Še 9 dni

Včeraj sem imela pregled na 10-ti dan pred rokom in mali še vedno uživa v meni. Kot kaže sem dobra koklja :)

CTG je prav zanimiva stvar. Poslušaš kako mu bije srce in uživaš ob tem. Saj vem, kmalu bom nanj priklopljena čisto za res in bom gledala v enkrat, kdaj bo naslednji popadek. Važno je, da jih sedaj še ni.

9 dan do roka ( kako se smešno sliši) je sonce. Ravno prav mrzlo, da veš da je zima, pa ne preveč, da si ne bi upal it ven.
Kako pogrešam dolge sprehode.
Saj jaz bi kar hodila in hodila. Samo potem rata boleče in ne vem, če bi tudi nazaj prišla. Če bi - kar verjamem, da bi trmasto naredila, bi bilo pa zvečer naporno.
Telo te nauči, kako moram paziti nase in predvsem, kako ga začneš tudi resno poslušati.

 Z Abi se nama nikakor ni uspelo uskladiti, da bi gledale v isto smer.

Smotkica je res pridna. Vidi se ji, da jo razganja od energije, pa vseeno posluša in ne nori. Lepo se sprehaja in vohlja, občasno mi prinese storž ali palico. Nesrečna je samo prvo sekundo, ko ji rečem, da ne sme.
Počasi ji bom morala dati eno igračko, ki jo bo nosila, da bo zadovoljila svoje potrebe. Samo njena potreba je le fotr z metalcem žogic :(.

Odštevanje se nadaljuje

Nič še ne kaže in prav je tako. Naj bo še na toplem :).
Danes sva šle same na sprehod in bilo je prav balzam za samozavest. Ko si proti koncu nosečnosti, se ti zdi, da si res čisto nekoristna. Da si kot mali nasedel kit. Sploh, ko se moraš v postelji obrniti iz enega na drug bok. Dopoldne še nekako gre, bolj kot se bliža večer, večji problem so vsi premiki.
Ker je Tilen zbolel, sva bile z Abi po dolgem času sami. Sonček zunaj...ja, na sprehod greva, tako kot se za gre.
Šiška mi je še vedno tako umazana, da mi res ni za daljši sprehod po njej.
Zbudil me je sonček, jaz pa njiju :)

Še vedno sta tako smešne. Tiščita se ena druge, ko ju " dobiš" se pa delata, da ne :).
Vprašanje ali nama bo uspelo na sprehod iz ven Šiške, je bil samo avto. Ga še lahko vozim?

Šeeee, še imam prostor do volana :)

Trebuh je res vsak dan večji, sem pa vesela, da sem še vedno lahko toliko aktivna, da grem lahko z Abi ven.

Premišljujem koliko se mi bo spremenila želja po tem, da grem na sprehod. Ker sedaj mi je res najhuje to, da ne moram več na ornk sprehod. Bom potem, ko bom morala malo biti doma, tudi ob vsakem soncu "obolevala" zaradi tega, ker ne morem na sprehod. Vem, da bo to le prehodno obdobje in bomo potem lahko stalno zunaj. A ravno to prehodno obdobje, kot sedaj zadnjih 14 dni, me zanima kako bo.

Še malo, pa bodo te nogice v lupinici zraven mene :)

Abi po operaciji

Včeraj smo šli do pasjega frizerja. Hvala Kajči iz pasjega salona Smrček.
Iz rane je bilo potrebno sprati jod, ki ga je imela tudi po hrbtu in jo je že pošteno srbelo.
Če smo že pri frizerju, je prav, da se najprej počesemo. Me je presenetila, ker sem mislila, da bo šlo več dlake ven.

Smotka najprej ni vedela ali bi ji bilo všeč ali ne :).
Potem pa je sledilo kopanje. Po blagem prigovarjanjem s Tilnom, je skočila v banjo.

Šamponiranje je še čisto lepo prenesla. Ampak sušenje...

To ji je vzelo pa ves pogum. Naslonila se je na Tilna in me proseče gledala, da ji pridem pomagat.
A, za lepoto je potrebno potrpeti :)
Rana je izredno lepo zaceljena, koža je lepa in čista. Počasi bomo začeli z daljšimi sprehodi in ne bo več strogo na povodcu.

Danes je že bila malo spuščena in...takoj je našla preostalo polovico svoje usodne žogice.

Še enkrat hvala dr. Pavlinovi in vse ekipi Veterinarske klinike iz faksa! Zakon ste.

Novo leto, nove dogodivščine

V novem letu, bo res vse, vsaj zame, čisto novo.
Postala bom mama. Če sem poštena, že komaj čakam, pa ne v tistem smislu, joj upam, da bo čimprej. Ne, komaj čakam, da toliko zraste, da gremo lahko ven in da se življenje začne zopet odvijati.
Kaj mi je hudega zadnje tedne. Prav nič. Le to, da sedaj res ne vozim več sama, ker če me kdo zaparkira ne morem več v avto. Pa tudi ves ta snega na cesti ni bil varen zame, saj bi mi lahko spodrsnilo. Čeprav, sploh nisem štorasta, le moji gibi so res malo bolj počasni. Tilen pravi, da še vedno vsaj pol prehitri.
Najhuje mi je, ker ne morem več sama peljati Abi na sprehod. Zaradi operacije mora biti na povodcu in zaradi varnosti, jo ne vozim jaz. Tako sva zgubile tiste sprehode, ki pa jih bova kmalu, v čisto drugi dimenziji dobile nazaj.

Ja, sedaj smo pa res v velikem finalu.
Še 19 dni do roka.
Bom odštevala? O, seveda da bom! Še vedno sem res vesela, da je šla ta nosečnost tako lahko mimo. Brez nekih težav, razen zatekanje rok, ki sem jih reševala z rednim obiskom masaže.Vse ostalo pa...niti enkrat mi ni bilo slabo, niti nisem imela kakšnih hudih bolečin, probleme s spanjem, napadov hrane ( Mojca hvala, ta zasluga gre tebi).
Sedaj se začenjajo težave, ki so po eni strani luštne, po drugi naj se pa čimprej končajo. Težava, ki bo baje rešena takoj, ko se bo zares začela. Kdaj bodo res pravi popadki in kdaj samo lažni.
Trebuh je sedaj res že velik in težak :).

 Za tamalega je pa tudi že pripravljeno vse. Ko bo pripravljen, naj kar pride.