Užitek na snegu

Zavedam se, da je to lahko Bajkina zadnja zima, zato si nebi nikoli odpustila, če je ne bi peljala na sneg.
Že včeraj zvečer smo se odpeljali v Črnuče, kjer je bilo snega ravno za vzorec, a dovolj, za nasmeh, katerega Bajka dobi, ko gre na sneg.
Danes pa sva rekla, da jo peljeva prav na ornk sneg.
Podatek iz Rakitne - snega je najmanj 20 cm. Gremo!!!
V Ljubljani megla in turoben, umazan dan.
Po poti proti Rakitni, ni kazalo, da bo sonček, a to ni bilo važno. Važen je bil sneg.
Bolj kot smo se bližali vrhu, bolj so se oblaki umikali sončku.

Ko sva prišla na Rakitno, smo vsi samo čakali, a gremo na sneg.

Jaz sem bila samo fotograf, saj sem morala paziti, da mi kje ne spodrsne.
Je pa Tilen ravno toliko not padu, kot Abi in Bajka.
Vez med njem in Bajko je res močna. Prav užitek ju je gledati, kako se imata rada in uživata en z drugim. Tudi Abi ga čedalje bolj upošteva in ga sprejema za svojega. No saj je že čas :)

Snega je bil res 20 cm ali pa še več. Predvsem je bil pa čist in suh.

Abi me je čisto presenetila, saj je nabirala kroge in kot kozica skakala po snegu.

Bajka si je držala Tilna, ki ji je metal kepe. Ne skače za njimi, žur jih je, da jih lovi na mestu. Kar mi je veliko bolj všeč, saj zadnje nogice niso več najboljše.

Več kot ji zmeče snega, bolj je vesela.

Nisem čisto prepričana, kdo je bolj vesel snega. Važno je, a so vsi trije uživali.

 Jaz pa še bolj, ko sem jih gledala pri tem.

Še sva meseca, pa bomo tako uživali še z enim škratkom. Ja, lepo je nositi otroka in še lepše je, ko veš, da bomo skupaj uživali v takih trenutkih, kot je bil danes.
Ko smo za 15 minut peljali Bajko na sneg.

Abi je dobila brco

Ne, ne...ne od mene. Ležala je zraven mene in sine se je zbudil. Ker se me je Abi tiščala, je čutila njegovo brco.
Njena reakcija - najbolj začuden pogled v moj trebuh in odmik od mene.
Sedaj se nikoli več ne nasloni na trebuh, ga pa voha in posluša kaj se dogaja v njem.

Moram priznati, da je to res neverjeten občutek, ko čutiš premikanje otroka v sebi.
Abi je detektor za vsak premik, Bajka me pa samo občasno pogleda in si verjetno misli...a bo že mir :).

Da je Abi posebna psička, je pokazala danes zjutraj. Že od šestih je bila čisto nemirna in ni hotela zaspati.
Malo pred sedmo me je klicala mami, da sta z očetom na urgenci. Abi je res telepatsko povezana z njim in samo, da prideta nazaj, jo bom morala peljati k njemu, da bo videla, da je v redu in se bo upam, da umirila.

Sestavljanje vozička ali kako naj psi sodelujejo pri tem

Priprave na dojenčka, so za nas  - lastnike psov, še bolj pomembne.

Psi itak vedo, da se nekaj dogaja, da nekaj raste v nas. Od nas je odvisno, kako bodo otroka sprejeli in kako se bodo počutili zapostavljene pri tem.

Logično je, da bodo psi izgubili del pozornosti, da ne bodo več na prvem mestu. Na vse to, se psi navadijo prej, kot pa mi.

Važno je, da se vse skupaj začne že v nosečnosti in pri nas se je začelo.

Ker sva že dobila voziček, sva ga morala pregledati in sestaviti.

Seveda sva to delala v družbi vseh prisotnih.

Vsem, ki me sprašujejo kako s psom, ko se začne pripravljat za otroka pravim: Vse delajte z njim. Naj vse prevoha, pogleda kaj je kje. In vedno, ko kaj prinesete za otroka, naj bo v vrečki tudi nekaj malega- priboljšek tudi za psa.

Ker je končno prišel čas, ko lahko iz teorije svoje znanje dam tudi v prakso, sem komaj čakala začetek dela.

Vse tri so bile v sobi in prav nič jih ni zanimalo kaj midva počneva.

Če sem poštena, so samo čakale, da končava in jim dava že mir.

Tudi, ko je bil sestavljen, se nobena ni premaknila ali šla pogledat, kaj sedaj to je. 

Teorija v praksi: briga pse za to, kaj midva pripravljava za otroka :).

Nakup otroškega vozička

Če mi kdo reče, da je to pač enostavno, sem mu lahko samo še smejim.

Tudi sama sem mislila, da je to pač dokaj enostavna zadeva. Odločiš se do kjer finančno si pripravljen iti in to je vse.
Pa ni čisto tako.
Skoraj sva se zafrknila, ker sva ta nakup vzela preveč na iti.
Že ko sva šla v prvič v Italijo sva dobila tudi reklamo za paket, kjer imaš po cenovnem rangu ovrednotene stvari. V najvišjem si dobil voziček, posteljico, previjalno mizo in še kup enih drobnarij. Ugodnost je bila, da prišparava skoraj 300 eur, če kupiva vse v paketu. Ok, to je že denar o katerem se premisli.
Res je, da sva bila tisti dan še v eni trgovini, kjer mi je bil všeč en voziček. Predvsem ker se je obračal na obe strani, kar mi je zelo pomembno in zaradi tega, ker sem ga lahko vozila z eno roko. Pri dveh psih, je to zelo pomemben podatek.
Cena je bila v akciji nekaj čez 600 eur, kar je bilo v rangu, ki sva si ga postavila. Motile so me le barve, ki so bile bolj mrtve, ampak ok, pač vzameš v zakup, ker je bilo ostalo vse ok.
Ko sva videla ponudbo trgovine, sva, ravno zaradi denarja misel na prvega zavrgla.

Za kakšen mesec sva vse nakupe okoli otroka dala na stran, ker se drživa tega, da ne nakupujeva že kar sedaj in ne gnezdiva. Je pa res, da bova počasi morala začeti in ker so dobavni roku za vozičke lahko tudi več kot 5 tednov. Zato sva rekla, da najprej voziček.
Vseeno me je nekaj govorilo, da bo potrebno malo več energije in časa za ta nakup.
Predvsem pa me je motilo to, da me noben voziček do sedaj še ni toliko potegnil, da bi rekla - tega hočem.

Voziček iz paketa, mi res ni. Res je, da je cenovno gledano hud, ampak res ni mi potegnil. Prevsem pa sem bila v dilemi ali 3 ali 4 koles in ali majhna ali velika.

Kdo je boljši kot moji tečajniki, ki imajo otroka. Pa sem postavila vprašanje na FB. Vse poznam in vem, da mi bodo povedali najbolje.
Torej, voziček iz "paketa" in cel paket je odpadel.
Sobico sva namreč že izbrala in nama je posteljica in previjalna miza iz paketa bolj kot ne kvarila načrt.
Peg Perego je ime, predlog je bil GT3. Absolutno prevelik in pretežek. Pa spet mi ni bil vizualno všeč.
Jane Slalom  sta imeli dve, ki jima tudi zaupam in vem, da ne hodita po pločniku in lepih poteh. A tudi ta je prevelik in mi ni bil najbolj všeč.
Edini, ki je imel 4 kolesa je bil ta. Samo tudi ta je bil ogromen za v avto in ni mi bil všeč.

No, priznam, da sta bile favoritke dve, ker sem voziček pri obeh videla in ga tudi vozila.
Ampak prišel je ven čisto nov model, ki razen imena ni imel nič skupnega s tistim, ki sem ga poznala.
Že takoj, ko sem ga odtipkala in začela brati, mi je bil všeč. Lahek, dobre vozne lastnosti in najpomembnejše - obrača se na obe strani.
Ko sem videla še barvno kombinacijo, sem rekla, ta bo! To je prvi, ki mi je res všeč.

A dajmo čustva na stran in vklopimo razum. Brez da ga vidim v živo in vozim, predvsem pa zložim in dam v avto, se ne navdušim do konca.

V trgovini so imeli razstavljeno točno to barvno kombinacijo. Lahek za vozit, okreten, stabilen in predvsem ...brez najmanjšega problema gre v avto. Kupljeno! To, da so dan prej znižali ceno, verjamem, da ni bil naključje, ampak znak, da mora biti najin.

In ga že imava doma :)

Konec vlečenja

Če se tudi jaz padla pri Abi po celi črti in jih popuščala, je sedaj konec tega.
Krvavite je ustavila kemija, jaz sem tista, ki jih lahko preprečim v prihodnosti. V šoli vedno pravi, da pazite v začetku nosečnosti, saj se mora plod ugnezditi, pa naj se to še tako čudno sliši. Težko se bo obdržal v tebi, če bo imel stalne cuke in vlečenja, ti pa še bolj kontriraš, ker hočeš zaščititi telo.

No, tako hudega vlečenja si Abi ni dovolila, vseeno pa je šla kdaj prehitro in je potegnila.
Konec demokracije, sedaj so drugi bolj pomembni od psa. Nič več pregovarjanja kaj se sme in kaj ne.
Tisto, kar sem do sedaj spregledala, ker je "še majhna", ker " se ji mudi", ker....,tega sedaj ne bo več.
In to je že hoja čez vrata. Kmalu bo kar gužva, zato je potrebno red narediti že sedaj. Si ne predstavljam kako bi to počela še z vozičkom in otrokom njem.

Torej: nič več gužve, nič več nestrpnega prestopanja. Sedet pri miru in počakat, da se ju pripne. Lahko reči, težje doseči. Popravljanje, popravljanje, popravljanje...in to bi lahko trajalo v nedogled, ker ji je to postala nova igrica. Priznam, dobila je eno vzgojno po riti in od takrat naprej...sedi.

In Abi ni prav nič v stresu in prav nič več ne cvili. Pride do vrat in počaka. Mene prav nič ne vleče, počaka, da odprem vrata, gre skozi in me na drugi strani počaka.

Tudi v avto smo začele hoditi odvezane, kljub temu, da imamo pred hišo glavno cesto. Počakaj in sedi znata. Le enkrat se jima je mudilo in sem obe samo verbalno kregala in je od takrat mir.

Priznam, brcnila sem jo v rit. In to zato, ker je vlekla, in jo na prigovarjanje nisem mogla ustaviti. Potegniti je nisem mogla, ker me je že bolel trebuh, torej....ostane še noga. Ja, zacvilila je. In od takrat pravi, da ne bo vlekla. Če že hoče, jo opomnim in takoj neha.

Ja, vse se lahko spremeni, če si noseč in če se odločiš, da boš to rešil v prvem trimesečju, ko še lahko.

Ko še lahko....moje življenje se vrti okoli lulanj in spanja. Še nikoli nisem toliko spala.

Noseča in dva psa imam!!!

Pa ne samo, da imam dve psici. Te dve psici sta veliki in vse gre lahko narobe. Da ne pozabim omeniti, da imam doma še mačka, ki je stalno notri.

O ja, kar čakala sem, da mi kdo kaj reče na to temo.

Je pa res, da sem takoj, ko sem zvedela, da v meni raste dete, začela uvajati spremembe.

Priznam, čustveno niso bile najlažje zame, saj sem v določenih stvareh uživala prav toliko ( ali pa še bolj), kot Abi.

Abi je pač psička, ki je vsako jutro, ko sva ji dovolila, priletela v spalnico in se cela vrgla name. Tako je ležala na meni in sva se crkljali par minut. Težko reci, komu je bilo to bolj všeč. Zase priznam, da sem se ob tem topila.

Ampak, vseeno. Varnost je varnost in to se mora končati. Takoj. Od danes zjutraj naprej.

Najpomembnejša je odločnost. Pri sebi je potrebno počistiti misi in čustva, ter doreci kaj je dobro za koga. Saj je ne bom vrgla ven iz spalnice. Tudi ne bom ji preprečila jutranjega crklanja. Samo varnega bom naredila za vse nas.

Vse skupaj se mora začeti že pri vstopu v spalnico. Nič več prerivanja katera bo prva na postelji. Jaz ali pa Tilen bova tista, ki bova rekla počasi in ju ustavila. Prve dva dni sva morala res oba sodelovati pri tem, saj je bilo potrebno korenito spremeniti prihod v spalnico. Najprej Bajka, ki se je ulegla pri nogah in ko se je ona namestila v svoj položaj, je lahko prišla še Abi. Počasi, ne sme skočiti ne na Bajko ne na mene.

Leže lahko ob stran, potem pa naj se žur začne. Dobro, da je crkljivka in da je rada na hrbtu, saj se dobesedno zvije ob mene.

In tako lahko obe uživava naprej, le da je vse skupaj varno za vse.

Ko zaradi psa postaneš pozoren in se vprašaš: kaj če sem noseča

Nekje moram začeti in začne se z lulanjem :)
Končno sva ujela prave dneve ( hvala mobitelu za opomnike in alarme). Nekateri takoj vedo, da so zanosili. No, jaz sem kar lepo pozabila spet na vse skupaj, saj sem bila ravno v polnem zaključevanju pasje šole.
So me pa čedalje bolj boleli jajčniki in ker v tem času res nimam časa zbolet, sem se naročila do svoje G. Pregled je pokazal, da je vse ok in da ne vidi razloga za bolečino. Videla je, da sem imela ovulacijo. Ok, super, če je ovulacija, je to dobro, ker potem se lahko zanosi. In tako sem čisto pozabila na to, da bi bila lahko noseča - konec koncev sem bila na UZ in bi se to moralo videti.
Me je pa Abi začela še bolj pogosto spremljat predvsem zjutraj na wc. In to kar malo nasilno, saj me je prav odrinila, da je povohala v školjko predno sem potegnila vodo.
Ok, Abi je pač malo posebna in sem to dala v to kategorijo.
Spomnim se, da je bil torek in da sem imela masažo. Sredi masaže sem se začela prestavljati, ker nisem več mogla ležati na trebuhu, saj so me nenormalno bolele joške. In kar niso nehale. Pa naj še kdo reče, da je fino met velike. Ne ni!! Vedno se nekam zaletiš, in če te bolijo in so občutljive je to res obup.
Abi je postala še bolj " nasilna" in me je res prav preučevala in mi prav težila na wc-ju. Njeno resno gledanje v oči in potem vohanje mi je reklo: lulali bomo.

Pa ni bilo tako enostavno. Kar naenkrat so se pojavili mali strahovi. Kaj pa če sem noseča? A bom to zmogla? Kako bo s šolo? A bo vse v redu. V soboto sem bila že sama sebi prav pošteno tečna (no, nosečke smo baje lahko) in s Tilnom sva se prav pošteno skregala.
Zato sem se odločila. V nedeljo zjutraj lulam v kozarček.

Abi sem razložila, da grem danes sama na wc in da bom vse zvedela kmalu.
Test sem imela doma in res ne vem zakaj bi morala brati navodila. Glavno itak piše na ovitku. 5 sekund namakaj in potem čakaj.
In sem namočila. samo meni se je takoj pojavila modra črta in potem še ena. Kako? A se ne čaka???
Tilennnnnnnnnnnnnnnnnn, daj preberi navodila.
Pa sem jih spet slišala..ja, ne berem navodil. Če pač ne dela, jih grem pa brat. Ampak lulat v kozarček pa res znam brez navodil.
Pa je šel brat. In tam res piše, da moraš počakat. Hkrati pa tudi piše, da ni važno da je ravno plus, velja vsaka črtica v tistem okenčku.

Oba sva gledala v slikice na listu in primerjala črtice. A sva ali nisva? Kaj če nisva, ker je bila takoj črtica.
Sva bila vesela, ampak vseeno z zadržkom. Priznam - nisva še čisto dojela. Abi je sedela med nama kot razsodnik in pokazala sem ji palčko. Povohala jo je, se obrnila, in šla v kočo.
Na sprehodu je prišlo za nama, da je to to in da nama je res v prvo uspelo.

Doma sva - tako kot verjetno večina, le to proslavila na isti način, kot sva ga naredila.
Kmalu pa mrzli tuš. Grem na wc in na papirju čisto prava rdeča kri.
Veselje je šlo v pisane marjetice.
G dela jutri popoldne, odmislimo vse in počakajmo na njo.
Naslednji dan jo kličem.
"Živjo, Alenka pri telefonu. Imam dobro in slabo novico". ( moja G me je že navajena, da nisem čisto normalen pacient)
" Reci"
"Dobra je ta, da sem lulala v kozarček in je bila črtica". G vsa vesela, jaz pa.
" Samo je tut slaba stran tega"...
G z ne več veselim glasom "Kako slaba stran, a nisi rekla, da bo v prvo?"
"Ja, sem. Samo potem sva šla seksat in ko sem šla na wc je bilo krvavo".
Mojo G imam že od 18-tega leta in je še v življenju nisem slišala dvignit glasu.
Tokrat pa: " Takoj, ampak takoj, da mi prideš k meni!"
Prav milo sem jo prosila, če bi lahko čez  3 ure, ker imam zdele eno stranko. Uf...potem se je šele začela dret name.
Ok, sem odpovedala stranko in šla k njej. No, sva šla k njej.
Sploh ni spregovorila drugega kot - sleč se, da naredive UZ. Gromka tišina, Jaz na tisti znanstveni fantastiki od ekrana res nič ne vidim.
Kar naenkrat ji je oddahnila in je postala nazaj moja normalna G. Vsa raznežena in začne kazati en krogec in notri eno piko, ki se je nekaj premikala.
6 tednov star zarodek, ki je moje malo dete :)
Torej sem bila 2 tedna nazaj noseča, samo se na uz še ni videlo.
6 tednov!!!
Moje vprašanje seveda je bilo, zakaj sem krvavela.
Razen da imam tam nekaj, kar bi lahko bil hematom, ni imela odgovora.
Je imela pa navodila. Nič več seksa, nič rajcanja, nič. Tablete 3x na dan, pazit, da se ne naprezam in čez en teden kontrola.
Pridem ven in vidim Tilna, ki je čisto majhen od skrbi. Objamem ga in mu na uho šepnem fotr.
Kar rastel je.
No, tako se je začelo.....začelo se je 6 tednov prej s tem, kar potem nisva smela. Ampak uradno se je začelo pa tako :).

Noseča pri 40-tih

Ko je govora o otrocih, se vedno potegnem nazaj. Ker tako kot ne prenašam najbolje nevzgojenih cuckov, še težje prenesem nevzgojene otroke. In obojih je čedalje več.

Sva pa bila oba s Tilnom za, da bi ga imela.

Pri 40-tih se iti prvega otroka, ni ravno mačji kašelj. Sploh če si rečeš - če bo, ma da je po naravni poti in takoj. 

Sem proti umetni oploditvi. Moja G sicer pravi, da nimam prav. Ampak dejstvo je, da v narava ve in poskrbi za vse. Zato če se ne bo "prijelo" po naravni poti, pač naravi pravi, da ne. Ali nisva pripravljena ali pa kompatibilna. Čakati na to, da ugotoviva kaj od tega je, pa se ne grem.

In začel se je projekt otrok.

Kot odgovorna starejša oseba, sem šla najprej do svoje G, da mi naredi popoln in podroben "tehnični pregled", vključno z UZ dojk. Interpretacija rezultatov s strani G: začnita seksat!

Super, pa dajmo! :). Ker je sprejela mojo odločitev, da mora biti po naravni poti, sva naredile načrt. 3 mesece si damo časa, da zanosim, če ne, jem Klomifen. Ok, to je bilo edino kar sprejmem, da si pomagam s kemijo. Sem le 40 ;).

Pa je minil prvi in drugi mesec. Sva kar malo pozabila, da če hočeš otroka, je prvi pogoj, da ga delaš prave dni. V teh časih to sploh ni lahko, in mesec ali dva, gresta takoj mimo. Tvoja ovulacija pa tudi.

Loviti prave dni...še tretji mesec je šel mimo brez njih.

Če si vse zapisujem v koledar in me le ta opomni, je skrajni čas, da si dam v opomnik tudi to. A dilema...kako naj to označim? Ker če me bo opominjalo, bo postalo skoraj prisila.

Načrt  - kako se bo to grdo slišalo: "načrt seksa" narejen, projekt otrok začet in speljan do konca.

Vse se potem začne na novo in v bistvu  za nosečnost zveš, ko greš lulat.

Ko ti navadne cunje več niso prav in začneš hoditi v nosečniško trgovino, je čas, da tudi javno poveš.

Ja, 14 tednov že dete raste v meni in čedalje bolj se ga zavedam ter čakam, da ga spoznam.