. Tudi vašega psa lahko potegne tok, lahko ga primer krč, lahko...se mu kaj zgodi in le vaša prisebnost mu bo rešila življenje vam pa nepotrebno trpljenje.

Vedno pa se bodo našli ljudje, ki bodo v lepih fotkah našli razlog za svoje pametne pripombe. Slava jim. Brez njih bi bil današnji dan popolnoma drugačen, predvsem pa nam ne bi uničili lepega spomina na včerajšnji sprehod.

Ja, eni znajo.

Blaž je za nas še vedno junak, svojega psa ima še vedno isto rad kot včeraj. Eni, pa ne bodo mogli iz svoje kože in bodo tudi po tem zapisu še vedno pametnovali, kako neodgovorni smo bili in smo ogrožali sebe in naše pse.

Poletni sprehod

Končno ni bilo tako vroče. Tale sprehod smo imeli že dolgo v načrtu, pa smo ga zaradi vročine prestavljali.
Načrt - kopanje v Savi, ogled domačih živali in na pivo.

Tokrat smo se dobili na nasprotni strani Save. Kljub sproščenosti in sprehoda v naravi, smo vseeno lepo oblikovali skupino in šli proti Savi.

Ko smo prišli do vode se je začel poletni žur. Ene se ni ustavilo.

Drugi pa so danes prvič splavali.

Eni so bili v Savi kar pogumni in so šli predaleč. Zajel ju je tok in sta plavala na mestu. Blaž je brez pomisleka skočil v Savo in šel po njih. Hvala Blaž.

Prav nič se nista dala motiti in sta uživala dalje.

V vodi so bili skoraj vsi. Tako psi kot lastniki.

Sprehod smo nadaljevali do mini živalskega vrta.

Čudna vrata smo izkoristili za trening zaupanja med psom in lastnikom.

In na koncu še pohvala za lastnike - zasluženo pivo.

 

Kmalu ponovimo. Predvsem zato, ker ni bilo slišati niti enega lajanja ali cviljenja, razen Popi je jokala, ko jo je pičila čebela.

Ja, to je to, kar si želim v Bajki. Vzgojeni psi, ki gredo lahko kamor koli z nami. In največje veselje mi je bilo poslušati naključnega lastnika psa, ki se ni mogel načuditi, kako je lahko toliko psov v Savi, pa niti en ne laja ali teži drugemu.

Se lahko sterilizirana psica goni?

Kot kaže se lahko. Moja Abi se.
Pa tako vesela sem bila že par dni nazaj, ker ji je zginil njen gad na hrbtu.
No, danes pa šok.
Kri na tleh. Super, Bajka se goni.
Pridem v kuhinjo, Abi ob meni. Vstane - kri na tleh. Kako, od kje? Vzamem papirnato brisačko. Obrišem vse štiri tačke. Nikjer nič. Obrišem trebuh, nikjer nič. Ne, ne more. Saj je sterilizirana.
Ne, lahko se. Abi se goni.
Šibam gor, vzamem vsa panična telefon. Zvoni...ali vet, abi se goni!!!
Pomiri me, da je to zato, ker ima še maternični vrat al neki takega. V glavnem, kak dan ali dva bo malo krvi.
Upam, da res.