četrtek, 29. julij 2010

Da jih ni sram

Sem imela napisan kar zelo, zelo dolg tekst. Samo sem morala malo samocenzure naredit, ker....bi lahko že mejilo na sovražen govor. Jah, okrcati naše vrle politike tako javno, mogoče ni najbolje.
No, pa je tehnika poskrbela za to, da to ne bo objavljeno, saj je šla moja objava tja, kamor je šla naša politika.

No, da skrajšam zgodbo. Ne grem več na volitve, dokler se bo javno podpiralo suženjstvo. Ja, o delavcih govorim, ki gradijo vsa sedaj znana gradbišča na katerih se bodo kmalu vsi politiki smehljali in se trkali po prsih. In seveda bodo pozabili, da so morali na Rdeč križ po hrano, ker jim ne plačajo. Samo to bo pozabljeno, tko k je vse v naši dragi državi.

Nauk zgodbe je. Kradi, kradi čim več in tko, da bodo vsi videli. Pa ne pozabit tut na naše ta glavne, ker .....on podpirajo to.......kdor vrečko drži je ravno toliko kriv kot tisti, ki krade......torej če mora delavec na Rdeč križ po hrano in to naši ta glavni vedno.....so ravno toliko krivi, kot tisti, ki jih ne plačajo......cinizem in vredno obsojanja - to pravi šef.
Jaz pa pravim, da je to že preseglo meje cinizna, sarkazma in zajebavanja ljudi direkt v mozak. Ker ok, eni ravno nimajo mozga, želodec imamo pa vsi!
Ne, ne grem več na volitve!

torek, 27. julij 2010

Mavrica

Mavrica je ena lepših stvaritev narave, ki nastane takrat, ko narava ne ve kaj bi. Bi sijalo sonce, ali bi padal dež. Večji kot je konflik vremena, lepša je mavrica. Današnej popolnde se je začel z grmenjem in že skoraj sem odpovedala šolo, ko je zopet posijalo sonce. Pa smo jo imeli. In nekje na sredini se je odprlo nebo in začelo je liti.
Tudi lipa ni več to kar je bila ali pa je res tako deževalo, da smo bili vsi mokri. Pa saj dež je čisto lušten, če le ni premočan. Vsa premočena pridem domov. Stopim iz avta in jo zagledam. Lepotico na nebu.


Hitro popokam psici in upam, da bo tam cela. Ko vidim mavrico postanem spet nazaj otroko, no to sem večkrat, ampak takrat spet verjamem v pravljice, da je na koncu mavrice dežela škratov in palčkov. Saj ni važno kaj tam je, lepo jo je gledat in pika.


Po sprehodu sem si naredila večerjo, ki je bila taka kot včeraj, pa sem bila v trgovini in pozabila kupit za jest.
Zanimalo me je, če bo danes tudi tišina, ko sonce pade za goro, ko se je naenkrat spet uscalo...videti mavrico dvakrat v enem dnevu...pa to pa res že moraš verjet v pravljice.


Svojo krono nosim v srcu, ne na glavi; ni pokrita z diamanti in je nevidna: pravim ji zadovoljstvo. To je krona, ki je bila kraljem redkokdaj dana. (W. Shakespeare)

ponedeljek, 26. julij 2010

Večerja ob sončnem zahodu

Pozabila sem it v trgovino in zato sem že cel dan ekspirimentirala v kuhinji. Doma sem imela še tuno, makarone se tut vedno najde, zato smo danes jedle makarone s tuno. Obužujem dneve, ko smo same, saj takrat skuham za vse tri in nekako "poračunam" za nazaj, ker me toliko ni.
Zvečer sem bila spet lačna. Ura je bila osem in spet sem bila prepozna za strcuno. Pregled hladilnika....grozdje, pivo, cocta, v zmrzovalniku sladoled. Grozdje in sladoled, to bo moja večerja.
Temperature, ki že mejijo na hladno, so tiste, ki mi sedejo. Večerja na balkonu ob gledanju kako zahaja sonce....neprecenljivo!





Še malo drugačen pogled, zaradi balkonske ograje imam omejen kot slikanja.



Brez njih, seveda ne gre. Bajka, nekaj ni romantična zadnje dni, ona bi akcijo


Ob gledanju zahoda sem poslušala zvoke, ki me obdajajo. Letalo v zraku, traktor z nakladačem sena, avtomobili, policijska sirena. Ampak, ko je sonce padlo za hrib, je v enem trenutku, ravno ko je zginjal, zavladala čista tišina. Še vetrič je nehal pihljati, težko je opisati trenutek, ko je bila čista tišina. Ampak, bil je najlepši trenutek tega dne. Pštttttt, naj traja...

nedelja, 25. julij 2010

Tko se pa da živet

Temperature so padle na okoli 25 stopinj in to je temperatura kjer se da živet. Okoli enih je bil čas, da gremo na sprehod. Prej smo bile nedeljske in smo šle le lulat in spat nazaj.
Ker tudi na soncu ni bilo prevroče nas je pot odnesla do save....pa naj uživata, saj si zaslužita.



Bajkine face




večna eleganca

Lepote narave


Vse to in še več doživiš na enem sprehdu, na katerem se odločiš kam v bistvu greš.
Letos pač ne bom imela dopusta, amapk nič za to. Da nam je lepo ne rabimo veliko, le urco al pa še to ne. Važno da smo skupaj in da je voda v bližini.

Skrivnost sreče je v tem, da pričakujemo malo od drugih in veliko od sebe (A.Guinon)

sobota, 24. julij 2010

Vsi odhajajo

V naši mali ulici je ta noč, noč odhodov. Prvi so se ravnokar odpeljali, druga gre čez dve ure, naši čez tri. Za ene sem mislila, da so že šli, pa me je vrgel iz postelje, ker je ob enih, ma saj ni važno kaj, vrgel me je iz postelje.
Jap, doputi so in ulica se bo spraznila. Letos prvič ne bom doma uživala v miru, saj mi šef ne pusti iz neznanega razloga na dopust. Ampak že to, da bom prišla domov v mir je veliko, v bistvu neprecenljivo.
Zvečer sem bila na prekmurskem pikniku....če se želiš najesti in napiti, je to pravi kraj. Saj mogoče me ni zbudil sosed, ampak prepolen želodec hrane, ki mi ne pusti spat.
Dopusti ja...enrkat bo tudi moj čas, 24 dni ga imam in nič ga nisem še porabila. Super, saj sem lahko več kot en mesec doma!

sreda, 21. julij 2010

Čas kar teče

Predno sem dobro premislila kako je, je že kar 3 tedne mimo. Tri tedne sem že v službi, pa se mi vse skupaj zdi tako, kot da ne bi bila pol leta doma. Itak, da jih tam nič ne briga, važno je le, da je narejeno. Čeprav, če ni isti dan, je naslednji dan že vseeno. Res ne maram histeričnih ljudi in ljudi, ki ne zanjo v miru povedat kaj želijo.
Pred kratkim sem zopet slišala Šifrerjevo uspavanko za Evo in kako prav je imel, ko je rekel: Boj se ljudi, ki ne znajo jokati, gledati v oči, dlan stisniti. Boj se množic, ki mahajo s pestmi in šoferjev s klobučki nabitimi na volan.
Kako je res vse to.
Dodal bi lahko še. Bolj se histerikov in tihih pomembnežev, ker ponavadi so prvi le glasni z drugimi pa nikoli nič ni.
Občasno, ko opazujem take "tihe pomembneže" si resnično mislim, da ni čudno da je toliko samskih ljudi. Ma kaj pa boš s takim človekom ob sebi. Raje si luknjo v kolen zavrtam, kot pa da imam ob sebi nekoga, ki ima dve levi, pa še te ne zna uporabljat. Seveda misli, da ima dve desni in pol, in da je oh in ah, in še čez.
Je vseeno katerega spola so "tihi pomembneži", oboji so isti. V upanju kako brez njih ne gre in kako so najboljši, naredijo še tisto kar naredijo, slabo.
In če se ne znajdejo v službi, kjer je nekako vsaj jasno kako in kaj, čisto razuemem, da se v privat življenju zgubijo. Ker tam ni šefa ali pa tistega, ki ga/jo ima polen kufer in naredi stvari namesto njega/nje. Tam so tihi pomembneži sami in ja, samski.
Eh ja, kdo bi se sekiral zaradi njih. Težko je le to, ker me včasih prime ta žlehtna in bi si dala duška, pa vseeno vem, da ne smem, in da....saj niso sami krivi, da so takšni. Vzgoja, vpliv okolja, ......vse to in še vse ostalo jih je naredilo takšne. In vprašanje ali bi sploh dojeli, da jih po malem zezam.....ker če ne dojamejo, potem ni zanimivo.
Fer zajebancija, pri kateri ne trpi ne delo ne psiha nikoli ni slaba, ampak le stimulativna. Če se ne dojame je pa brez učinka in zato ....brez veze početi jalove stvari.

sobota, 17. julij 2010

Komaj preživela

Tole vročino danes. Vsako minuto bolj sem čakala dež, ki ga napovedujejo že par dni. No, če je to neurje, ki ga obljubljajo, potem je vse ok, ker tudi vrta ni zalilo, kaj šele presušeno zemljo na njivah in travnikih.
Popoldne sem resno kolebala ali naj psici kam odpeljem ali ne, ker je bilo za znoret. V petek smo šle na Jezersko. V prijetni družbi, tako človeški kot pasji, smo preživeli dan na 26-tih stopinjah in brez ene kapljice znoja. Si sploh ne znamo več to predstavljat kako to je. Luštno, zelo luštno!
Uživanje v vodi


Še jedli smo odlično - brez, da bi ob tem zakuhal...ali pa padli na lepe poglede:)

Še malo se kopali


Nujno je potrebno tole ponovit, ker je luštno in ker se v tej vročini ne da živet!

četrtek, 15. julij 2010

Gradiško jezero

20 minut vožnje od mene proti Trojanam je Gradiško jezero. Moram priznati, da mi je bilo že takoj všeč, ker, ko sem se pripeljala na parking je termometer pokazal 29 stopinj.
Pa tudi pogled na vodo, me je takoj ohladil, psicama pa pognal kri po žilah.

voda, samo to rabi pes v tej vročini

Točno tako, to je to

Men pa ni več vroče...

Kaj, a ti je vroče?

Ma v vodo pejt!

Paše......

Ne gremo še domov :(((....

Obalna straža

Bajka se utaplja

V bistvu se uči potapljat

Ma daj no, pa kako gremo že domov?

A grem lahko sam še enkrat not?

Voda je ok, ker se tamali shladita. Je pa res tko čist naravno, ker ni niti oštarije v bližini, nič. So koši, kar mi je všeč, to je pa tudi vse. Potka okol zgleda lepa in prehodna, samo senčke in nekega ok dostopa do jezera pa ni. Res je, da nisem ravno šla okoli njega, sem se držala navodil, kje je najbolje. In če je to to, ok, je to potem res za hitro skopat pse. Samo to pa lahko tut v savi naredim pomoje. (Več slik pa tule.)
Res je, hladneje je kot v Ljubljani, to je pa res! In zrak je čist drugi kot v kotlu. Me je pa nazaj grede kar malo mel, da bi se do trojan zapeljala...samo kdo bo jedel krof pri 33 stopinjah?

sreda, 14. julij 2010

Vročinski val


Poletje je, tisto pravo vroče poletje. Ko je "prijetno" ob 11- ih zvečer in do 7-ih zjutraj. Če si seveda pri miru. Ves ostali čas...pa teče od tebe, tut če si pri miru.
Zvečer je bilo treba na sprehod. Obvezni del je tudi zalivanje naktarine. Zato sem odprla prtljažnik, saj imam notri posodo. Samo obrnila sem se stran in že sta bili obe psici notri. Ajša že več kot leto dni ne skoči sama v avto. V bistvu vedno zacvili, ko skoči s prvimi tacami gor. Danes je bila enem skoku not. Kako naj ji rečem, da naj gre ven. Natočila sem vodo, šla gor po ključe in fotkič.
Avto smo parkirale v senčki, ravno tako daleč, da sta se malo odmočile, ko sta prišle nazaj.
Pot do save je tako kratka, pa tako dolga.

Ampak je vse poplačano, ko sta enkrat not.

Težko je reci katera bolj uživa




Še enkrat gremo not...daj no, vrži že to palčko...

Paše


A res že gremo?