Ker sem bila pri njemu, ga je dal kar meni na telefon. In vse kar je ujel, je bil moj odgovor, da se da vse zmenit. Joj ni bilo hujšega, da se tako pogovarjam z revizorjem. Ja kaj pa je on drugega kot človek in me je samo vprašl če bom ob desetih v pisarni. Ja bom če se bova zmenila.
Šefova rekacija na to je bila....z revizorejm se nimaš kaj za menit....jao, pa saj je res samo človk no.
Danes je bil D day in črni mož je zamujal, a kljub temu, da se kao z njim nič ne da zment, me je poklical se opravičil za zamudo in vprašal če lahko pride sedaj. Težko verjamem, da je človek sposoben take prijaznosti če je prej ni dobil sam.
No in je prišel. Strah in trepet, revizor. Človek kot človek, kot kaže mu je zdravje pošlo saj je bil poln ocvirkov okoli ust. Jap državna služba je jeba, je plača nizka in se vsak dan pozna.
No pa sva lepo se vsedla razgrnila pole, še prej mu ponudla čaj. Začel je nekaj čudno gledat v papirje, ne ne tega se ne grem, nekaj je treba narediti.
Intelektualec je človek katerega razum opazuje samega sebe. (Albert Camus)
Na svojo gofljo sem se do sedaj vedno zanesla, pa dajmo še zdaj. Zadela glavico na žebljico s sicer nesramnim vprašanje ali ni žalostno da ima leta 2007 edino osnovno sredstvo kuli s katerim kljuka, namesto da bi imel laptop. E, in zvedela sem vse od tega kar bi smela pa do tega verjetno kar ne, ampak papirje je nehal gledat, no jih je bolj površno, kljukal vse kar je imel za pokljukat in ugotovil da je res, da je sramota, da ima samo kuli.
Pa je spet obveljalo to, da se prijaznost vedno poplača in da te je strah samo takrat, ki si nesiguren vase. Samo, mene res ni bilo strah.
