To je praznik, ki mi je najbolj mimo od vseh, ker je tako zlagan da ni res . Celo leto so grobovi bolj neurejeni kot že leta neočiščen gozd, za ta praznik je pa premajhen za vse ikebane in sveče, ki se šibijo na njem. Žlahta, ki se ne prenese v vsakdanjem svetu, bo za prvega novembra stala en ob drugem in prikimavala župniku, ki ima končno svoje ovčice pred seboj in se izživlja nad njimi s svojo pridigo in celo križajo se ko vidijo da ostali to počne. Alo a sedaj, da se spomnim nekoga rabim prav določen dan? Prav, saj me silijo da sem hinavka in to počnem le enkrat na leto. Ma ne, v bistvu če smo pošteni je to trikrat. Še za božič in veliko noč.
Včeraj sem razvila debato o tem s prijateljico, ki je morala danes na grob. Jaz se temu že nekaj let izogibam in si pač prislužim žalostne oči svojih staršev. Ne poznam svojih starih staršev naj torej zaradi neke lojalnosti družine hodim ne grobove neznancev. Počutim se skoraj tako, kot da bi šla na grob padlemu neznanemu junaku. Tiste, katere pa sem poznala, na tiste grobove pa definitivno ne grem ta dan, ker na njih se spomin večkrat kot enkrat na leto. In ja debata se je končala z lepo mislijo. Prvi november je bil lep le zato, ker so nam dovolili prižigat svečke. Samo v tistem momentu, ko smo začeli kaditi je ta čar spuhtel, saj smo prižgali n-to število svečk na dan.
Edino kar je letos novo za ta dan je to, da že par dni razmišljam da je smrt grda, ker mi je s smrtjo bilo omogočeno nekoga spoznati in ta nekdo mi kroji življenje।
Ampak prvi november je letos sončen in sonček izkoristiš za sprehod s psi.
In tako ima hitro tudi praznik svoj smisel। Sploh pa če sije sonček!
