Konec poletja

Ampak čisto dobesedno je kot kaže konec. Ker je bilo ob 22.30 zunaj 8 stopinj. Halo!!!!! A kar zokne potegnem iz omare?

Danes smo imeli še zadnji dan poletne šole - poletnih žurov še ni konec, ker imamo v četrtek še en RD!
Ta moja skupina je čisto odštekana. Imamo program 3+2. Bomo imeli pa še jesensko šolo.
Saj mi je lepo pri srčku, nič ne rečem;)

Občasno se mi zdi, kot da bi bili v Butalah

Živimo v času, ko je računalnik tvoj prijatelj in pomočnik. Konec koncev so informacijsko komunikacijske tehnologije tako napredovale, da je vse veliko lažje. No, ali pa tudi ne. Danes sem se res počutila kot da smo v Butalah, ker nam neuporaba IKT vzame 3 ure dnevnega časa in ogromno enik vnosov. Ampak kdo sem jaz, da bi sodila.....
Mogoče ni dobro, da se izobražuješ, ker potem vidiš kako smo v realnem svetu nekje za luno. In kako so za luno šele ljudje, ki bi morali skrbeti za razvoj in optimizacijo....ja....raje 10 korakov nazaj kot enega naprej...bolečina v bistvu.

V prejšnjem tednu mi je dodobra ponagajala luna in mi ni dala spat. Ampak tokrat je nagajala kar nekaj ljudem, tko da je moralo res biti nekaj posebnega.

Danes sem končno začela z uvajanjem v novo delovno mesto in ja, prvi odstavek se je zgodil ravno tam. Odpadla mi bo roka zato, ker bom morala prepisovati stvari v tabelo, ki so že urejene v tabeli....
Ja...butale...

Napredujem

No ja, če na to tako gledam, potem je res. Ali pa tudi ne. Danes sem dobila pisno, da se moram uvajat. Saj nič ne rečem. Jupi!. Samo klinc, uvajat se moram za 3 delovna mesta.
Sedaj mi pa res ni več nič jasno in čas je za samocenzuro.

Drugače pa, poletje je mimo. Kaj je novega?
Prav nič, razen to, da sem porabila le 4 dni letnega dopusta, ker sem zbolela, da sem od začetka avgusta spet blondina in da sem invenstirala v prihodnost.
Še kaj? Niti ne, pa vseeno veliko.

Še malo pa se bo spet vse začelo. Urnik že čaram in načarala bom še eno skupino igralnih uric, čeprav najprej nisem mislila, da mi bo uspelo. Pa je šlo.

Še vedno pa mi Ajška in Bajka lepšata te dni, ko bi najraje komu kaj povedala in koga kam poslala.
Ajška ima prav....če zadeve ne premakneš jo pa zgrizi

Bajka pravi, da te nič ne sme vršti iz tira

Pa vseeno moraš biti vedno pozoren

Kajti čudna bitja so vsepovsod

Pa drugi strani pa ....kako že.....živi življenje, ki se ti je všeč in ne tistega, ki ti ga vsiljujejo!

Bolnišniški dopust

Začelo se je že prejšnji teden, ko me je skoz po malem bolela glava. Vsak drug večer sem vzela Ketonal in zasapa. Začel se je mašit nos, zato sem šla v torek k zdavniku. V sredo je delala moja, tega v torek nisem vedela, zato sem šla še k njej, ki je vedela, da je to vse skupaj drek in bo šlo lahko samo na slabše.
Sedaj sem na bolniški.....
Tale dopust mi letos ni namenjen....

Službeni psi

Nekaj baje da vem o psih. Nekaj malega skoraj ziher. Tudi o njihovih nagoni in kaj lahko počnemo z njimi.
Nekaj malega sem se tudi čisto resno ukvarjala s psi in njihovimi nagoni. Pustimo to, kar delam v šoli, tu je družinski pes, ki ga učimo živeti z nami.
Govorim o službenih psih, ki so naši pomočniki.
V zadnjem času sem bila dvakrat priča delu oz. nedelju policijskega psa. Oba primera sta bila za psa totalno izi, če bi jih seveda znali uporabljati tako, da bi jih imeli za svojo pomoč pri iskanju pobeglih ljudi.
Obe sledi sta bili stari max eno uro. Obe sledi sta bile lepe in skoraj nepoškodovane.
Sedaj pa tisto kar mi ni jasno zakaj to počnejo. V obeh primeri so vedeli v nulo kje je začetek sledi. V prvem primeru jih je tip ušel iz avta v gozd - bolj točnega začetka skoraj ne bi mogli imeti, v tem današnjem pa je bil podatek, da jih je tip pri mojem poligonu zavil iz ceste.
Ko sem psici peljala na sprehod še nisem vedela, da je tip šel tu. Le policijski avto je bil parkiran tam, kjer ponavadi parkiram jaz in ko sem se peljala naprej, da bi parkirala, sem malo naprej videla še kiblo. Zato sem se vrnila do poligona in parkirala na parkingu. Psici spustim iz avta in Bajka tako nos na asvalt, rep gor in začela je slediti. Ne proti policijskemu avtu, ampak na poligon. Takoj jo odpokličem in pripnem obe, ker se mi res ne da tečt za njima. V tistem vidim soseda, ki je se je pripeljal z biciklom in mi razloči kaj se je zgodilo in da ga sedaj iščejo.
Ok, odpeljem psici v kontra smer od pobega, da se polulata in pokakata - kar se seveda nista, ker nista imeli časa. Točno vem kdaj sta v nagonu in ne bosta nič naredile. Pridem nazaj do avta in grem vseeno z navezanimi psi pogledat na poligon če je vse ok. Ustavita me policista, ki mi gresta nasproti, da naj pospravim pse, ker bodo prišli s službenimi. Ok, itak da jih ne bom motila, naj ga najdejo, sploh pa če jim je spizdil čez moj poligon. Vidim lovca, ki se pelje proti Savi, zato dam psici v avto in za njim, da mu rečem naj pusti pse v avtu. No to nima veze z to zgodbo, ampak sem božala 4 mesece staro jazbečarko - no sem jo probala božat, pa me je vso prelizala ;)
Grem domov, ker pač zaradi policijske akcije ne smem peljat psici na sprehod. Čez kake pol ure mi psica začne potihem renčati na balkonu, najprej sem pomislila, ok policaj s psom verjetno prihaja od poligona, jo grem umaknit, da ga ne zmoti, ker mora ziher imeti sled v nosu.
Ja pa jade, klinac je bil policaj s psom. Je bil kar tip, ki so ga iskali. Kličem na 113- to zgodbo pustimo za drug blog, ker ni res kako so občasno tupi tam - ni čudno, da je toliko vicevo njih.
No sedaj se lahko zezam, da sem morala rešiti policijsko akcijo, da sem lahko peljala psici na sprehod. Ko so ga končno odpeljali, smo le morale it ven, saj prej nista smeli kakat. Čez travnik vidim, da sta še dva avta s policijskimi psi tam, kjer so ga prijeli, zato mi žilica ni dala miru, da ne bi šla tja in jih vprašala kako za vraga jim ne rata narediti tako čiste sledi, kot so jo imeli danes, da o tisti zadnjič ne govorim.
Trije fantiči; se predstavim, povem da sem jaz klicala, da mi ni bilo potrebno razlagat zakaj vem nekaj, kar ne bi smela vedeti.
Lepo prijazno razložim, da se tudi sama ukvarjam s šolanjem in če bi bili tako prijazni in mi povedali par stvari, ki me zanimajo. En fantič je bil izredno prijazen in je bil takoj za pogovor. Jaz sem pa kar direkt pa vseeno prijazno, da me res zanima zakaj za vraga niso dali enega psa na izhodišče in če mi lahko pove, tisti, ki je bil prvi kje je začel slediti. Itak, da so ga poslali čisto na drugo stran. Kar mi je po eni strani všeč, ker pomeni, da so policaji upoštevali moj predlog, ko sem jih povedala, kje po moji logiki bo tip prišel ven. To sem jim povedala, ko so se na poligonu odločali kam naj gredo.
Ok, v akcijo sta bila vključena dva psa ali pa trije, ker so bili trije vodniki, torej bi lahko po mojem skromnem znanju enega poslali na izhodišče, glede na to, da so imeli informacijo kje je človek zavil s ceste. Ampak ne, oni ga bodo čakali na drugem konuc - kar tudi ni slabo.
Ko, jim povem, da imajo max eno uro staro sled in da bi pes moral to odslediti, so se začeli strokovni odgovori. Da to pa ne, ker so šli že njihovi pred njim. Jim oporekam, da sicer res, ampak izhodišče ni isto, amapk je razlike 10m in ziher niso hodili po isti sledi. No, ker nisem hotela biti preveč pametna sem se raje naredila neumno in jih vprašala ali pes ne bi ločil specifičnega vonja policista v uniformi, ki ga pes pozna in bežečega človeka, ki oddaja polno adrenalina, in tudi odtise pušča drugačne, ker je v paniki. No, vsaj en je bil odkrt in je priznal, da njegov ne. Drugi me je hotel prepričat, da to ne more.
Še vedno se delam glupo in mu rečem, da če svoje zananje vlečem iz Sledarja, mora tam pes križat tujo sled, pa se dober pes nikoli ne zmoti in točno ve katera sled je prava. No takrat je bilo tudi temu ta staremu kot kaže jasno, da vem kaj govorim in me je hotel prepričat, da gre pes vedno po mlajši sledi. Sem mu rekla, da ja, tisti, ki ni narejen. Pes, ki ve kaj je sled pa nikoli, ker prokleto loči med staro in novo sledjo. Poleg tega pa njihovi psi pri mladi sledi, kot je v tem primeru sledijo z visokim nosom in sploh ne bi, po mojem lajičnem mnenju smelo biti težav. No tisti, ki je bil že v začetu za pogovor mi je začel kimat in mi rekel, da imam prav, ampak da njegov tega ne dela. Ker se je drugi fant že postavil v obrambno držo, se mi več zdelo smiselno nadaljevati pogovor, ker mi ni do dokazovanja moškosti. Ok, saj tudi jaz ponavadi kontriram, ampak poslušam pa prokleto kaj mi govorijo in potem premislim o tem in potegnem ven dobre stvari, sploh pa če so dobre ideje. Nastopaštva in obrambne poze ob tem, ko sploh ni nobenega napada pa res ne bom gledala. Sploh pa če sta dva od treh s svojo mimiko in prirjevanjem povedala to, kar sem hotela vedeti. Ja, naši dragi policaji nimajo pojma o sledenju ali pa se jim ne da trenirat sled. Res je, sled je najbolj dolgočasna disciplina in zahteva ogromno potrplenja in ponovitev. To pa se jim ne da, ali pa res nimajo sistema kaj hočetjo. Že to, da sa ne dajo na izgodišče se mi zdi ena največjih napak. Izgovor, da so policaji že bili tam, pa sploh.

V glavnem, brez kančka samohvale, lahko rečem, da sem ziher, da bi v obeh primerih obe moji psici pobeglega našla.
Za danes sem skoraj 99% da je bil tip vseskozi v gozdičku ob poligonu. Pustimo to, da je prišel od tam, to sploh ni važno. Ko sem šla po našem pogovoru čez poligon, sem pustila, da sta psici delali svoje. Bajka je najprej dala nos dol. Ker sem videla kje sta hodila policaja, sem vedela, da to ni njuna sled. Na sredini se je ustavila preverila levo, desno in šla suvereno v gozd. 100% sem, da je tip prišel od tam. Tam kjer je preverjala je točka, ker se vidi proti cesti in na drugo stran. Tip se je ustavil in preverjal ali je zrak čist. Verjetno je naredil korak naprej, nazaj, levo, desno. In odšel, kmalu za tem, sem pa že napisala kaj je bilo. Ko je Bajka popolnoma prijela sled se ji je pridružila še Ajša, ampak sem ju odpoklicala približno meter v grmovju, da ne uničita dokazov ali kaj podobnega. Kaj pa vem, kaj bodo še delali policaji tam. V glavnem ker psici poznam kdaj sta na sledi vem, da sta bile. Pa je bilo v tem času na poligonu najmanj 6 policajev, ki sem jih videla. Avto se je peljal čez - ja, spet imam kolesnice - pa sta vseeno najdle sled. Zakaj je ne bi potem našel policijski pes. Aja sledi, od policajev za katere vem, da so hodili ob robu gozda tut povehale nista. Kako še vem, da sta bile na pravi sledi? Ker so potem sledi v travi peljali do mesta, kjer sem tipa zagledala in klicala policijo. Torej lahko garantiram z gotovostjo, da je danes Bajka najdla pravo sled. Družnski kuža, ki spi v moji postelji in ki ni namensko sledila že več kot 3 leta.
Tko kot se Ajši v stotinki sekude povrne spomin za delo, tko bi morali tudi policijski psi ločiti sledi med seboj. Si ne predstavljam kako potem pri pobegu napadejo napadalca in ne kolega policista, ki teče pred njim za ubežnika. Ali pa nekoga, ki je slučajno tam.
Da ne bi kdo tale blog vzel, da grajam fante ali pse. Ne, tale zapis je izključno in samo dokaz, da sistem šolanja službenih psov ne štima. Ali so slabi psi ali pa vodstvo nima pojma in nima kadra, ki bi vodil te ljudi in njihove pse. Bojim se pa, da je oboje.
No toliko o službenih psih.....dve sta spet v službi - spita z mano in sta na straži....
Ena čisto zraven

Druga pokriva vhode. Ko vsi zaspijo, pride tudi ona in čuva posteljo v kateri spim.


Puščica rani telo, jezik pa dušo ( perzijski pregovor)

Koliko nas je na istem

Včeraj bi, če me ne bi predramil telefonski klic, prespala ta film. Gledala sem ga že trikrat. Vedno znova me pusti v razmišljanju.
Koliko ljudi je zaradi vzgoje in družbenih standardov nesrečnih v življenju in prikrajšanih za tisto, kar je edino vredno in kar jim daje smisel življenja. Ne govorim o gejih, govorim v vseh ljudeh, ki si niso upali priznati, ali pa, ki si niso smeli priznati.
Koliko je teh, ki varajo ravno zato, ker nekoč nekomu niso smeli priznati. Ali pa so priznali in je bilo priznanje obojestransko, pa zaradi takšnih in drugačnih razlogov niso smeli biti skupaj.
Je razlika med temi, ki ljubijo isti spol in temi, ki ljubijo nasprotnega. V tem, ko ne smejo biti z ljubljeno osebo zaradi družbe, klišejev, enih brezveznih norm ali pa obljub.....prav nobene razlike ni. Oboji nimajo nič od življenja, oboji iščejo izgubljene sanje. Oboji bojujejo bitko življenja, ko bi, pa ne smejo, ker .....
Kakšna je razlika med geji in ne geji, ko nekoč srečajo tisto osebo, s katero niso smeli in pride do ukradenih trenutkov. Prav nobene. Pri vseh so to najlepše ure življenja, najbolj iskrena in najbolj globoka čustva pridejo pri obojih na plan. Trenutki, ko nihče ne diha, pa dihajo skupaj. Ko se naslajaš ob gledanju, dotikanju in zaznavanji z vsemi čutili. Ko ni sile, ki bi zadržala dva, ki bi morala biti skupaj, pa ne smeta, da se ne združita v eno. Trenutki, ki se jih ne da nikoli ponovit, pa vseeno ti dajo moč za živeti dalje.
Po drugi strani pa, zaradi tega trenutka nikoli več niso oboja življenja več ista. Vedno te vleče nazaj in vedno hrepeniš po tem, da bi se še kdaj zgodilo.
Ker se zavedo vsi, kaj jim je onemogočeno zaradi kapric, zaradi norm, kulture, družbe, ...zaradi nemoči in nepoguma upreti se in biti srečen.
Koliko ljudi hodi po svetu in ni s tistim, ki ga resnočno ljubi in s katerim bi bil srečen, pa ne sme biti. Koliko ljudi hodi po svetu, ki se ljubijo med seboj pa niso skupaj, ker ne smejo biti.
Koliko ljudi bi si zdajle želelo, da bi se jim zgodil tisti ukradeni trenutek, za katerega te prijetno stisne v želodcu samo ob misli, da bi se zgodil.
Je vseeno gej al ne....vsi imamo nekje skrite tiste k ne smemo, pa bi. Vprašanje je le, koliko od nas ima možnost doživeti tisti trenutek. In kdo ima pogum, da ga doživi.

Spet ugriz

Samo ta naslov bi lahko bil VSAK DAN. Samo....če že ne prijavljamo ugrizov, kako bomo šele glasni o tem v medijih. Smo krivi sami? Smo. Ker smo taki, da se ne želimo kregat, pa kaj kregat. Sploh se ne znamo ali nočemo postavit zase. Kdo se bo postavil zase drug kot vsak sam?
O čem govorim?
O enem mrtvem in enem poškodovanem psu.
Če je pes že napadel, potem...ni nihče tega prijavil. Kdo je spet kriv?
Pustimo ob strani lastnika tega psa, ki je verjetno */&*$*$##**&%*V*#*&&*Q!*& - temi se reče samocenzura.
Ljubitelji psov gor ali pa dol. Takšnega psa je potrebno evtanizirat, ker je več kot evidentno nevaran okolju.
Ampak....mi bomo spet čakali, da bo veliko sranje, potem bodo pa skakali in pametnovali.

Ne jezi se, ker drugi niso taki, kot si želiš, ko pa še sam ne moreš bit tak, kot si želiš. (T. Kempčan)

Vse je določeno, samo tega se ne zavedamo

Življenje teče naprej, ne glede na to ali se mu upiramo ali plavamo z njim. Jasni, osredotočeni cilji pomagajo, da se premikamo v pravo smer. Vsak dan skleneš, da boš odkril svojo strast, cilj in postal boljši, modrejši, močnejši. To zagotovi vir, ki ga želiš, uspeh in srečo, ki jo iščeš. Sanjaš o velikih ciljih in ne dovoli, da bi ti kdo to vzel. Zastavi si cilje, ukrepaj, da jih uresničiš in opazuj kako se prihodnost odvija tako kot si sanjal.

Vse teče točno tako, ko si želiš. Zavestno ali pa nezavesto. Ne moreš mimo očitnih stvari, no ja lahko, če ne vidiš ali pa ne želiš videt.
Včasih je dobro kaj narediti zato, da veš kje si.
In danes sem zvedela točne kje sem. Temu primerno teče vse dalje. Moj cilj je dosežen, sedaj samo še dodajam.
Itak pa....ja, lahko se zgodi, da pridejo kar sami...tisto kar si potihem želiš, ker vseeno ne verjameš, da se to lahko zgodi.
Vse se lahko! Vsaka stvar se zgodi celo večkrat. Enkrat se bo pa zadnjič.
Kako že gre....vse se zgodi z razlogom.
Tale refren mi je danes všeč.....