četrtek, 30. avgust 2012

Sem slišala same pohvale, ampak tut to, da ste šarf


Ja, ko delaš z ljudmi doživiš vse kar si pripravljen in tudi to, česar misliš, da nikoli ne boš.
Vpisi so bili, no več ali manj imam že vse polno, saj smo ta teden že začeli. In med vpisi se srečuješ z vsemi možnimi ljudmi. Ena je točno napisala kdaj lahko. 
Lahko dopoldne med 9.30 in 12.00, popoldne pa od 15.30 pa do 18.30.
Vmes ne morem, lahko pa čez vikend zjutraj kakšne pol ure prej. Seveda pa ne bi vsak dan, ampak, bi ji bila pa res najljubša sobota.
In sem seveda, kot prijazna šola upoštevala popolnoma vse omejitve, ki jih dotična oseba ima. Skupino psov v kateri bo tudi ona, sem podredila njej. To ne pomeni, da podrediš njej le eno skupino, ampak da se okoli njene želje, ker je specifična, vrti cel vikend.
In naredim urnik, ki je točno takrat, ko bi njej bilo najljubše. V soboto od 16.30 - 17.30.
Vsa vesela, ker mi je uspelo upoštevat vse želje, ne samo njeno, pošljem mail. Odgovor....Hvala, ampak sem drugje dobila bolj ustrezen termin.
Evo, na mojem blogu, bom napisala točno to, kar sem si v tistem momentu mislila. Baba, jebi se! Ne želi, da ti tam ne rata in boš morala priti k meni. Ker boš prvič zelo prosila da prideš in drugič...ure boš imela točno takrat, ko boš rekla, da ne moreš. Jebat ga...ne vrti se svet okoli tebe.

Prav tako so mi zanimivi te, ki še niti niso bili pri meni, ki še niti niso z mano spregovorili par besed, pa že vedo vse.
So slišali veliko pohval, ampak tudi opozorilo, da sem zelo odločna in šarf. Pa mi takoj naprej povedo, da oni pa ne prenesejo, da bi se kdo drl na njih, da ne prenesejo da jim nekdo ukazuje, .....

V šolo gredo zato, da se nekaj naučijo. Res je, sodobne doktrine vsepovsod poudarjajo, da moraš biti prijazen, da ne smeš z ničemer v človeku povzročiti občutke, ki niso prijetni. Ja se strinjam, da moraš delat tako, da je človeku lepo. Ampak mi nismo v človeški šoli, mi smo v pasji šoli. In poleg človeka, mene zanima tudi pes. In pride trenutek, ko je potrebno človeka ustavit, ker dela škodo psu. Takrat seveda dvigneš glas, saj je potrebno preglasiti ljudi in pse. Seveda, da dvigneš glas, ker si v elementu in si ravno tako kot oni - čeprav priznam, se mi zdi, da sem večkrat jaz kot oni- s srcem pri stvari.
Ampak..to ni osebno in to ni prav nič poseganje v njegovo osebnost, v njegovo dušo, v njega----to je poseganje v njegovega psa in poseganje na stran psa.
Ravno danes, v obeh skupinah smo imeli solze. Ravno zaradi tega. Če želimo spremeniti psa, moramo stopiti čez sebe, moramo dojeti, da pes prav nič ne gleda na to, kako se mi počutimo in ga prav nič ne briga, če v nas vre. Če ne bomo vzeli igle in predrli mehurčka jeze, obupa, sramu, manjvrednosti, skritih in zakritih kompleksov, razočaranj in vseh ostalih duševnih bolečin..bom pač jaz tista ta šarf, zajebana, bitch in vse kar mi v tistem trenutku tiho rečete.
In tega ne bom spremenila. To sem jaz, to je moja šola in po tem je znana Bajka. Da je res zajebana šola, da se neglede na to kdo in kaj si, v nekem trenutku počutiš tako majhen, tako nebogljen, da bi se v tistem momentu rad samo vdrl v zemljo ali pa ušel. Ampak to je pot dozorevanja, to je pod odraščanja, osebnega razvoja. Da greš preko svojih čustev, preko svoje nemoči. Da spoznaš kjer je tvoj poden.
Zakaj? Zato ker potem veš kam si nikoli več ne boš pustil, da te pahne en pes.
In, ko ne pustiš, da te tja pahne en pes, boš kmalu prišel do spoznanja, da ne samo enemu psu, da tudi vsem, ki so te do sedaj pahnili tja, ne pustiš več, da pometajo s teboj in da te spravijo v stanje obupa in joka.
In priznam, da ni luštno, sploh ni luštno bolj labilnim osebam, ljudem, ki že tako ali tako niso zadovoljni s seboj ali s svojim življenjem. Ki imajo slabo samopodobo. Ampak če imajo željo spremeniti se, potem imajo možnost, da to naredijo preko najbolj hitro vračajočega in odpuščajočega bitja na tem svetu - svojega psa.
Ko končaš mojo šolo vidiš, da to sploh ni šola za psa, ampak šola kjer si ti postal drugačen. Kjer si začel verjeti vase in kjer si se postavil zase. To je pa tisi, ki vodi.

In potem je čisto logično, zakaj je omejitev let pri meni 18.  Ne, otroci pač ne morejo šolat pse, ker zadnje čase še sebe na zmorejo.

sreda, 29. avgust 2012

Priznam, malo me je bilo strah

Strah me je bilo današnjega začetka, ker imam skupno velikanov. Skupina zelo velikih in malo manj velikih psov, je sicer skupaj že od vsega začetka. Tokrat pa so se jim pridužili 4 novi člani. In strah me je bilo, kako bodo sprejeli enega samca in konec koncev tudi, kako bo on sprejel njih.
Spet, sem podlegla človeškim stvarem in sem predno sem prepustila psom, da naredijo to kar znajo najbolje, sebe mučila z nečem, kar mi res ni bilo potrebno.
Priznam, da ni vseeno ali imaš v tečaju psa, ki ima do 40 kg in pride do kakšnih rangiranj ali pa imaš psa, ki ima 60 kg in ti seže do prsi. Je razlika in dokler me bo pred začetkom vseeno malo skrbelo, bom delala prav.

Presenečena sem bila nad psi. Res so bili skupina, ki je že v mali šoli fantastično delala in smo bili res dobri. Pisala sem že o tem, da so bile spomladanske šole nadpovprečne glede kakovosti in želim si, da se bo ta trend kazal tudi v jeseni.
Na poslušnosti smo točno tam kjer smo ostali, celo boljši smo. To, da lahko prvi dan delamo vse, s čemer smo zaključili...poezija zame. Hkrati pa veliko breme, ker bom morala narediti šolo zanimivo za oboje - pse in vodnike in bom imela z njimi res, kar se tega tiče veliko dela. 
Ampak iz njih potegnit najveš, in še več...jupi, to je tisto, kar vem, da bomo dosegli. Za to skupino mi je žal le to, da gremo v temo in zimo, ker pomčadi bi lahko naredili še več.

torek, 28. avgust 2012

Prvi šolski dan

Pasja šola Bajka je malo pohitela z začetkom pasje šole. A ker si je letos privoščila dopust, je prav, da tudi malo prej začne.
Danes sem imela skupino male šole, ki je bila skupaj že v igralnih uricah. Zelo simpatična skupina, s katero se veliko zabavamo, predvsem pa ima srečo, da imam notri fanta, ki je res fant od fare. Razume in sprejme vsako kritiko, želi in tudi se sprmeniti. S takimi mi je res fantastično delat, in preko njega lahko res celi skupini razložim kako pomembem ne vodink.
Med opazovanjem igre med psi, ki se niso videli en mesec, mi je prišlo na misel - evo, to je rezultat igralnih uric in zato, se psi tako lepo igrajo, kot se. Pojdite v šolo čimprej, ne čakat. Vsak dan je nenadomestljiv. Članek o tem zakaj v šolo čimprej.
Revček ima vnet uček.
Samo še njej moramo dopovedat, da je vse ok. Počasi nam že verjame in pride bližje:)
Ja, lepo je spet začet s šolo. Priznam, da se mi še zjutraj ni dalo in sem si rekla, pa saj je še avgust. Potem pa, bolj kot se je ura bližala začetku, bolj sem komaj čaka, da se začne. In se je!
Vse je spet tako, kot mora bit.
Bajka ima novo igračko, šola se je začela.

Vsak nov dan ima spet svoj pomen. Spet sem koristna in spet delam to, kar rada počnem.
Ni fino ne početi nič, pa sem to počela le slab mesec. No, če vsem kar sem naredila, lahko rečem nič :)

Že od nekdaj sem obudovala ljudi, ki ne delajo nič. Ki ne hodijo v službo ali pa, ki so v službi namesto fikusa. Da nisi koristen, da se ti nič novega ne zgodi...pa saj to je zavestni samomor. Ne vem no, ampak to si res ne bi smeli pustiti - delati nič, če nisi na dopustu.

torek, 21. avgust 2012

Palačinke in otroci

Opazujem fenomen palačink. Toliko palačink, kot sem jih pojedla na morju, jih ne pojem čez celo leto. Vsak drug dan se za večerjo pečejo palačinke. Če jih ne peče ena, jih peče druga mama. Vendar, je ta fenomen omejen le na slovenke in hrvatice. Italjani in nemci jih ne poznajo? Tako lahko sklepam, ker imam sedaj okoli same nemce in italjane in še niti enkrat niso pekli palačink. Sramota, kako ne cenijo dobre hrane:)
Me pa ima, da bi probala industrijsko pačalačinko, to je tisto, ki jo pečejo v eni hiški ob rivi. Samo je vsakič takaa gužva, da me enostavno mine.

Fenomen palačink in vsega naveličanih otroc. Tako zdolgočasene otroke, pa že dolgo nisem videla. Ne vem čemu to, ker so celo poletje na morju ali zato, ker se ne znajo več igrat. Za kazen so bili 2 dni brez računalnika, celo kartali so se - 10 minut. Imajo družabne igre, pa je to čist brez veze. Ne vem no, saj nismo toliko starejši, samo mi smo se lahko zaigrali te igre tudi cel dopoldne in čez.  Igrajo se mogoče  4 v vrsto, ok, enkrat, maksimalno 2x in to je to. Nobene vztrajnosti, nobene otroškosti, nič.
Najbolj žalostno pa je to, da ti otroci sploh za nobeno stvar več niso veseli, če rečem hvaliženi, me bodo še križal.
Včasih smo imeli iskrice v očeh, če nam je nekdo nekaj dal, smo bili za to hvalženi, če je nekdo nekaj naredil za nas, sno mu pokazali spoštovanje. Sedaj je to čisto brez veze, čisto nič jim več ne pomeni nič. Je to hrana, je to pijača, ali pa le to, da so lahko skupaj.
Ko gledam te otroke, me resno skrbi kam gre naša družba. Če je to naša prihodnost, potem naj se kar zdele konča, ker uničuje še te, ki si želijo biti otroci.
Ne vem, so za to krivi straši. Definitivno so, ker opazujem otroke in je razlika med njimi. Tisti, ki niso iz mesta so drugačni - znajo se pogovarjat, predvsem so pa drugačni. Ne znam defiirat, ampak so bolj otročji, so otroci, ne pa ene male zafane na pol odrasle osebe.
So tudi starši durgačni in se vidi razlika med mestom in podeželjem.
Ne vem no, ampak taki otroci, kot jih tu vidim, ti res ubijejo željo po tem, da bi jim sploh kaj dela ali kaj naredil za njih. Zakaj že, če niti več nimajo iskrce v očeh.

petek, 17. avgust 2012

Deset do petih

Ne vem, kaj sem naredila narobe, ampak vsako jutro se zbujam okoli 4.50. Že dvakrat sem se ob  4:49. Danes sem se nasmehnila, se obrnila in šla nazaj spat. Tut na wc nisem šla, ker je to že res smešno. Od prvega dne dopusta se zbujam skoraj na minuto natančno. Grem nazaj spat, nič bat, ampak sem pa res, najkasneje ob 7 že pokonci. Ni ga lepšega, kot jutranji skok v morje in jutranje plavanje. Dvakrat do boj in nazaj, potem pa po kruh za zajtrk. Na morju ni dneva brez zajtrka, ko bi bilo tako še doma tako.
Moram priznat, da sem že čisto padla v dopustniški filing in se mi dobesedno nič ne da. No, saj ne da ne bi kaj morala, ampak tole prestavljanje iz sonca v senco, mi kar sede.
Sem pa danes opazovala enega levega moškega. Kako je človek lahko tak fuks...Sosede bom zamenjala. Hrvaška družina je šla že danes in kot kaže sem babici bila všeč, ker mi je dala vrečko zelenjave in domačih sokov. Res fantasični domači sirupi. Babi je res faca. Mislim pa, da sem jo razorožila včeraj, ko sem spekla jabolčni in sirov štrudelj.
Prav lepo je bilo gledat, kako ga zmanjkuje.
No, da se vrnem k temu moškemu...italjanska družina, z dvemi otroci. Že takoj, ko so prišli, mi je padel v uč, pa ne zato, ker bi bil čeden, ker ni, ampak ker je takoj, ko so otroci samo malo dvignili glas, rekel basta. Mogoče je umetnik, ker ima take bolj umetniške gibe, za tehniko pa ni. Nikakor mu ni uspelo zabiti klina, če se je še tako matral. Žena je vse zrihtala takoj. Tudi poden je sama spedenala. Pa ni neka možača, daleč od tega.
Res imam čisto preveč časa na dopustu

sreda, 15. avgust 2012

Dopustniška misel

Tu kjer sem, se imam res fino. Bajtica ob obali, terasa pred njo, pogled na morje. 
Ker pač nisem človek, ki bi se pražila na socnu -ok danes sem šla za 15 minut ob desetih, ker me je res zeblo- opazujem ljudi in dogajanje okoli sebe.
Preseneča me mir, ki je, kljub kar veliki številki gostev. Moji sosedje so italjani, hrvatje in nemci. Nemci imajo luštnega prinašalca, ki je že malo v letih. Včeraj se je celo že prišel pobožat. Me pa zelo motijo njegovi lastniki, ker upam, da jih ne obtožujem brezveze, nikoli ne vidim, da bi imeli vrečko za kakec. Da ne pobirajo kakcev, se mi zdi res primitivno, sploh ker je to turistično naselje in ker je polno otrok. Saj so bili njihovi tut enkrat majhni in so pobiral vse po tleh.
Hrvatje so ful luštni. Razširjena družina starih strašev, otrok in vnučkov. Mama - babi, skrbi za vse. Trikrat na dan kuha, vmes še malico, kavico. Res je odlična. Starša otrok sta res na dopustu in se spočijeta, ker babi poskrbi za vse. Faca je res!
Italjani so družba dveh družin, s približno isto starimi otroci. Očeta gresta vsako jutro okol pol sedmih na bicikl. Najprej po kruh, ki ga zatakneta za vrata, potem pa na turo. Danes se je en, ki je - po zunanjem videzu - tipični makaronar, malo považil, ker je opazil, da ga opazujeva in je telebnil po telh. Ogromno srečo je imel, da se ni nikjer udaril v skale iz katerih je narejena ograja.
Otroci so zanimivi, kljub temu, da jih je mislim, da 6, so pridni in se igrajo med seboj. Je pa videti razlika med starši v tem, katera družina se bolj ukvarja z otroci. Ena mama jih res skoz animira in se CELO igrajo skupne igrice, ki ne vključujejo računalnika ali mobilnega telefona.
To je res pomemben podatek!
Pri nas...pri nas je tudi zelo pesto. Poleg treh psov imamo stalno še cel dvorišče otrok. Ampak..ti otroci se ne igrajo iger, ki jih poznamo mi. Njim je zabava računalnik in skupno gledanje filmov. Ko sva postale vzgojne in sva začele deliti kazni, zaradi neupoštevanja dogovorov, sem ugotovila, da so ti otroci sposobni sedeti za isto mizo in biti tiho. Pa ne, ker je bila to kazen, ampak ker se ne znajo pogovarjat, kaj šele kaj skupaj igrat. Včasih smo vlačili na morje Človek ne jezi se, Monopoly, Spomin....no tega več ni.
Nama je pa zbolel en otrok, zato sva bile včeraj prave kuharice. Skoraj sva že naredile tipično slovensko nedeljsko kosilo. Predvsem sem pa jaz jedla govejo župo! Ok, en dan prej me je bolela glava in je to del razloga :)
Otrok si je nampreč zaželel govejo juho. V trgovini sva res dobile lepo govedino, zato je bilo kosilo jasno. Juha z zdrobovimi cmočki - otrok si je zaželel nudljčke, ampak sem jo demokratično prepričala, da so knedeljčki dobri in so se ji zasvetile učke. Zraven je bil seveda krompirček in meso iz juhice. Sredi poletja sva v strcuni iskale hren in sva ga našle, tako da je bilo kosilo res fantastično.
Za večerjo pa kot se spodobi, mlečni gres. 
Hrana...v bistvu je na dopustu to najbolj pomembna stvar. Zjutraj šibat po svež kruh - njama, dober bel kruhek, potem kaj bo za kosilo in kaj za večerjo.
Zdaj moram pa it, počas je treba začet kuhat kosilo. Danes, bo brezmesni dan.

torek, 14. avgust 2012

Sončni zahod

Ni ga lepšega, kot opazovati kako sonce pade v morje.
Lepo je na morju.
Ne morem pa dojet, da ima vsak v roki svoj laptop in da se skoraj več ljudje ne družijo me seboj. Ko sem bom začela preko spleta še pogovarjat s sosedi, bomo pa na robu propada!

nedelja, 12. avgust 2012

Na morju

Končno sem tudi jaz na morju. To je tisto modro, ponekod celo zeleno. Je mokro, če ga probaš je slano in se ga ne da piti ;)
Pot na morje je bila luštna in prijetno dolga, ker smo se ustavljali zaradi psov. Ampak prišli smo do morja.
Pred morjem smo pse skopal v Kolpi.

Ampak, ker itak ne more bit vse tako, kot se za gre, je tukja prav mraz. Baje bo vročina, ok naj je ne bo preveč, ampak mraza pa res nočem.

sobota, 11. avgust 2012

Vpis v pasjo šolo Bajka

Naši rezultati niso tekmovalci, naši rezultati so običajni ljudje, ki živijo v sožitju s svojimi lepo vzgojenimi psi.
Bajka pomeni vzgoja psa za življenje.

IGRALNE URICE ZA PASJE MLADIČKE

Tečaj je namenjen mladičkom. Najbolje je, da pridete v šolo takoj, ko ga dobite, saj vas preko tečaja vodimo in usmerjamo, kako vzgojiti vzgojenega psa.
Skupaj gremo na pasji sprehod  v mestno središče, skupaj gremo na različne pasje sprehode zato, da vs in psa naučimo kako se pravilno obnaša v pasjem svetu. Vaje na poligonu so namenjene življenju s psom. Vzgoja in šolanje psa pomeni to, da je vaš pes vzgojen in se zna obnašat v vseh okoljih, brez da ga imate vi stalno pod kontrolo. Tečaj poteka enkrat tedensko po eno uro. Obsega 14 srečanj. Na koncu tečaja pasji mladček pozna osnove poslušnosti, zna se obnašat z drugimi psi in predvsem zna odpoklic iz igre.
Prijave sprejemamo preko spletnega obrazca.  Tečaj bo potekal med vikendom! Ker so mesta že erezarvirana, velja pravilo kdor se prej prijavi dobi mesto v skupini.


MALA ŠOLA ZA STAREJŠE PASJE MLADIČKE

Mala šola je namenjena pasjim mladičkom starejšim od 6 mesecev. Tečaj obsega 20 srečanj in skupnih pasjih sprehodov. Vaje pasje poslušnosti so sestavljenje tako, da vsebujejo življenjske dogodke in so življenjsko uporabni v realnem vsakdanjem življenju psa in vodnika.
V mali šoli je poudarek na umiranju psa. Družinski pes se mora znati samokontrolirat, tudi če ni lastnika ob njem. Družinski pes mora vedeti kje je meja med norenjem in umirjenostjo. Znati mora počakati lastnika v prostoru, znati mora biti umirjen, ko se otroci žogajo, ko se lastniki zabavajo, jedo.. - živijo vsakdanje žiljenje. Življenje s psom ne pomeni, da moramo psa stalno animirat in se vseskozi ukvarjat z njim. V mali šoli ga naučim sobivati z nami v različnih situacijah.
Prijavite se preko spletnega obrazca. Ker je število mest omejeno, velja vrsti red prijav. Tečaj poteka dvakrat tedensko. En dan bo med tednom, en med vikendom.


INDIVIDUALNO  PASJE ŠOLANJE

Indivdualno šolanje psov, je namenjeno lastnikom, ki se ne morejo udeležiti tečaje zaradi svoje narave dela.
Indivdualno šolanje psov, je namenjeno problematičnim psom, ker bi v skupini težave le naraščale. Naš cilj je, da se tak kuža čimprej pridruži skupini. Šolanje psa se vedno konča v skupini psov, saj moramo psa naučiti realnih situacij. Prijavite se preko spletnega obrazca, o terminu se dogovarjamo sproti.

PREVZGOJA PSA

Prevzgoja psa poteka individualno. Šolanje poteka z Alenko Klemenčič, ki je pasja strokovnjakinja na področju šolanja psov.  Edina ima dovoljenje Vurs-a za prevzgojo nevarnega psa.
Prevzgoja psa je proces, kjer se mora spremeniti tudi lastnik.
Znanje kako spremeniti oba in predvsem izkušnje osebnega pasjega svetovalca je tisto, ki pomeni končni uspeh - prevzgojen pes, ki ni več nevaren.
Prevzgoja nevarnih psov, ki imajo odločbo veterinarkse uprave RS, da morajo obvezno na šolanje je še vedno 100% uspešno.
Če si želite, da vaš pes ni več nevaren pes, s katerim ne morete živeti, se prijavite preko spletnega obrazca ali pošljite mail na info@bajka.si



sreda, 8. avgust 2012

Končno pravi dopust

Čeprav naj bi bila uradno na dopustu že cel mesec, sem v tem času imela ravno D od odpusta. Danes je bilo pa čisto tako, kot mora biti.
Letošnje leto kar ne morem it nikamor z Bajko. Vse je tako prazno in vse se mi zdi nefer. Ne znam ravno opisat zakaj se tako počutim bo tem, ko bi Bajko kam peljala, a Ajšin duh mi to preprečuje. Ajšika je res uživala v vodi in bi nareddla vse, da je v njej. Bajka je bila v ozadnju, čakala na svojih pet minut, ki jih je izkoristila. Sedaj, ko sva same, ko bi lahko šle kamor želiva, pa mi nekako neka notranja sila ne pusti. Prav res, kot da bi imela slabo vest do Ajške, ne peljem Bajke nikamor.
Danes sem spozanla kakšno krivico sem delala Bajki celo njeno življenje. Ker je bila vedno Ajša prva in je morala počakati da je imela ona dovolj, sploh nisem opazila, da je tudi ona čisto tako nora na vodo, kot je bila Ajša. Mogoče še bolj.
Danes se je obnašala kot najbolj nevzgojen cucek, cel popoldne je cvilila in izsiljevala pozornost. Vse samo zato, da je lahko šla v vodo.
Z nama je bila še Simonca, ki mi je nevede pomagala pri tem, da sem se spopadla z Ajškinim duhom in peljala Bajko na izlet.
Obe sta pri tem uživale.

 Bajka je pa pokazala še en nov obraz...ona hoče še in še več in to takoj. Če ne dobi, bo pa cvilila cel dan.

torek, 7. avgust 2012

Pogled z mojega balkona

Zvečer, ko se končno shladi vsaj toliko, da se da dihat, zaživi tudi naravna televizija za našo hišo.
Nič drugega na potrebuješ, kot mirno roko in malo sreče, da si ob pravem času na pravem mestu.
Dejstvo je, da imajo sedaj, ko ima pasja šola dopust, največ od tega naše srne. To je namreč 10 m od poligona in srne prečkajo poliogon, ko gredo naprej. Res je, da jih prav nič ne motimo če smo na zgornjem delu in je mati ravno te dva mladička zadnjič pripeljala mimo, ko smo imeli šolo. Ampak vseeno so sedaj veliko bolj sproščeni, ko se lahko popasejo tudi na poligonu.
Evo, še en razlog zakaj jutri res odhajam  - spočiti se morajo tudi gozdne živali.

sobota, 4. avgust 2012

Muc in Bajka


Ko smo šli domov s poligona sem se zalotila, da sem pomisila kako bo, ko bomo dobili mladička. Muc bo par dni surlast, potem bo pa ok.
Čeprav, spet ker se imave z Bajko sedaj tko lepo, res misel na mladička kar odhaja. 
Ta teden so nam začeli končno razkopavat ulico. Pa bogi te ljudje. Delajo na žgočem soncu, pri 30 in več, poslušajo vse naše narganje in teženje...pa kako naj pazijo na koruzo, pa solato, pa paradajz, pa rože.... in potem fanta ob štirih, ko se je šiht že bližal koncu vprašam če bo Radler...mi prijazno reč, da ne pije alkota. Pohvalno, samo od soka se ti pa tut že želodec na tej vročini skisa.
Vsaka čast res. Vsak dan delajo od 7-17, to tu pod razno ni 8 ur, pa 40 na teden tut ne, ker delajo tut ob sobotah.
Izkoriščanje na kvadrat. Si jih sploh ne upam vprašat, če plačo dobijo.

petek, 3. avgust 2012

Kaj potem, ko posvojiš psa

Spoštujem ljudi, ki se odločijo, da bodo posvojili psa iz zavetišča. Sama sem že velikokrat pisala o tem in pa vsem tečajnikov povedala, da jaz ne -več. Da sem pač zvesta eni pasmi, da hočem imeti mladička od čimprej. Sem posvojila psa, zaradi njega sem danes inštruktorica. Ampak nikoli več. Zakaj? Ker priznam, da sem rada komot in priznam, da si nočem delati težav.
Pa da se ne bo sedaj bralo, da posvojeni kužki delajo težave in da ne moreš bit z njimi komot.
Vsaj na začetku res ne moreš bit. Dejstvo je, da je to kuža z zgodovnino, ki je nihče ne pozna. Lahko se sklepa kaj je bilo, to je pa tudi vse. Starejši kot je kuža in dlje kot je bil sam prepuščen ulici, bolj so zakoreninjene v njem stvari iz ulice.
To se odraža na njegovem vedenju. In to je tisto, kar ni komot in kar nam prinaša težave.
Zavedati se moramo, da je kuža iz ulice imel slabe izkušnje, razen če je srečneš, da je bil na ulici le zelo kratek čas. Vsi ostali pa so morali sami poskrbeti zase, kar pomeni, da so si morali poiskati hrano in se obvarovati pred slabimi ljudmi in psi. Kako se to potem odraža v njihovem vedenju. Letos sem imela v šoli psičko, ki so jo rešili na dopustu in so jo pripeljali domov. To, da se šverca pse iz sosednih držav mi je itak totalno mim, ker so naša zavetišča polna in naj se najprej reši naše pse. Ja, najprej dajmo poskrbet za naše, potem se dajmo ukvarjat še z vsemi drugimi. Ampak....to ni tema današnejga zapisa.
Psička seveda ni bila prav nič vesela in ni čutila prav nobene hvaležnosti, ker sta jo pobrala s ceste in jo sedaj imata rada. Psička se sprehaja še vedno tako, kot da bi bila še vedno prepuščena sama sebi in ulici, le da to počne na povodcu. "Šunja" se okoli grmovij, previdno hodi v ovinke, počasi preveri kaj je za ovinkom....vse to nakazuje na to, da je bila kar nekaj časa na ulici in se je naučila gibati tako, da se je lahko skrila in da je previdno pregledovala teren. Šla je tudi do vsake smeti, do vsake piksne...zakaj...tam je lahko tudi hrana.
V tem stanju seveda da ni niti pogledala tistega, ki ga je rešil in ji kuha najboljše jedi. Z možgani je še vedno tam na cesti, kjer mora sama poskrbeti za vse.
Moja nasvet je bil da psička za začetek dobiva hrano na sprehodu od človeka, da bo možgane preusmerila na človeka ne na okolje. Pa nekako to ni bilo to, kar je bilo lastnici po godu in je šla drugam. Vrnile sta se kmalu, ker je bilo samo še huje. Seveda, da je bilo. Namesto da bi psičko umirili in je ne potencirali v njeni zbeganosti in paniki, so jo naredili še hujšo. Namesto, da bi jo umirjali, so jo dvigovali v plenu preko igre in jo naučili veliko trikcev, ki ji pa ne pomagajo pri tem, da se sprosti v življenju in začne umirjeno živet. Sedaj je celo hodila v nizki preži in se odzivala na vsako stvari, ki se premika.
Pa so jo komaj rešili, ker ubija čebele in ose, pa jim je začela skakat v avtomobile, pa se odziva na tekače in kolesarje...ja čudno a ne, namesto umirjanja, so jo samo psihiral in spidiral.
No, sedaj se pa seveda strinjamo s tem, da je potrebno psico navezat nase, ne na igračko, da se bo hranilo na sprehodu. In ...v kratkem smo dosegli to, da psička ni več v nizki preži in da ne skače v ljudi.
Kako? Na začetku s totalno aktivno ignoranco, ko se začne odzivat na vodnika pa s prepovedmi.
Ja, psa nikoli ne boste umirili s tem, da spodbujate igro, ampak s tem, da zahtevate umiritev.
Saj je logično. Človek, ki hujša pač ne more bit na dunajcu in pomfriju. Zakaj bi pes, ki že tako samo striže za vsem se umiril, če se vse dela na tem, da se spodbuja to, kar je že sedaj narobe? Preko žogic in dvigovanja v plenu se ziher ne bo umiril. Kvečem še bolj živčen bo postal. Pa s hrano se ga tut ne bo umirilo.
A zakaj potem skoz govorim, da se na začetku hrani psa na spreohu? Zato ker ga s hrani umirimo, da začne razmišljat od koga sploh hrano dobi. Ko to dojame, se hrana daje doma, tako kot mora biti - jesti doma in ne na sprehodu.
Je pa res, da čedalje raje delam s takimi psi. Ker ko pes enkrat dojame, da hrana prihaja od človeka in da se ni potrebno za hrano borit, se sprosti in umiri. Takrat pa postane življenje s psom užitek in dobiš to, kar si tudi sama od psa želim. Pot do tega niti ni dolga. Če smo striktni dober mesec, pa je vse drugače. Kakšno leto dve, kar poslušam na individuanih urah obupane ljudi. Ko se prevzgoja začne mora steči in se morajo zadeve pokazati zelo kmalu. Če se ne, potem je nekaj hudo narobe. In še nekaj. Nikoli se psa ne umiri v skupini psov. Tak pes potrebuje individualno obravnavo in postono uvanjanje v skupino umirjenih psov.
Amapk to je nekaj, kar se na naučiš na naših tečajih za licenco. Tam tega ne učijo. Tam učijo kako pripelajt psa na izpti.
Zato je nemogoče pričakovati od inštruktorja, ki nima znanja z prevzgoje psov, da vam bo pomagal pri težavnem psu. Ne bo, ker nima znanja!

četrtek, 2. avgust 2012

Prvi dan dopusta

Mogoče je bolje če delam, ker če je to dopust, potem ne vem kaj je tisto, ko nič ne delaš.
Sreča je bilo vmes tudi nekaj prijetnih stvari. Predvsem kava s prijateljico, ki jo nisem videla že ful dolgo. No, to je dopust - da imam čas za ljudi.
Najbolj vesela sem zvečer, ko temperature padejo in greva lahko z Bajko ven. Zjutraj greva res le lulat in kakat  - če vstaneš ob 10 je že prevroče za sprehajanje.
Danes sem sicer upala, da bova srečale srno, ki ima 2 mladička, pa nama ni bilo usojeno. Bojim se, da jo je preganal - upam, da jo je samo pregnal, spet en nevzgojen cucek, ki se je drl v gozdu in se ga je slišal, da nekaj besno goni. Kdaj bodo ljudje postali odgovorni in imeli cucke, če jih ne obvladajo na povodcu?
Dopoldne sva se srečale dve kinologinje na sprehodu. Nobena ni imela povodca. Samo obe sta istočasno naredile odpoklic, celo slišalo se je tako, kot da bi bile kopija ene druge. Odločno in brezkompromisno "sem" in to je bilo to. Psi so se potem igrali, midve poklepetale in šle vsaka svojo pot. To si lahko privoščiš le, če te pes res uboga.
No, ker ni bilo srnic, sva pa uživale v ne več vročem dnevu in na Savi srečale labodji par.
Če imaš vzgojenega psa, potem si lahko ti in pes in še labodi v vodi, na razdalji parih metrov. Vsak gre svojo pot in nihče nikogar ne moti.
Počakala sem, da sta odplavala in potem nadaljevala z metanjem palč Bajki.
Na poti nazaj se je spet malo nadivjala s svojima eskimskima prijateljema.
Večer se je lepo končal z lepim zahodom in lepo luno.
Jutri je nov dan. Dopust bom malo prekinila zaradi dveh individualcev. Nič hudega, sta čisto luštna.