Sonček

Zimsko sonce....kako ga ljubim in kako koketiram z njim vsakič ko se pokaže. Zjutraj me je zbudil brat, ki je šel v službo. No zbudile so me moje živali, ker so hotele it ven. Ko gre on v službo jaz vstanem drugače. Ob sedmih res nisem razmišljala kako naj mu povem da je bila napaka v sistemu, ampak sem se samo obrnila, prestavila noge in zaspala naprej.
Takole nekako so pa zgledali moji trije, ko so ugotovili, a še ne grdo ven. Spali spanje pravičnega - to je recimo pozitiva praznikov. Trajalo je do telefonskega klica tečajnika če imamo danes šolo. Moje vprašanje: kakšno je vreme. SONCE.

Sonce, vstani narod, no vsi niso bili za to.


Sprehod, koketiranje s soncem, ki boža obraz, senca ki te objame v gozdu ti da tisto pričakovanje in elan da greš naprej, da je čedalje bolj težko počakati da prideš spet na sončka.In potem spet se mu nasmehneš, mu privzdihneš glavo z zaprtimi očmi, ustnice ti gredo v nasmeh zadovoljstva....uf res ga imam rada, to zimsko sonce.

Tako kot ga imam rada pozimi ga ne maram poleti. Nisva še kot kaže dorekla vsega, ker poteli me opeče takoj ko me dobi. Da ni to moja usoda? Cikličnost, pride gre, ljubim sovražim... hmmm
Če človek resnično ljubi naravo, lahko povsod najde lepoto.(Vincent van Gogh)