~125~

Danes je začela s svojim novim tečajem - malo šolo.
S sošolcem Ulkanom sta bila takoj skupaj in za žur.

Tudi Ferdo ji je všeč, čeprav si to kažeta na malo bolj grob način :)

Danes je bila spet več na tleh, kot pa na nogah.
Na njeno skupino so prišli učenjaki. Spet se jih je ustrašila, ampak že veliko manj kot se je zadnjič ustrašila velikih psov.

Kasneje se je opogumila in šla med njih.

Na koncu jih je še malo načrtno motila. Zvečer je vsa utrujena padla v posteljo in zaspala.

Včasih je bolje, da se psu spremeni ime

Večkrat predlagam stranki, da se ime psa skrajša, sploh ko je ime večzložno in se konča na i.
Danes pa sem predlagala popolno spremembo imena.
Pes je problematičen in vleče breme preteklosti, prav tako njuna lastnika.
Zato sem se odločila za to korenito spremembo. Presek preteklosti, ki nas in psa omejuje in s spremembo navad in razmišljanja, uvedemo tudi novo ime.
Stranki sem rekla, da naj premislita in mi sporočita kako mu bo ime. Ampak ime je pišlo kar samo od sebe.
Najbolj fascinantna je bila reakcija lastnice, ki je po drugi ponovitvi imena, popolnoma spremenila obrazno mimiko. Kot da bi z ramen odvzela težo, ki jo je zaradi psa nosila. Spremenil se ji je glas in zelo verjamem, da tudi odnos do psa.
Težka pot nas čaka, ampak vem, da bo uspešna.

Ko se nafilaš z energijo in očistiš vsega

Kakšno lepo dopoldne. Kljub tem, da me boli grlo in me čaka še 3 ure govorenja, sem vstala in šla. Ura je bila malo čez 9, ko smo šle od doma.

Že takoj, ko smo stopile v gozd, sem naletela na zvonček. Čisto prezgodaj, pa vseeno se vsako leto prvega razveselim.
Upam le, da ne bodo sedaj vsi ven prišlo in bo čez njih zapadel sneg, ker ni ga lepšega, kot hoditi po beli preprogi spomladi.
Spet smo naredil off road sprehod po godzu. Nikoli ne vem kje bomo prišle ven. To me niti ne skrbi, saj imam samo tri možnosti. Nekje proti hišam, obvotnici ali ob Savi.

Srce mi ne da, da ju ne bi pustila v igro. Vem da za Bajko ni najboljše, da tako nekontrolirano teče, po drugi strani pa - naj punca uživa do zadnjega dne. Kaj bo imela od življenja, če jo bom držala na kratko in se ne bo smela ne igrati ne nič? Jo ustavim, ko res začne noret. Se mi zdi po eni strani bolje, da jo držim nazaj, kot pa me skrbi, kaj pa če bi se kaj zgodilo. Lahko se tudi, ko je na povodcu.

Palice ji pa še vedno ne da. Sedaj ji jo sicer že prepustil če je na tleh, ampak jo učim da naj gre nazaj in ji jo vzame. Ne more in ne sme ji tamala krast njenih stvari.

Urca sprehoda je tako hitro mimo. In dan je pa še vedno lep :)

~36~

Ker se že tri dni borim s prehladom,  sta bile danes res na čisto kratkih sprehodih. Zjturaj in zvečer samo lulat in kakat - 10 minut, pa smo bile nazaj, popoldne smo šle ven za slabe pol ure.
Pričakovala sem, da bo zaradi tega doma bolj živa in bo razgrajala, pa ni. Res je bila neverjetno pridna.
Navečja žogica, s katero se ni hotela igrati ne Bajka, ne Ajška ji je sedaj najbolj všeč.

 

 Muc je nehal pihat na Abi. Tudi če res skače okoli njega, le dvigne tačko in Abi se takoj umakne. Še malo, pa bosta tudi skupaj spala.

Zvečer pa še vedno zaspi pod posteljo.

Na posteljo še ne more sama. S sprednjima tačkama skoči gor, do konca jo pa dvignem jaz. Še vedno bi se v postelji igrala in malo težila Bajki. Ali pa se prestavlja iz enega mesta na drugo. Zato jo, takoj ko postane nemirna ali pa teži Bajki, primem in dam dol - s tem jo učim, da mora dati v postelji mir. Proti jutru, ko pride zopet prosi za v posteljo, se čisto mirno uleže in zaspi.

Glede grizenja postelje in učinkovitosti popra - ne vem, ali ne grize zaradi popra ali pa ker jo je minilo. Upam da slednje.

~21~

Osvojila je stopnice.

Ko sem jo snemala, ni videla da jo, zato je kar šla. Ko pa sem jo nesla še enkrat dol, da jo pofotkam, se je vmes spomnila, da bi morala počakati.

Gor je veliko lažje, kot dol. Zato je  - kar mi je zelo všeč - raje počakala name.

Na sprehodu so me mimoidoči (ki vedo da imam pasjo šolo) vprašali, kaj vse že Abi zna.
Sem jim povedala, da še čisto nič. In so me začudeno pogledali.
Ne učim je še čisto nobene vaje. Nič. Vse kar delave je, da jo pokličem po imenu in ji dam briketek. Pa še to ne delam redno, ker nimam ločenih sprehodov. Vem, domača kobila je vedno bosa.
Je pa res, da jo stalno vzgajam. Veliko bolj pomembno, kot učenje sedi in prostor je, da mladička vzgojimo. Da je, ko grem na kavo pridna. Da ji ne dovolim lajanja. Da, ko jo popade sveta jeze, le to prekinem in ji dopovem, da s tem ne bo nič dosegla. Samo z vztrajnostjo in s tem, da se ne umikamo, ko je težava, ampak jo sproti rešujemo, dobimo na koncu psa, ki se bo znal obnašat.
Sedi in prostor se bo naučila takoj. Saj se vsede sama od sebe takoj, ko imam v roki birketek. Samo še dodala bom vaji ime.
V prvih mesecih je veliko bolj važna vzgoja, kot pa šolanje. Ker če zamudimo to obdobje postavljanja mej, smo zamudili vse. Mladiček, če smo mi odločeni tako, zelo hitro neha. Res je, da moramo biti mi umirjeni in moramo paziti, da ne prenašamo napetosti na psa. Seveda, sem tudi jaz samo človek in kdaj dvignem glas. Ampak ko vidim v njenih očeh vražičke, točno vem, da jo bo umiril, samo miren in odločen glas.

Kdo se mora spremenit?

Vedno drugi...ja, to je najlažje, pa nikoli izvedljivo.
Nikoli se ne spremenijo drugi, vedno se spremenimo mi.
Več kot delam z ljudmi v globino, bolj opažam dve spremembi. Ena, ki je res sprememba vedenja, ko se človek spremeni. In druga, kjer je sprememba le to, da se človek še bolj uda v usodo in mu postane vseeno
Slednje je tisto, kar nas vedno potem nekje sreča in se spet spremenimo ali tako da se še bolj vdamo v usodo ali pa se končno začnemo spreminjat.
Zakaj se je težko spremeniti? Zato, ker moramo najprej pogledat vase in si priznati določene stvari, ki niso najbolj fine.
Še vedno pravim, da vsak pes pride v tvoje življenje s točno določenim namenom - da v tebi popravi stvari, ki niso ok.
On popravi - ja pes. Seveda se bo s tem spremenil tudi pes, ampak mi moramo biti tisti, ki smo prvi na potezi.
In kje je težava. V tem, da najprej iščemo izgovore. Pa da pes ni dobre volje, pa da briketki niso ok, pa da je tam motnja, pa ......
Potem je pes tisti, ki je kriv za vse. Vzroke iščemo v njem. Seveda, odziva se točno tako, kot se mi vedemo.
Vedno pravim, da ko se začno težave, ne smemo bili ljudje čedalje bolj pasivni. Ste opazili...ko pridejo težave, ne samo pri psih, ampak v vsakdanjem življenju, je pri večini ljudi odziv - pasiva.
Malo je ljudi, ki so ljudje akcije. Ne tiste enkratne, ampak ki vztrajajo in dajo vedno več sebe v akcijo.
Ljudje akcije, rešijo probleme zelo hitro - ker odreagirajo in predvsem ne parlamentirajo, ampak delajo.
Tisti drugi...tam se pa začno spet problemi.
Imamo različne tipe ljudi. Sama sem jih razdelila:
Jamrajoči: To so ljudje, ki samo jamrajo, ki v vsem vidijo  zaroto, predvsem pa vidijo samo tiste, ki jih je bolje. Nič pa ne naredijo zato, da bi bilo drugače. Le jamrajo, da ne morejo in da se itak nič ne bo spremenilo. Stalno pa iščejo pozornost s tem, da bi reševali probleme. Sicer imajo samo polno enih vprašanj in idej, te poslušajo, ampak to je tudi vse...ne naredijo nič od tega - ker itak nima haska.
Ja - jači: to so ljudje, ki te poslušajo, ki so zelo navdušeni ob vsem. In stalno ob tem navdušeno ja - jajo. Tudi ko jih predlagaš stvari, so takoj zagreti, vse je ja....ampak pri tem tudi ostane
Pripovedovalci: ti ljudje so sposobni govorit in govorit. O problemih in rešitvah. Ponavadi so zelo informirani ali načitani o vseh možnih načinih in sistemih. Samo razen to, da govorijo in govorijo....nič ne spremenijo.
Poslušalci: ljudje, ki zelo radi izpostavijo problem, potem pa želijo obširne razlage zakaj je do njih prišlo, kako se jih bo reševalo, kakšne bodo posledice, po kakšnih stopnjah se bodo stvari razvijale...zelo radi poslušajo...ampak to je pa tudi vse.
A si ziher: ti ljudje, v prvo ne verjamejo, tudi v drugo ne. Ampak vsako stvari premislijo in potem tudi na samem probajo. Ko pridejo do spoznanja, da je to res, začno samo iskati rešitve in postanejo sčasoma ljudje akcije.
Vsak posameznik (tudi jaz) je del vsakega opisa. Le da en res izstopa in je tisti odločilen.
Zakaj se je spremenit težko? Ker je potrebno stopiti iz cone ugodja, kjer smo navajeni biti in kjer nam je ok.
In ko stopimo v položaj akcije, se v psu sproži reakcija in začne sodelovati z nami.
Realno gledano....pes je le del življenja in naše življenje se odraža na psu.

Ko zaspimo na lovorikah

Ja, spet imam malošolce in spet smo v obdobju, ko so jih psi dali na ignor.

Obdobje, ki je sestavni in najbolj pomemben del v pasji vzgoji. 

Najhuje je, da ljudje ne reagirajo takoj, oziroma čakajo in upajo, da bo minilo in da bo spet njihov pes, postal priden in ubogljiv kot je bil.

A roko na srce, gredo stvari samo še bolj navzdol. Po eni strani je pes, tam kjer ve da nič ne more (ponavadi je to doma in tam kjer nikjer nikogar ne srečaš) idealen kuža, točno to, o čemer si sanjal.

Ko pa gre med pse in ljudi, je pa kot da imaš v bistvu dva psa. Enega pridnega in enega, ki ga ne poznaš.

Ko pride do tega, da te pes totalno ignorira ali pa te gleda, kot da te ne razume kaj ti hočeš od njega       (pa je to pred kratkim še vedel), je čas, da nehamo čakat, ampak reagiramo.

Težko je, priznam. Po drugi strani pa čist izi. Tukaj ni čas za dati sebe v ospredje in govoriti kolk je to težko. Sploh ni. No, je. Težko je zato, ker nas sreča preteklost in vse nedorečene stvari ali pa tiste, ki smo jih nekako potlačili in ne rešili.

Pridemo spet nazaj na to, da bo pes odreagiral z grizenjem - to smo imeli že čisto prve dni, ko je bilo to še otroško grizenje, ki ga je bilo treba odpravit in razložit, da se z grizenjem ne rešuje problemov. Tisti, ki tega niso naredili - se jih to sedaj vrne. 

Grizenje je en problem, ki ga ljudje ne rešujejo, a je tisti, ki postane problem s katerim potem več ne moreš normalno živet. Zakaj težim v mali šoli, da to rešimo? Ker, čeprav se vidi, da ni tako, je to v tem obdobju najlažje.

Se skregaš, si popraskan, mogoče malo krvav, ampak psu dokažeš, da se ga ne bojiš in da ti nič ne more. Če tega ne rešiš sedaj, ali še huje. Boli me, ko mi stranka v prevzgoji pove, kako to delajo v kar dostih šol, se umaknejo in ne pokažejo psu, da se to ne sme, ker s psom se ne smeš dati v konflikt. Samo ko je pes star eno leto ste zgubljeni. Saj ne bom rekla, da se s takim psom ne da živet. SE, v stalnem prilagajanju in predvsem v stalnem izogibanju težav. Je to življenje s psom? NI! 

Tokrat sem se ustavila pri grizenju, ki je najvišji možni upor in odklop, ki ga pes naredi do lastnika.

Moramo priti do tega, da začnemo reagirat? To je poden, dragi moji. Je treba res do tja?

Res je, da obstajajo psi, ki gredo takoj v to - to so značajsko močni psi ali pa slabiči. Razlika med njimi je ta, da z značajsko močnimi psi, se boš zmenil v enem poskusu, z slabiči, pa boš potreboval malo več le teh. Ampak z obema se boš zelo na hitro in predvsem brez....to kar čakate že cel zapis  - brez uporabe fizične sile zmenil. Samo s tem, da se jih prime za ovratnico in čisto mirno drži pri miru - seveda pod pogojem, da ste tudi vi mirni. Ja umetnost ni v uporabi fizične sile. Umetnost umiritve psa je v tem, da se moraš umiriti ti in s svojo umirjenostjo umiriti psa. 

Samo kaj, ko ljudje čisto preradi posežemo po uporabi fizične sile in zelo hitro vzgojno spremenimo v nekontroliran tepež. Vzgojna je ena....tepež je tisto, ko se stalno, kar za vse tepe psa. Vzgojna je tista, ki zaleže v prvo - če ne zaleže ni vzgojna. Zato ker vi niste v tistem trenutku vzgojni, ampak ste psihično čisto nekje drugje.

Zelo tanke so meje. Da se je ne prestopi, začnite ukrepat takoj. Takoj, ko vas pes da na ignor in se neha odzivat na svoje ime.

Mal sem žalostna

Danes sem morala odpovedati šolo v naravi. Vreme nam je tokrat resno zagodilo, saj je naš osrednji prostor na pol pod vodo in se tudi če jutri neha deževati, en bo posušil toliko, da bi se tam dalo delat.
Škoda res, pa tako sem se že veselila tega.
Sem pa že kar rezervirala termin za drugo leto. Zadnji vikend pred koncem šole bomo tam.


Moram prav dopisat današnji blog.
Poleg odličnega vikenda, ki ga ne bo, mi je bilo žal tudi za Petro, ki bi imela v soboto seminar o energijski osteopatiji.
Zvečer me je klicala in predlagala, da bi seminar naredili na poligonu. Jaaaa itak.
Prvo nedeljo v oktrobru, če bo dež, bomo imeli drugonedeljo. Od 10 - 14 bomo masiranili, gladili in gnetli pse.
Jupi, pa sem že skoraj vesela :)

Začetek tedna in šole

Končali smo še z zadnjimi poletnimi igralnimi uricami. Niso imeli sreče z vremenom, saj smo doživeli vročinski udar.

Poleg tega pa nas je bilo na začetku več. Zanimivo je, da hodijo ljudje drugam v šolo, potem se pa vpišejo k meni zato, ker se v drugih šolah psi ne igrajo - super, kaj potem delajo v šoli, sploh mladički?

No, in ko postane naporno na obeh straneh, so ljudje smešni in pravijo, da igra ni tako važna, da se gredo zares šolo. Kar naj gredo, z veselje in olajšanjem jim gledam v hrbet. Zakaj? Ker oni igro jemljejo kot zabavo in nekaj kjer se psi zmenijo med seboj. Ja, tako da se pes stalno izmika stikom, ker mu težijo ali pa stalno podreja. In potem bodo kmalu imeli še večje probleme, ker ...igra se samo stopnjuje glede na starost in spolni razvoj psa.

Ampak to naj potem ta resne šole rešujejo. Moja, kjer se igramo in nič ne delamo, se z resnostjo ne ukvarja. Ja, na smeh mi gre.

Mladički mali, po dveh mesecih neresnosti in igranja :)

Jutri gredo kar direkt v malo šolo, nič pavze ker razvoj gre naprej in ne čaka, na novo sezono.

Čudna so pota gospodova...al kako se že temu reče

V bistvu imam v življenju res srečo. Moj prijatelj mi večkrat pravi da sem kot Forrest Gump - no uradno povem, da nisem, ker tečem pa res ne! No...ko jaz zalavfam na poligonu, vsi vedo, da bom letela med pse ker delajo sranje oz, da se bo sranje rešilo v tren oka.

Zakaj naslov čudna so pota...

Danes sem zabrkljala vse z urnikom kar bi se dalo. Ene sem odpovedala, ker v blatu ne bi bilo fer psom težit, da naj ležijo pri miru, in sem druge nehote prestavila za eno uro. Noben ni rekel, joj me ne bo. Ena mi je odgovorila uuuu težka bo, mogoče bom zamudila, pa mi sploh ni kapnilo, da bi bilo kaj narobe.

Šele ko smo šli k avtom, sem čukasto gledala v Špelo kaj počne tam in itak da mi ni potegnilo, da je ona ob petkih v skupini, ki sem jo nehote prestavila za eno uro.

Včasih mi je kar malo srhljivo, da vse kar rečem tečajniki naredijo, da jim je ok.

To me vedno spomni na september, ko sem jih prosila za razumevanje, da bo kdaj kaj odpadlo ali pa da ne bom čisto pri stvari, ker imam doma bolno psico. 

Prav tko nezemeljsko se ti zdi, da v tem svetu, kjer je šla v marolo tako morala  kot vrednote še obstajajo ljudje, mnogo njih, ki jih res ni bilo problem se maksimalno prilagodit tebi zato, ker imaš problem. Pa še plačali so ti za vse to. Vedno namreč razumem finančno stanje človeka in se maksimalno prilagodim glede plačila. Ko smo septembra začeli s šolo in ko sem v naprej povedala, da nam bo verjetno zaradi Bajke kaj odpadlo, so vsi, pa vem da nekateri res niso imeli, prinesli denar brez da bi jim sploh rekla, da ga rabim.

Tako nedojemljivo je to, ko tako ugotoviš koliko ljudem pomeniš.

Tako kot danes, vsi so prišli eno uro prej, čeprav so morali spremeniti vse plane. Pa res sem jih čisto po pomoti naročila uro prej.

Če dobro pomislim ni bila pomota, ker sem cel dan če ne fizično pa v mislih z mojimi gosti, predvsem z enim od njih, da sva res čimveč skupaj, ker vidim da ga pomirjam in da se spreminja na bolje. Zato sem takoj, ko sem odpovedala eno skupino, skalkulirala, kaj lahko še z njim naredim in pozabila pomislit še na kaj drugega. Pa kaj je ena urca proti neskončnosti ;)

Moje poti se počasi povezujejo v tisto, kar je prav in kar je prav tudi za druge, pa tega še ne vedo.

Sicer pa ne vem kako točno bom razlagala ljudem, da v življenju ni vse samo tisto kar lahko stvarno dokažeš, ampak da obstaja tudi nekaj za kar ni stvarnega dokaza, ampak definitivno deluje. Celo veliko bolje kot vse stvari s stvarnimi dokazi.

To, kar že zadnje dni nekako v rezervi govorim, se je začelo dogajat. Povezati vse stvari v celoto, da bomo skupaj lahko pomagali tudi psom, katerim se ne da pomagati na razumski ravni. Namreč zavedajoč ali nezavedajoč nas v življenju vodijo energije. Ne znamo si povedat zakaj nas nek človek že po telefonu potegne, zakaj nas nekdo odbije. Zakaj se nekje počutimo dobro, nekje bi pa čimprej ušli. 

Temu se reče energija.

In te energije sestavljajo tudi naše telo, in če niso v ravnovesju zadeve ne delujejo.

Imam kar nekaj psov, kjer je moje znanje odpovedalo. Ki imajo za seboj odlične lastnike. A psi so še vedno tam kjer so. So obvladljivi, ampak niso obvladani. Kar nekaj jih je. Ali pa so se jim odprli strahovi, ki jih ne moremo pojasniti in tudi ne odpraviti. Ko se je kuža spremenil za 100% pa ne vemo zakaj.

Nihče od teh psov ni agresiven, da smo si na jasnem. Vsi ti psi, so čudoviti psi, ki pa se ne morejo kontrolirat in so hiper ali pa čisto mirni.

Življenje ti vedno ponudi nekoga, ki ti lahko točno takrat, pa se tega sploh še ne zavedaš, doda tisto, kar rabiš.

V mojem primeru, mi je življenje ponudilo ob pravem trenutku Petro.

O njej sem razmišljala že konec novembra, ko sem videla, da smo z Bajko prišli na točko, kje ni več napredka, vedela pa sem, oz. čutila pa sem, da to še ni konec rehabilitacije. Neka notranja sila me je vodila k temu, da najdem rešitev.

Takrat se mi je v življenju pojavila Jana, ki je pomagala najprej meni, da sem se lahko še bolj odprla in si začela še bolj zaupat ter verjeti, da delam prav. Pomagala pa je tudi Bajki, saj je šele po njej Bajka postala zadaj kompaktna.

Zakaj me je takrat pripeljalo k Jani in ne Petri, o kateri sem tudi razmišljala...zato, ker ti življenje vedno prinese tisto, kar potrebuješ, samo moraš se prepustiti, oz. moraš se spustiti na nerazumsko raven, ko se prepustiš toku.

Dejstvo, ki ga sedaj verjamem je, da če bi takrat spoznala Petro, bi bila tako osredotočena na Bajko, da bi bile moje misli res samo za njo. Tako, pa sem spoznala Jano, ki je najprej odprla mene, da sem lahko po vsem skupaj, ko sem 3 mesece res živela samo za Bajko bila sposobna sprejemat še okolico tudi za ostale zadeve. 

In tako je Petra prišla ob pravem času, ko sedaj čisto točno vem, kaj še manjka v moji celoti dela s psi. Ko sem sama začela že s svojim izobraževanjem in naredila reiki prve in druge stopnje, da lahko pomagam z energijo tudi sama. Ampak točno se zavedam svoje omejitve, ki se ji reče čas. Zato sem potrebovala še tisto zadnjo stvari, ki mi zaokroži celoto - nekoga, ki bo to lahko namesto mene dokončal.

Energijska osteopatija, bolj kot poslušam Petro, bolj kot spremljam rezultate na psih, točno teh psih, zaradi katerih sem začela razmišljat o tem "nekaj več", vem - to je to.

Prišla je ob čisto pravem času in že skupaj pomagava 4 psom.

Zanimivo je, da imam te psa, ki imajo te težave prav posebno rada, da mi prav posebno sežejo v tisti del srca, ko bi jim dal vse, če bi le lahko. In zato sem toliko bolj vesela in ne vesela, ampak srečna, ko vidim, da sem jim lahko dala. Dobili bodo svoj notranji mir.

Zvečer me je klicala, ko je šla od enega tečajnika, zaradi katerega mi je bila zadnje čase ful hudo, saj je zapadel v tako notranjo krizo, da se ni hotel niti igrati niti se ni mogel sprostiti. Gledati takega psa, ki se je igral, ki je bil vesel, je groza.

Ko slišiš, da bo ok, da je kuža srček, da je res zlat...ti ogreje srce in nariše nasmeh na usta. 

Ob takih trenutkih si rečem...ma mogoče pa zaradi vsega tega, ko res za vsakega izmed vseh teh psov, ki jih imam v šoli, čutim odgovornost in mi ni vseeno za njih, njihovi lastniki naredijo vse, kar jim rečem, pa čeprav kako uro prej, ali pa se obrnejo in gredo nazaj domov, ker so prišli točno, a prepozno.

Prevzgoja psa se začne pri lastniku

Prevzgoja psa je proces, ki ga začne lastnik. Ampak ne na psu, ampak na sebi.

Vodnik namreč svoje psihofizično stanje prenaša na svojega psa. Če lasnik ni umirjen, je nemogoče pričakovati umirjenega psa. Če lastnik ne ve kaj hoče, je nemogoče imeti umirjenega psa.

Umirjen pes ni enako mrtev pes. Umirjen pes je pes, ki je samostojen pa hkrati stalno v kontaktu z lastnikom. Vendar ne zato, ker ima od njega korist, ampak zato, ker ga ima rad in je rad v njegovi družbi. Tak pes bo tudi vodljiv in se bo odzival na vodnika.

Kako se lotiti prevzoje psa?

Tako, da se najprej posvetiš lastniku, spremeniš njegova vedenja, ki delajo škodo psu in potem v ta nova vedenja uvedeš še psa.

Brez, da se spremeni vodnik se ne bo spremenil pes!

Ne, pri psih se ne bom šla čirule čarule

Ne, ne, nič ne bom čarala. Danes sem dobila mail na temo včerajšnjega bloga.

Glasil se je v smislu, da pri psu ni čarovnij, ampak delo in da naj ne nategujem ljudi, da če bom nekaj tam mahala in čarala, bo psu bolje in bo ok. Saj vsak, ki se malo spozna na pse, točno ve, da je samo red in disciplina.

Ja, se deloma kar lepo strinjam s tem. Ampak...ko smo psa sprejeli v svoj dom, smo hote ali nehote začeli vplivat nanj.

Pes je na svet prinesel svoj zapis o življenju, čas, ki ga je preživel v leglu je zelo odločilen zanj, saj je tam dobil informacije za celo življenje. Ko je končno nekako dobil "navodila za življenje" je prišel v nov dom, kjer je bilo vse drugače in kjer so mi vsakih 5 minut vcepljali nova navodila.

Dejstvo je, da s svojo vedenjem posegamo v vedenje psa. Red in disciplina. Ja, res je. Ne govorim o ljudeh, ki to vedo in ki to upoštevajo. Čeprav je spet tako, da po mojih izkušnjah ti ljudje tudi velikokrat preko psa zdravijo svoje komplekse in s tem čisto nepotrebno preobremenijo psa.

Govorim o psih, ki imajo probleme in ki zaradi teh problemov povzročajo težave tudi svojim lastnikom. Govorim o problematičnih psi in njihovih lastnikih, kako jim pomagati obojim, da jim bo lažje, da se bo razumelo zakaj do tega prihaja in da rešimo problem.

Ljudje svoja pričakovanja oblikujemo glede na okolico in naučene ter pridobljene izkušnje. Ampak velikokrat so to pričakovanja drugih in se jih zato ne doseže, saj če ni tvoje težko dosežeš to.

Poiskati ravnovesje v željah in potem te želje tudi preko dela uresničit, to je tisto, kar sem mislila včeraj, da bom v prihodnosti počela in pomagala psihično obema - lastniku in psu.

To sem počela že od vsega začetka, le da nisem vedla s čem to počneš. Oziroma, mora biti to v tebi. Kot kaže je, sedaj sem samo še izpopolnila tehniko, kako lahko lažje in bolj učinkovito pomagam.

Strah, da bo pes postal nekaj kar si ne želimo nas pripelje točno do tega, da naš pes postane tak. Komu v tem primeru najprej pomagati? Psu, da neha biti tak, ali lastniku, da neha na psa prenašati svoje strahove in zaradi tega postaja točno tak.

To in še več je tisto o čemer sem pisala včeraj. To niso čirule čarule - no so, za tiste, ki ne verjamejo v nič, še vase ne in se zato stalno dokazujejo.

Če lahko pomagam samo enemu, sem dosegla svoj cilj - pomagati in nekomu spremeniti življenje na bolje.

Če bom pa lahko vrnila komu  to, kar mi je bilo dano, da Bajka spet hodi, bom pa najbolj izpopolnjen človek. Kajti dobiš le toliko kot vlagaš.

In dejstvo je, da moja nova znanja lahko pripomorejo k boljšemu in lepšemu jutri.

Vsak v življenju potrebuje pravljico, del nje vam dam lahko tudi jaz.