Po skrbnem premisleku je Bajka zaprla vrata

Dolgo sem se odločala, splet okoliščin in predvsem dobro delo in lepi rezultati so bili tisti, ki so odločili:
Pasja šola zapira svoja vrata.
Še pred kratkim sem se šalila, da bom napisala: Zaradi bogatije zaprto.
Lahko rečem tudi tako, ja. Če ne bi do sedaj tako dobro delala, tega ne bi mogla narediti.
Poligon bo en mesec namenjem drugim, ne psom.

Dopust!

Spet piknik

Ta ni bil del šolskega sistema, ampak je bil na pobudo tečajnikov, ki so se srečali na morju in se zmenili za piknik.
Pa smo ga imeli:)
Dopoldne je bila na vrsti košnja, tako da smo imeli res lep poligon, no bil bi še lepši, če bi ga jaz dokončala, ampak...vse ob svojem času.

Piknik brez vodnih balončkov...kak piknik pa bi bil to?

Igor aka loverboy je res fantastičen pkmojster in spet je poskrbel, da smo se imeli fantastično

Psi so pa že tako pridni, da so lahko brez povodec in so se danes res znoreli.

Luštno smo se imeli!

Usmrtitev ali evtanazija psa

Kot edina, ki lahko uradno delam program prevzgoja nevarnega psa, sem tudi edina, na vsaj naj bi bilo tako, ki lahko napišem mnenje o tem ali je evtanazija psa res opravičena ker se psa ne da prevzgojit.
Kar nekaj klicev sem imela zadnje dni in tudi kar nekaj srečanj.
Pes, ki že ima status nevarnega psa in še vedno grize. Kuža je že pošteno v letih, lastniki so odgovorni in se zavedajo kaj se lahko zgodi.
Sem rabelj, ker mislim v prvi vrsti na psa, da bi se v teh letih sprememba življenja obrnila na popolnoma drugo stran in bi zaradi tega sprožili še hujši upor. Že samo z nujnimi ukrepi se je vedenje samo stopnjevalo. Postavila sem se na stran psa in se odločila, da je bolje zanj tako, da se poslovi od tega sveta.

Kdaj se odločim, da je bolje tako. Ko je pes že res v tako zafuranem stanju, da je nevaren lastnikom in sebi. Ko je kuža že v letih in bi bila sprememba življenjskega sloga zanj prehuda.
Ne razumem res ne. Pred kratkim so me klicali za psa, ki je bil star 16!!! let. In je postal agresiven do domačih. Veterinar ga ni želel uspavat, kljub temu da je bil inkontinenten in je tudi že imel probleme z zadrževanjem blata. To, da je postal agresiven zaradi starosti in zaradi tega, ker vprašanje kaj vse je bilo še narobe z njim sem mu morala povedati jaz. Pa dajte prosim imeti malo zdrave pameti in sočutja.
Da se človek pri tej starosti odloči, da se bo poslovil od svojega psa, mu definitivno ni lahko. In da ga potem veterinar buzerira, da ga ne bo usmrtil, ker je kao zdrav in da naj si pridobijo strokovno mnenje....
Ne, nisem ga napisala, ampak sem jim svetovala, da naj pokličejo naokoli in naj najdejo kliniko, ki bo to naredila.
Ja, točno to rečem vsakemu, ki me kliče, da moram napisati mnenje za starega psa. Halo!!! Ne, ne bom jim jemala denarja za nekaj, kar res ne rabijo.
Če rabijo mnenje za pse starejše od 12 let...oprostite, pa kaj vam ni jasno.
kako se pa usmrti vse mlade pse?
Koliko jih je zatuškanih pod kao veterinarski razlog?
Ne, dajmo se izživljat - ja, to je prav izživljanje nad ljudmi, ki želijo usmrtiti starega psa, ker je postal zaradi starosti nevarne.

Pes, ki se ga bojijo čisto vsi domači in je zaprt v pesjaku, hranijo ga čez ograjo, dreke mu spucajo s šlavfom...Aja, tega psa bi lahko dali v zavetišče. Katero ga bo vzelo? Katero bo vzelo starega psa?

Biti rabelj je težko, po drugi strani pa tudi ne, ker zaradi mene živi že kar nekaj psov.
Tisti, ki zame niso tak hud primer, jim vedno rečem. To lahko naredimo tudi čez en mesec. A damo možnost? Do sedaj še nihče ni rekel ne in vsi ti, so še vedno živi in se imajo zelo lepo.

Predvsem je pa najtežje takrat, ko so psi bili v šoli, ko so celi najeli strokovnjake, pa se ni spremenilo nič, le ko so strokovnjaki šli - ponavadi so krivdo za neuspeh prelevili na lastnike - so psi postali samo še hujši.

Kdaj mi je najtežje? Ko napišem, da prevzgoja ni smiselna in po vsej verjetnosti ne bo uspešna psu, staremu 3-4 leta. Ko je pes že bil v šoli, dveh, celo treh...pa so ga potrjevali na napačnih stvareh in niso ustavili agresije, ampak so jo probli preusmerit. In ko se je pes uprl in začel grist, ga ni znal nihče ustavit ali pa še huje, so jim strokovnjaki rekli, da se psa ne sme udart. Ja res se ga ne sme, dokler me ne ugrizne. Takrat se pa zame demokracija konča. Pa ne tepemo psov, le ne prenašamo fizičnega obračunavanja in ga takoj ustavimo. Ja, velikokrat, ravno take zafurane pse, ki se jim je zaradi nepravilnega šolanja dvignil ego tja, kjer nikoli ne bi sem biti, je potrebno uporabiti fizično silo in psa zbiti na tla. Ker ko ti pes brez vprašanja skoči v glavo, ko si mu rekel ne, lahko tudi ti brez vprašanja počiš psa in mu po pasje poveš, da se to pač ne sme.
Simpl in naravno. Predvsem pa pes zelo hitro razume, da se to ne sme in tega več ne počne.

Pripravljam se na dopust

Letos si bom po dolgem času privoščila dopust. Tak, da ne bom doma in da ne bom dosegljiva. Malo me je bilo na začetku strah, kako bo to vplivalo na tečajnike, saj so navajeni, da sem vedno na razpolago. Vesela sem bila in zaradi njih sem se toliko lažje odločila, ker so vsi razumeli, da rabim dopust. Saj ne, da sem se najdela tega dela, daleč od tega. Samo moram si razpihat glavo in it v nepasji svet.
Delno je k temu pripomogla tudi odločitev o nadaljnem študiju, saj se moram pred oktobrom, ko bom spet študentka odklopit in spočit.
Zadnji teden sem skoraj že kot na dopustu. Imam samo še eno skupino, kar je glede na še ne mesec nazaj isto, kot da ne bi imela nič.
Poligon sameva in so ga osvojile srnice in zajčki . Kar naj, srnica ima dva mladička, naj se imata lepo in naj rasteta.
Namesto kužkov bodo sedaj na njem gobice

Vseeno se bo pokosil, da bo lepo in da se bo lahko kdo od tečajnikov ustavil tam.Bajka je itak vsak dan tam in rabi tudi ona pokošeno, da hitreje najde storž.

Zvečer sva se z Bajko ravno vračale z dolgega sprehoda - tudi to je prednost ne imeti tečajev, da gre Bajka na daljši sprehod z mano - in ko sva prišle do poligona, sem videla,da imave obisk.
Eli se je prišla odpočit, lastnik pa na en čik. Zato imamo kotiček za upokojence, da se pridejo usest in spočit:)
Prav vesela sem ju bila, Bajka na začetku mali manj. Te njene palčke... Ampak sta se potem razigrale in norele. Tut Eli teče, tega na poligonu nismo videli velikokrat.
Midva sva lepo poklepetala. Ma saj v bistvu kar malo pogrešam vse te ljudi. V tako kratek času se lahko zgodi tako veliko stvari.

Spet imave obisk

Sleško je spet z nama. To je res en najbolj pridnih psov. Pa ne rečem tega zato, ker lahko ob njem dolgo spim, ampak zato, ker je res priden.
Ko je bil prvič pri nas, se Bajka ni hotela igrat z njim, ker se je zabijal vanjo. Zadnjič sta se že čisto spoprijateljia, sedaj pa že res uživata skupaj

Danes smo imeli ful srečo. Prvi dež smo prespali, drugemu pa za las ušli.

Mal je fajn

Da lahko v dveh korakih prehodim skupino...ma se sploh ne spomnim, kdaj je bilo tako. Tam nekje 8,9 let nazaj. No, pa kdaj vmes tut še kdaj.
V mesto smo šli na kavo.

Je hrana sredstvo ali pripomoček

To se sprašujem zadnje dni, ker mi nič več ni jasno. Oz, mi je jasno popolnoma vse in vem, da nekdo tu v tej zgodbi nekoga močno nateguje.
Hrana ni sredstvo preko katerega bo pes delal to kar bo lastnik hotel. Hrana je le pripomoček s katerim boš lahko dosegel to, da bo pes delal to, kar boš hotel.
Nikjer v naravi vodja tropa ne hodi celo življenje z bedrom pod pazduho in mu zato trop sledi. Zato mi ne nategovati folka o naravni vzgoji in prevzgoji tako, da boste imeli hrano v roki.
Zaradi tega nakladanja dobivam čisto zavožene pse, in ja, zaradi takega nategovanja pišem mnenja, da se psa res ne da več prešolat in je evtanazija smiselna.
Žalostno, a ne. Ali pa naravno....saj smrt je čisto naravna zadeva.
Mogoče je pa to poanta naravnega šolanja. Če gledam zadnje primere, me čedalj bolj asociira na to.

Sanjska služba

Res je ne morem drugače opisati, kot tako.
Za dobro jutro me pred domom čaka avto, v njej stranka s katero greva na sprehod v Tivoli. Ker so tam tudi veveričke, ima s seboj hrano za njih.

 Za konec še kava v čolnarni in jutranji šiht je končan, če temu sploh lahko rečem šiht.

Današnje popoldne smo preživeli v živalcu. Ne vem, že zadnjič me je zmotilo, da je nekam prazen. Saj lahko, da imajo nove in nove živali, ampak tistih ta velikih je čedalje manj. Predvsem mačk. Daleč od tega, da sem se ga prenajedla, sploh ne. Res se mi zdi, da je začel zgubljat na ne kvaliteti, ampak enostavno so ga spremenili v en velik otroški igrišče, na živali pa kar malo pozabili.

Za tedva smo ugotovili, da sta brata:)

Tut tičov ni blo....

Edino kar moram pohvalit, je pa bife, kjer so nas hitro postregli.

Skoraj nepasji vikend

No, to bo kmalu.
To, da sem imela samo eno skupino je pa res skoraj tako, kot da ne bi imela nič. Pa vseeno je bil lep vikend.
Sploh danes, ko sem opazovala napredek skupine, ki je postala prav luštna. V torek gremo v živalca, to bo pomoje po dolgem času živalc z njamnj psi. Jupi.

Sobota je bila bolj žalostna, ker sem zopet gledala zgodbo, ki se ponavlja in ki nima prav nič lepega v sebi. Razen zavoženih psov in razočaranih ljudi.
Naravno šolanje psa, ni enako vodenja psa s hrano v roki. To nima prav nič veze z naravnim!

Zlati so

Drugega res ne morem reci. Skupina, ki je za moje standarde ogromna, ampak nekako nisem mogla reci ne še dvema. Skupina, ki je nastala z združitvijo dveh skupin, ki se na začetku sploh ni pobrala. Vsaka skupina se je držala zase in se nekako niso zaštekali.
Zaštekali so se šele, ko so nastale težave, ko ni bilo več vse z rožicami postlano. Ko so morali pozabiti nase in dati prednost psom.
Takrat se je pokazala skupina kot fantastična. Začeli so dihat skupaj, začeli so se zavedati en drugega in začeli so uživat en z drugim. Skupaj jih je združila tista temna plat šole, ko pes noče in reče, da ne bo.
Skupina je postajala čedalje boljša in res je, da smo se tudi skoraj vsak drug dan dobivali. Bolj kot smo se bližali koncu, dlje smo hodili domov.
Piknik in after piknik sta bila itak presežka. Današnji sladki dan pa pika na i.
Komaj čakam septembra, da spet začnemo!

Ponos skupine

Ni več 30°C

Danes je bilo pa za živet. Popoldanska ploha je ohladila ozračje in za spremembo od včeraj ni za seboj pustila sparine.
Jutro se je začelo z lepim osebnim svetovanjem. Za nagrado se je šel pes lahko kopat. Nagrada je bila bolj za lastnika kot za psa, saj je lahko dal psu malo svobode. Rabila sva kar nekaj žolčnih debat, kar nekaj slabe volje, obupa in potem streznitve. Ampak čez vse to je potrebno it in sta šla. Nista še taka, kot si želim da bi bila, ampak sta na pravi poti.
Namesto miru ob jutranji kavi, me je malo razjezila ženka, ki namesto,da bi prevzela odgovornost sedaj laže samo, da odpre usta. Gre se za lastniškega psa, ki je bil prodan, pa niso naredili predpisa. Prodali so ga že takrat zaradi tega, ker jim je zrasel čez glavo. No čez eno leto se je ta pes znašel v Gmajnicah. Ker je pes lastniški, ga Gmajnice nočejo oz, bi ga vzeli, če bi bil pes cepljen in razglisten - ironija vse te neumnsosti je, da je pes že od petka dejansko v Gmajnicah. No, v petek me je klical sin, ki se je predstavil kot lastnik psa, mi povedal zgodbo, ki sem jo napisala in mi ni znal točno povedat zakaj je dobil v Gmajnicah tudi mojo številko. Svetovala sem mu, naj pokliče v ponedeljek na Vurs in pove tako kot je povedal meni. No, pa me je v ponedeljek klicala mama, ki me je prepričevala, da moram jaz it v Gmajnice pogledat tega psa in rečt, da je za ubit, ker oni ga ne morejo met. No, šintar glih ne bom, je pa res, da lahko le jaz na osnovi ogleda in mnenja ocenim, da se tega psa ne da prevzgojit in na osnovi moje ocene potem inšpektor izda odločbo za evtanazijo. Ampak, ker mi je tu nekaj smrdelo in ker ne vem, zakaj me mora klicati mama, če je sin lastnik, sem klicala vodjo zavetišča Gmajnice. Ker tega psa oni ne smejo imeti, čeprav ga že imajo, bi bilo fino, da bi tega psa nekdo vzel za 8 dni, ga cepil in razglistil in pripeljal nazaj. No ker to ne bi bila jaz in ker tega psa tudi ne morem vzeti in prevzgojiti, je edina pametna in najcenejša rešitev za tega psa in njihove lastnike, da jaz napišem mnenje, da je pes res agresiven in za ubit.
E, to pa tako jaz ne bom delala, ker se tega ne grem. Ne grem zaradi načina lastnika, kako komunicira in kako širi laži, ker baje je bilo vse dogovorjeno z mano, da bi bila jaz že včeraj v Gmajnicah in ocenila tega psa.
Bila sem tako prijazna, da sem klicala nazaj gospo in ji povedala, da jaz kar tako ne grem tja in da bo imela tudi z mano stroške, ker ogled in izdelava mnenja nekaj staneta. Ko se je omenilo denar, je bilo pa vsega konec. Za tiste, ki se jim ne da več brati - problem je v denarju, ker v vsakem primeru bo plačala to, da je pes v zavetišču. Razen, če se bo kdo našel, ki bo malo izigral zakon in naredil kaj, kar vam ne bom napisala, ker tudi en bom zvedela. No tako ali tako se konec zgodbe ne bo izvedel, ker te ljudje lahko kličejo tut po 30x na dan samo do takrat, dokler od tebe pričakujejo koristi.
No in danes se je zgodba nadaljevala, ko sedaj ta gospa po predvidevam da ne samo Ljubljani išče veta, ki bi šel v Gmajnice cepit tega psa, ker ga Gmajnice, ker je lastniški ne smejo. Ne me spraševati zakaj ne, če lastnik to plača in se strinja s tem in bo še podpisal in plačal, da se psu odpove.
No in ker načeloma vet ne more prit v Gmajnice, ker je to "država v državi", se lastniki zapletajo v še večjo zanko laži. Mojo ceno so napihnili v višave, da o čem drugem sploh ne govorim.
Ne razumem ljudi, ki namesto da bi prevzeli odgovornost, raje z lažmi upajo, da bodo nekaj dosegli in se delajo boge, ker igrajo na to, da se bo tistemu na drugi strani odprl čut za živali in ljudi v stiski.
Pravila so pravila, pa naj bodo še tako butasta. Držat se jih je treba, in postopki so postopki, ki jih je v tem primeru treba speljat.
Kazen...kazen je pa vzgojna. Upam le, da bo nauk zgodbe pravi in ne ta, da smo vsi vpleteni svinje in delamo za denar.
Zase vem, da pač računam to kar mi gre, nisem pa zato svinja in slab človek. Drugi dobijo plačo, ker so pač tam zaposleni in konec koncev je res, da vsi delamo za denar. Ampak ne iskat sedaj zarot tam kjer ne ni in ne igrat užaljenosti, tam kjer je ni.
Ah, ta užaljenost.....to je tut druga zgodba, ki je tako bolana, da razume svojo trditev o moji užaljenosti le ta, ki jo je izrekel.
Je pa res kar se mene osebno tiče bolano to, da je pes že fizično v zavetišču in se sedaj prepucavajo da ne sme biti tam, kam naj pa gre, pa tut nihče ne ve, ker ga lastniki nočejo več.
Kaj je tukaj zadaj problem?...stroški, ki s tem nastanejo in jim mora plačati lastnik.

Ostalo, da se mi zdi butasto, da imajo zaposlenega strokovnjaka za kinologijo in da nima teh prisojnosti, da lahko napiše da ni smiselno prevzgajat psa in je boljša evtanazija, raje ne bom. Ali pa tega ne more samo za tega psa, ki sicer je v zavetišču, pa ga uradno tam ni, ker je lastniški in ni cepljen ter razglisten. Ker če je temu tako, potem takem ima ta strokovnjak znotraj zavetišča pristojnost, da se odloča ali je pes za na injekcijo ali prevzgojo in ga potem prevzgojijo oz, ubilo. Kar je pa tut- če se že držimo zakona tako, kot se ga sedaj oni-  čudno, če sem po njihovih besedah, to lahko samo jaz. Zakomplicirano, da še jaz ne razumem točno kaj ta človek lahko in kaj ne. Glavno je, da jaz igram užaljenost - pa sploh ne vem zakaj, ker so se itak tako butasto zmenili, da ne morejo niti rešiti točno takšnega primera, za katerega sem jim govorila, da se bodo dogajali in jim tudi predlagala rešitev kako se lahko rešijo.

Ma, ni lahko biti edin, ker od tega, razen to, da moraš vsem bit na razpolago in vsem pomagat, finančno nimam čisto nič. Vsi ostali imajo, ker dobivajo plačo - delajo ali ne delajo dobijo.

Dobro, da sem samostojna in sam svoj šef. Ker potem lahko delam poleg tega tudi koristne stvari, ki koristijo obojim - psom in ljudem.
Počasi se že približujemo koncu in kljub vročini, nam je kar lepo uspel.

Tole je moja služba in od tega živim. Od tega, da imam vsak dan skupino, da imam individualne ure...od tega, da se ukvarjam z odgovornimi ljudi, ki gredo v šolo takoj oz. takoj, ko vidijo da imajo težave.

Od nevernih psov bi bila še Bajka lačna, kaj šele jaz. Od vseh takih kot je ta...se tut muc ne naje.

A Slovenija in njeni prebivalci so še vedno tam nekje pri leseni žlici in iščejo in tudi najdejo intrige tam kjer jih ni. In namesto, da bo reševali probleme, se ukvarjajo z zgodovino in nečem, kar sploh ni pomembno za sedanjost in prihodnost.
Saj zato mogoče smo pri tem kjer smo. Razumem stare ljudi, ki so jim prali možgane, ne razumem pa mladih, da ne razmišljajo niti s zametkom razuma ampak iščejo neke povezave iz preteklosti in se na osnovi preteklosti odločajo o prihodnost.
Dokler bo tako, potem je res še najbolje reci, da igramo užaljenost in se zato nikjer nič ne spremeni.

Kaj bo s tem psom...na koncu bo slej kot prej pristal na injekciji. Kdo bo to naredil?....ma, a res verjamemo v pravljice, da se psa ne da evtanitirat, seveda se ga da. In ne bo ne prvi ne zadnji.

Če si zaposlen v pasji šoli, ne moreš hujšat

Saj ne, da hujašam. Ampak pazim pa kaj pojem. Ampak v službi kjer sem zaposlena tega ne morem počet.
Prej tega nisem mogla, ker sem živela od junka in čudne hrane v okrepčevalnicah in menzah, sedaj pa tega ne morem ker ....mi tečajniki ne pustijo, da zdravo jem.
Enostavno jim ne morem reci ne, ker odrečt se hrani, ki jo spečejo celo na tvojem poligonu ni samo greh, ampak tudi izredno nekulturno in nesramno do ljudi, ki so to hrano kupili in pripravili. Če se greha lahko pri spovedi znebim, se slabe volje in razočaranja tečajnikov ne rešim nikoli. Zato....
Ko pridem na poligon in vidim to sliko........

rečem le, k vragu principi in začnem jest!
Da pa si hrano zaslužimo, je prej še vedno žur. In danes je bil moker:)

Smejala sem se, ko sem obdelovala slike. Vsi so tako nežno lovili danešnje balone. S prav posebno previdnostjo in nežnostjo, pa da ne pozabim...na koncu hvaležnostjo......da ne počijo.

Kaj je najlepše pri pikniku - da je piknik res piknik in ne pasji žur.

Pes kot darilo

Nikakor ne smemo kupovati nobene živali kot darilo, če se s tem ne strinja tudi tisti, kateremu je darilo namenjeno.
Nič ne bi imela proti, če bi drugo leto za RD dobila lepo nemško ovčarko. Ampak, tega darila bi bila vesela samo od ene osebe, mogoče dveh. Zakaj? Ker samo ena oseba točno ve kaj hočem od psa in kaj je tisto kar mi je pri psu pomembno. Vsi ostali vedo le to, da sem pač totalna fenica nemcev in da bi imela črno ali sivo nemko. In vsi ostali bi mi sicer podarili nemko, s katero bi pač potem morala živet, ker sem odgovorna in ne morem psa imeti kot kos pohištva, ki ga odvržem, ker mi ni več všeč. Ampak to ne bi bilo to, kar si jaz želim. Čeprav je nemka in je črna ali siva.
Zato se ne kopuje psa oz. katerokoli drugo žival kot darilo!
Letos, no pa tudi že prej sem se srečevala s problemom, ko so psa za darilo dobili starejši ljudje. Dobili so ga ravno zato, da bi se več gibali. Da bi imeli družbo in da bi se počutili koristno.
Vse lepo in prav. A za darilo so dobili psa, ki ni primeren za njih. Ki je, ali prevelik, ali preveč zahteven, ali potrebuje preveč gibanja, ki je...
Dragi moji ljubeči otroci svojih staršev. Ne kupujte jim za vraga pse, ki so hiperaktivni, ki imajo pasemske predispozicije, da se ne razumejo s istim spolom, ki imajo več kot 25 kg! Vsega tega vaši starši, pa so še tako aktivni ne zmorejo! Pa če so še tako sposobni - so vseeno stari!
Zato lepo prosim, ne kupujte jim psov, če si tega ne želijo. Višja kot je starost vaših staršev, večja je verjetnost, da bodo namesto užitka, dobili same probleme, slabo voljo in nazadnje še kakšne poškodbe. Zakaj? Zato ker so stari in ker fizično in psihično ne morejo več.
Ja lahko, par minut, potem pa ne morejo več.
Tako kot otroku ne moreš kupiti psa, brez da bi se zavedal, da boš ti tisti, ki boš skrbel zanj, tako tudi staršu ne moreš kupiti psa, ker boš moral ti skrbeti zanj.
Kako boste to izvedli, če živite v drugem kraju, ali pa jim pomožnosti uturite še vaše otroke, ker ste po 10 in več ur v službi?
Podariti psa osebi starejši od 70 let in se ne s tem psom ukvarjat- ga vzgojit in izšolat, da bo zvest spremljevalec vaših staršev je popolnoma egoistično in neodgovorno početje!
Starši niso zmožni in jih ne obremenjujte še s tem. Podariti mladička, ki rabi še toliko več, je pa že na meji norosti.
Pa se opravičujem vsem starejšim ljudem, a zavedat se je treba, da ste danes čisto ok, jutri pa mogoče tut iz postelje ne boste prišli, ker vas bo zato, ker ste danes morali skoz leteti za vašim luštnim mladičkom usekal v križu.
Ja, boste lahko, ampak da boste tega mladička vzgojili, vam bo pa zmanjkalo moči. Najprej psihične, potem pa še fizične, ali pa obratno, odvisno v kakšni kondiciji ste.
Pa ne, da je sedaj prepovedano imeti starejšim ljudem psa. Ni, daleč od tega. Pomisliti je le potrebno ali je vsak pes res primeren za vas in potrebno je imeti zelo dobro podporo ostalih, ki vam bodo pomagali takrat, ko ne boste mogli.

Ponosna na odgovorne ljudi

Spet imam enega psa, ki ga še jaz nisem mogla pet ur nazaj odpeljat mimo psa. In smo začeli s programom prevzgoje. Nič takšnega ne delamo, le vse je odvisno od lastnika. V tem primeru lastnice. Punca je sledila navodilom, se jih držala do pikice natančno. Dela in zato naredujeta. Tretjo uro, sva po naključju morale mimo psa. Danes, peto uro je šel ob psu, popolnde pa je bil med 12-timi psi.
Niti enkrat ni zarenčal, niti enkrat ni potegnil, niti enkrat ni naredil nič narobe. Hodil je, sedel je, prostor je dal. Nobene živčnosti, nič.
Je pa nekaj res - nobene napake ni naredila lastnica.
In to je ključ uspeha. Sprememba lastnika.
Dokler se to ne zgodi, se tudi pes ne.
Bravo punca, ponosna nate!

Imam najboljše sosede

Včeraj sem pri sosedi na vrtu videla veliko bučo in najprej mi je misel šla...u delala bo bučin štrudl. Ta moja soseda peče najboljšo potico, pa vanilijeve rogljičke, pa štrudl, pa ....ma kar koli speče, je odlično. Zvečer jo srečam pred poligonom in nisem mogla, da ne bi vprašala ali bo pekla štrudl. In....danes sem dobila še topl štrudl. Ma zlata je res.
Dan mi je polepšala sosedica, ki mi je že dopoldne povedala, da pride domov, kul, pivo dam v hladilnik, in ne gine mi ura do dve prijetnega čveka. Ma res je bil, tisti pravi odkriti babji čvek, po katerem je vse drugače in sploh ne veš, kako je bilo lahko še dve uri nazaj vse čisto drugače:) Ma res uživam v teh najinih čvekih. K je po vse jasno in kul. Danes sva lepo spile še vsaka eno pivo, potem pa..ma ne vem, če pijem iz svojega kozarca se ob njej sploh ne počutim dobr, ker sva celo življenje pile iz enega. Pa sva spile še enega skup.
Ko sva že hotele bit pridne - ampak midve, sva res bile skoz pridne in iti od desetih domov, naju je sosed povabil še na enega. Ma ne moreš reci ne. Pa smo še tam posedeli in se imeli luštno.

Ko si dovoliš, da te čas stalno ne preganja in ko si vzameš nekaj časa zase, vidiš, da je življenje čisto lepo in da si ga v tem nenehnem hitenju sami čisto preveč kompliciramo.
Tega stavka ne smete uprabiti vsi vi, ki čakate, da bom imela čas za kavo!!!! :)))))

Ta vročina ni normalna

Nikoli ne bi verjela, da bom jaz to napisala, kaj šele, da bom res tako mislila. Če bi lahko, bi imela šolo bo šestih zjturaj.
Včeraj imela individualca ob pol 9, smo bili v senci, pa smo takoj končali. Tudi včerajšnje večerno druženje je bilo v znamenju vročine.
Mladičke sem kar odpovedala, ker je bilo ob pol 7 nemogoče delat karkoli. Saj psi bi, samo ljudje..pa tudi psi bi, ker jim je fino in ker nimajo meje. A naša dolžnost je, da ne počnemo nič, s čimer jim lahko škodimo. Pregreti psa ob 30 in več stopnjah, ko nori z drugimi psi...ja, to je naša odgovornost.
Starejši so se lahko dobili, ker so bolj pri miru in kasneje se je že nekaj dalo - poudarek je res na nekaj, ker je bilo vroče še zmeraj. Samo so vaje statične in imajo več dela lastniki, kot psi.
Smo zvozili, čeprav so nas pikali komarji in obletavali obupni hrošči, ki so zaščiteni in se jih ne sme dirat...

Moraš past na poden, ker brez tega se ne moreš dvignit

Dostikrat sem mi je že zgodilo, da sem bila na tleh. Emocionalno. Ko nisem vedela kaj in kako. Res je, da sem se z leti naučila ene stvari. Vedno mora biti tako, ker brez podna ni vzpona.
In to se je spet zgodilo in spet drži. V četrtek sem bila res že žalostna, jezna sama nase, jezna na vse, nemočna...nič nisem mogla, samo pustiti času čas in razumeti njo.  Sem jo, sem šla čez podobno z Darom in vem da je enakrat konec muke. Samo čakati na tisto enkrat, je tako grozno.
In ta enkrat je prišel zelo hitro. Že danes. Seveda ne čisto gladko in takoj, ampak že takoj prvič sem videla, da bo, da ji je ratalo. Pomembno je bilo to, da je vztrajala, da je verjela. In danes se je zgodilo. Nismo čisto dojeli, dojemamo še sedaj, ampaj se je zgodilo.
Končno je psica obležala in končno je tudi ležala.
Miš mala, na koncu se je prišla stisnit k meni, kot da mi je prišla povedat....sorry, ampak mogla sem, mogla sem to narest. Saj sva cool, a ne? Miš mala, itak da sva.
Grozno vroč vikend je bil in vročina še kar ne misli nehat žgat.
Danes je bilo res tako vroče, da se ob šestih ni dalo nič pametnega narest. Vse kar smo naredili je bilo to, da smo se preselili na začetek poligona, saj so nam v petek spet kradli iz avtov. Tokrat nam niso mogli in to prakso bomo nadaljevali.
V soboto sva bile z Bajko varuške. Ma te tri vzameva kadar je treba. Se mi zdi, da sta se Gass in Bajka takoj pobratila, Nodi jo ima tut rad - mislim, da je malo tut name nor;). Smokey je pa itak tak mali pišek, da ne moreš, da ga nimaš rad.

Že dolgo nisem bila ob sedmih zjutraj pokonci in na sprehodu. Priznam, da je luštno, ker ni še tako vroče, da bi ti vse teklo dol.
Grozni dnevi so, res ne maram vročine. Ampak, brez tega ni zime. In brez podna ni nebes:)