O ja, za njih pa vstanem tudi pred osmo zjutraj

Zadnji mesec in pol sem vstajala 3x na teden pred osmo. Zame popolnoma sredi noči. A mi nekaj časa ne bo več treba, saj smo danes končali s prevzgojo.

Jimmy in Flek sta samo še na papirju nevarna, v realnosti pa nič več.

Današnji izpit na koncu programa je bila formalnost, ki jo moramo narediti, vse ostalo smo naredili pred tem.

Vesela sem za Fleka, ki je že gospod v letih in me je zanj, zaradi vročine resno skrbelo. V bistvu sem samo zaradi njega vstajala tako zgodaj in vedno sem pomislila, da bi še prej.

Jimmy itak hodi v tečaj, tako da ga bom še dolgo imela ob sebi. Je bil pa Jimmy prvi pes, ki je istočasno začel z energijsko osteopatijo, kjer so rešili njegove telesne probleme. In Jimmy je po kombinaciji obojega res čisto drug kuža:) Prav žal mi je, da ne bo smel biti brez nagobčnika.

Najbolj od vsega mi je všeč to, da sta se oba lastnika sprostila in da sta danes dobesedno čebljala cel sprehod, se smejala in čisto pozabila, da sva zadaj še dva, ki ju ocenjujeva.

To je tisto, čemur je namenjen program. Ne psu, ampak človeku. Da se spremeni, da začne drugače gledat na svet in na svojega psa ter posledično tudi nase. Da se pri tem sprosti in začne uživat.

Če ne bi bilo tega, potem ne vem če bi še vztrajala pri izvajanju programa, ker ne bi videla smisla v njem. Tako pa z vsakim novim parom, doživim lepe stvari, ki spremenijo vse tri. In le to šteje.

Malenkosti naredijo lep dan

Ko se dan konča in imaš čas pogledat kakšen je bil, ugotoviš, da so ti male malenkosti, ki so bile takrat popolnoma nepomembne in neopazne, naredile dan kot celoto, zelo lep.
In tak je bil danes.
Ok, mogoče je res tudi to, da se zbudim, ko se zbudim in je to zadnje dva dni okoli 11. Tisto največ kar lahko narediš zase je, da se zbudiš, ko imaš dovolj spanja in ne, ko moraš.
Danes sem imela celo 4 telefone, enega že mal čez 8. Upam, da nisem nič obljubila, ker pojma nimam kdo in zakaj so me klicali - prav ne morem se spomnit. Samo za enega vem, da sem rekla, da ne grem na kavo.
Sredi dopoldneva ( a jaz sploh mam dopodlne), sem sredi Ljubljane dobila parking v senčki. V tej vročini je to nekaj neprecenljivega.
Take male malenkosti, so na koncu naredile današnji dan lep.
kljub temu, da je sredi popoldneva vreme pokazal, da se ni za hecat z njim.
Tako kot je pihalo danes, mislim da v Ljubljani tako še ni.

Še tisto malo koruze, ki jo suša ni uničlila je komaj zdržala silo vetra.
Nevihta se je napovedovala in ni bilo drugega, kot da zberem pogum in dam avto v garažo. Ok, saj not gre, to ni problem je placa 2 milimetra pod kljuko. Če ga bom za ven narobe nacentrirala...klinc, bo pa ličar še to popravil, saj mi mora že tko popravit vrata od vloma.
Po drugi strani pa...mogoče pa ne rabim avta in se lahko vozim s taksijem. Drug teden se bratec oglasi doma in bi mi lahko, ko bo že doma, dal še avto iz garaže....ok priznam, garaža je moja šibka točka, ampak bom, jutri bom avto brez praske dala ven.
Popoldanska neviha se je končala brez posledic, ko je naenkrat zmanjkalo štroma. Biti brez štorma sploh ni več zanimivo. Res ne vem, kako so včasih lahko živel.
Klic kmeta  - " ej, a ti maš še agregat?" "mam, samo ni bil v uporabi že več kot leto". "pridem ponj"
In je prišel. V prvo je vžgal in rešila sem kmeta molže na roke. Cela ulica bab je bila dobra...o Alenka hvala, k mamo mlek zaradi tebe. Kako že? Jaz nimam nič s tem :)
Ohlajeno ozračje je prav vabilo ven. Najprej sem mislila Bajko oblečt, pa sem si premislila, naj se tudi ona ohladi.
Sprehod bi se končal lahko zelo slabo, ampak to je spet una malenkost, ki je na koncu naredila lep dan. Meter za nama se je zrušilo pol drevesa direkt na cesto. Najprej niti nisem dojela, da bi lahko bila meter zadaj če bi šla malo bolj počasi, če bi malo prej Bajki vrgla storž in bi....

Vse se zgodi takrat, ko je prav, in ko je namenjeno. In danes je bilo vse tako.
Tudi večer na balkonu, ko sta Bajka in muc spremljala vse kar se dogaja okoli nas.

Brez oblakov, pri tako lepem včernem nebu, dan ne bi bil tak, kot je bil.

Bajka pravi, da gre spat :)

Samo nekaj

Klima je bila daleč najboljša letošnja investicija!
Mi ni jasno kaj, zakaj sem toliko časa čakala z njo?!?

Predpočitniški žur

Četrtki so dan za največje generacijske razlike. Najprej mladički in potem seniorčki.
Ker so dopusti v polnem teku nimamo z igralnimi uricami drugega kot da gremo v Savo. Danes se jim je pridužila še bodoča sošolka. Voda in mivka - umazana kombinacija.

Seniorčki so imeli pa danes kar pestro uro. Najprej so se podili, potem so morali spet počivat in gledat lastnike, ki se neki režijo, potem pa so lahko spet noreli in preizkusili novo oviro.

Bratska ljubezen je končana.

Sestrica odrašča in ne bo več tako, kot je bilo. Odrasti bo treba :(

 V svetu odraslih so postavljene meje in ko se jih krši, se to glasno prepove.

Malček zmede na začetku kje bo kdo

Ko smo se zmenili kako in kaj, je šlo vse kot po maslu

in šole je bilo za danes konec :)

Seniorji gredo sedaj za 3 tedne na dopust in se vdimo 22.8. Lepo se imejte!

Dopust

Še malo, pa bova z Bajko lahko spale do najinega jutra in se ne zbujale ob budilki. Edina stvar, ki naju bo obvezovala, bo trenutno stanje.
Letošnje leto ne bom delala nič. Nič ne bom renovirala, ničesar pobelila ali prelakirala. Enkrat za spremembo bo dopust namenjen trenutnem navdihu. Ok, malo šole bo treba imet, ker tečaje moram zaključit. Bo pa čas za vse tiste stvar, ki jih čez leto ne morem početi, ker sem v šoli.
Ena izmed njih je definitivno biti ne na poligonu, ko sonce zahaja.

Komaj čakam malo odklopa, ko bom sicer pogledala na telefon kdo me kliče. A dvignila bom takoj le izbranim, ker mi vsak lahko na tajnici pusti obvestilo in če je nujno pokličem nazaj.

V življenju ne dobiš tistega, kar si želiš, temveč tisto, kar si (Wayne Dyer) 

Upam, da ne bom dobila svoje divje strani (vsaj ne za vseh 14 dni), ker to pomeni, da bom vsak dan v drugem kraju, ampak neki srednjega od vseh mojih strani :)

Dopldansko vozičaknje

Torki dopoldne so rezervirani za vozičke in pse.
Ena je na dopustu, tako da hodijo tri. Dve punci en fant in dve psici, en samec :)
Naša najmlajša je večja od vseh.

 Včasih malo protestira v vozičku, a se hitro pomiri.

Fantič ima vse pod kontrolo

Najlepši klobuček :) Zlata mami, ki šiva vse:)

Kaj pa psi? Oni pa žurirajo.

Polna luna

Spet je polna luna in mal  sem jezna nase, da sem pustila fotkič doma. Z Bajkico sva si  vzele čas in šle na tavelik krog, kar pomeni da sva lepo hodile urco in pol. Točno sem vedela na katerem ovinku jo bom zagledala. In sem jo. Ogromno. Že dolgo mi ni bilo žal za kakšno stvar tako, kot danes. Tudi če bi šle po diagonali domov, ne bi bilo več isto. Zato sva izkorisite mir in tišino gozda in naredile sprehod, ki sem ga nujno rabila. Srečale sva srno, dva zajčka, eno čudno žival, ki bi lahko bila kača ali pa kušščar. Tega mi res ni bilo treba, ampak če sem že v gozdu, moram tut to preživet:) Počasi se bo pot zarasla, ker je nihče  ne čisti in na nakaterih predelih sem morala prav premislit kam it. Škoda gozda in vseh lepih, skritih poti. Lani sva šle podoben krog z biciklom, čez dva dni pa so ji odpovedale zadnje noge. Vsakič se tega spomnim, ko pridem na en res lep konec poti, ki ga je ful dobr vozit z biciklom. Upam, da bo še pot, ko bom lahko to počela z naslednjo psico.
Nazaj k luni in moji jezi, ker je nisem ujela, tako ogromne in mogočne. Sva pa vseeno naredile nekaj posnetkov.

Bajka si vsakič pomoje misli: pa kaj vidiš v tej beli piki :)

Ponedeljek je danes, kar pomeni da je čas za mladičke. Na polovici smo že in vedno je peta ura prelomna. Nehajo se grist, delajo odpoklice, prav luštno nam je.

Malošolci pa sploh več nimajo kaj za počet. Do konca šole, se bomo samo še zabaval.

 Sem pa danes videla, da mi je skoraj že uspelo vse nasmejat in sprostit. Saj bo...enkrat :)

Včasih pa se zgodi, da je tudi zame kaj pretrd ogreh. Ironija, da sem vse orehe po poligonu porezala. Ampak če ne bo ratal, bom pač priznala svoj poraz. Porazi so  nekaj kar te spremlja v življenju in enkrat si zmagovalec, drugič poraženec. Del igre, ki je življenje.

Kaj ko lastnik psa zapusti ta svet

Nekje na začetku svoje kariere so me klicali k družini, kjer je umrl lastnik/ skrbnik psa. Takrat sva z gospo počasi začele učiti kaj pomeni imeti psa. Problem je bil v tem, da je bil pes kar velik in da je znal le teči ob kolesu, ne pa počasi se sprehajat po cesti.

Če lahko temu rečem sreča v nesreči, so bili pri hiši tudi odrasli otroci, ki so prevzeli glavni dnevni sprehod - tek ob kolesu, kot ga je bil pes navajen. Z gospo pa sva se lepo naučile po vseh možnih poteh priti do pokopališča in tako je šel kuža vsak dan z njo na pokopališče, prižgat lastniku svečko. Pa sta bila na koncu srečna oba. Gospa in pes in verjamem, da tudi pokojni lastnik.

Ko umre človek, sploh če je smrt nenadna in je nihče ne pričakuje, se življenje vsem ustavi in pusti ljudi ujete v žalovanje, šok in vsa vprašanja, ki so ostala in nastala. Če je bila ta oseba še edina, ki se je ukvarjala s psom, pa imajo tudi problem  - kaj sedaj s psom.

Če je kuža del družine, potem družina poskrbi zanj. Verjamem, da je težko, sploh če kuža ni navajen drugih ljudi, a z malo truda in s pripomočki, ki ublažijo vlečenje se da storiti skoraj da vse. Seveda, če je za to volja in želja ljudi. 

Ko pa govorimo o primeru, ki sem ga imela danes, je vprašanje kaj je bolje za koga.

Kuža je prišel k hiši 14 dni nazaj, ni prišel v soglasju in prišel je v hišo k starim ljudem. Zgodila se je nesreča in kuža je ostal ob osebi, ki ni nikoli še imela psa, ki si ga niti ne želi in predvsem, ki je že v letih, ki niso primerna za imeti tako živahnega in trmastega psa.

Ja, pride čas, ko pri vsej žalosti in obupu pride čas, da se izklopi srce, posuši solze in trezno premisli.

Ni mi bilo lahko danes, sploh ne. Po eni strani je smrt res še čisto sveža, po drugi je pa tu mladiček, za katerega se je potrebno odločit kaj z njim.

Srce pravi eno, razum drugo. Biti glas razuma v taki situaciji ni lahko. Pa sem bila, ker tu res ni bilo časa niti prostora za čustva. Ja, je luštkan, ja se crklja, ja, ga je hotel. Ampak... še nikoli ni imela psa, nima nikogar, ki bi vskočil, ima obveznosti, predvsem pa je tu starost, ki ni vsak dan nižja, ampak višja. Da niti ne omenim pasme, ki ni lahka za izšolat, kaj šele za imet.

Vsi, ki so sami in so lastniki psa vedo, kako je to, pa čeprav nihče ne prizna na glas - naporno. Imeti psa ni lahko, sploh če si pri vsem sam. Kaj šele, ko si star, s svojimi problemi, svojimi boleznimi, in sedaj še žalostjo.

Ja, seveda se lahko prilagodi in lahko se najde neko srednjo pot. Ja, se jo da. Ampak kaj bosta imela oba od tega. Mladiček hoče čedalje več, ne manj. Mladiček, ki se ne umiri niti za sekundo, ki je še take pasme, ki nujno potrebuje stalno zaposlitev, ki ni bil delan zato, da bo na kavču in spremljal ljudi na kavo in tržnico.

Na koncu vedno v takih primerih pride vprašanje..zakaj si tega psa želimo. Zato, da bomo "izvršili" željo pokojnega? Zato ker si je pokojni želel psa, s katerim bo počel vse to, kar vi nikoli ne boste, ker nimate ne želje, možnosti niti ne potrebe.

Če je to razlog, da se psa obdrži, potem to ni razlog zaradi katerega bi pes ostal pri vas.

Če si tega psa vi zaradi sebe ne želite iz dna srca, potem raje vrnite psa nazaj, ker kuža bo lahko nekje živel točno tako, kot si je pokojni želel.

Pripis vsem, ki težko dihate, ker pravim, da je bolje da se psa da nazaj:

Upam, da zapis ne bo prinesel polno praznega pisanja kako se vse da. Preberite še enkrat kaj sem pisala, o kakšnem primeru - ki ni osamljen. V takem primeru je bolje za psa, da gre nazaj k vzreditelju ali pa se mu čim prej poišče novega lastnika.

Nikjer ni napisano, da ko se zgodi smrt, se konča življenje za psa. Ne, življenje, tako kot v vseh drugih stvareh, slej kot prej teče dalje.in res je, pes lahko potegne človeka iz žalosti.

Letos že 821 prijavljenih pasjih ugrizov

Danes je bil ns planet siol. net objavljen prispevek, o številu psov v SLO. Četrt milijončka jih je - torej jih je še malo več, ker na vaseh se jih še vedno ne prijavlja. Pa v mestih tut ne!
V Ljubljani je uradno registriranih 21 138 psov.
Ko pomislim  koliko od njih je spoznalo mene, se mi počasi jasni, da jih je res veliko in da ja, se srečujejo že povsod.
Danes sem šla na kavo s bivšim tečajnikom, ki mi je iz morja poslal mms s slikico svojega psa, ki je srečal mojega tečajnika. Kako sta prišla do tega v katero šolo je hodil. Bolj kot ga je opazoval, bolj je videl, da imata isti način dela - vztrajnost. Ne, tukaj boš, če sem ti tako rekel in pika. Beseda je dala besedo in ugotovila sta, da oba hodita v Bajko.
Ja, veliko jih je že prišlo in kar nekaj jih še bo. Če na uč zračunam je procent ljubljanskih psov, ki so šli čez mene dvomesten :)
Bolj pa me skrbi to, da narašča število ugrizov. Če jih je 821 prijavljenih, jih je vsaj še enkrat toliko neprijavljenih. Kam plovemo z ugrizi?
Ne vem, ni mi jasno. Po eni strani čedalje več psov hodi v šole, po drugi pa je čedalje več ugrizov.
Neki ne štima.

Vem le to, da sem vesela, da čedalje več teh uradnih ugrizov pride potem v šolo. Problem, ki je največji pa je ta, da ni inštrumenta, ki bi prisilil človeka, da gre po prvem ugrizu v šolo. Tukaj bi bilo smotrno veliko bolj kot pa po drugem. Ker prvi ni nikoli prvi in drugi nikoli drugi!

Predlog, ki sem ga takrat dala, se mi je zdel zelo smiseln in tako mislim še sedaj.
Če pes ugrizne do drugega leta, mora priti takoj v šolo. Po uspešno opravljeni šoli se mu zbriše status in ukinejo vsa določila v zvezi z nevarnim psom.
Škoda, ker ne vodijo še statistike, pri kateri starosti je prvič ugriznil.
Moja osebna statistika, ne teh, ki pridejo z odločbo, ampak vseh, ki pridejo prostovoljno je ravno tu not.
Rešimo probleme, in predvsem psu in lastniku omogočimo neovirano življenje. Tako pa imam sicer program, ki ga udeleženci sprejemajo z odobravanjem in veseljem, samo kaj ko po koncu pes še vedno mora nositi nagobčnik, pa je manj nevaren od večino ljubljanskih psov, ki jih bo v svojem življenju srečal.
Nažalost...

Še 2 prevzgoji

Počasi se bližata koncu še 2 prevzgoji. Danes smo imeli prvi spoznavni sprehod in bil je več kot odločen. Kot da se psa poznata že od nekdaj.
Čedalje bolje mi gre, ker res čedalje več energije usmerjam v vodnika. Pa naj se še tako čudno sliši, ampak glavnina prevzgoje se res naredi na kavi.
Danes smo jo kar na pivu ;)

Ni važno koliko delaš. Važno je kaj narediš takrat ko delaš.
To je postalo vodilo pri prevzgoji. Prilagodiš se psu in vodniku. Potem se pa več ali manj samo pogovarjaš z njim. Ko se rešijo problemi, le teh ni več. Težko sicer povedat kako, ampak človeški um je tisti, ki spreminja stvari.
Ko je umirjen človek, je umirjen pes. Ko je vodnik nasmejan, je nasmejan tudi pes.
In tedva psa sta doživela spremembo vodnikov. Prav z veseljem sem opazovala njuno prvo srečanje. Točno sem vedela, da je odvisno od lastnikov. In ker sem oba sprostila že prej in sta si prišla z nasmehom na ustih nasproti, sta se tako spozanala tudi psa. Prav ista sta bila kot lastnika. Lastnika sta čebljala, psa pa hodila zraven in mahala z repom. Samo še na pivo smo šli in rekli, da je čas za izpit:)
Temu se reče prevzgoja. Ne to, da zna pes miljon vaj, pa da se hrani iz roke, pa da je kot robot in vsa ta podobna sranja.
Prevzgoja je to, da se sprosti tako lastnik kot pes in da oba sproščena, brez povelja, brez stalnega dela živita naprej. Noben od mojih prevzgojenih psov ne zna poleg, niti se ne usede takoj. Se zna pa sproščeno uležt pod mizo in počakat, da lastnik spije kavo ali pa pir ;)
Tokrat je bila Bajka brez dela, ker sem enega kar hitro dala v skupino, drugi je pa res odlično vse sprejel in ni potreboval nje.
Jo bom vzela drug teden s seboj, ko bova šla na kavo, da ne bo užaljena.

Je pač del tega in vsaj spozna lahko v živo psa.

Ni treba, da si junak - vse kar šteje so majhne stvari, narejene z veliko ljubezni.

Lep teden

Tokrat sem si poletje res splanirala na izi. Počasi si že zaslužim, da skoz ne delam :)
Počitek je vedno čas za nove ideje in nove načrte.
Ker vidim, da konkurenci zmakuje idej, moram spet kaj novega narediti, da bodo še vedno zanimivi. Ja, prav z namenom sem spet malo žleht, ker me njihova kreativnost v poimenovanju tako zabava, saj vedno pride takoj za mojim in šmet, je isto kot moje. Vsaj ime za določene tečaje imamo isti - to je dobr, da ljudi ne medemo:).
Ampak ponaredek je le kopija originala....
Ta teden smo imeli vodni teden, saj je poletje in prav je tako.
V sredo smo spet odšli do bljižnega jezera, kjer smo uživali v miru...doker nas niso preglani lokalni prebivalci.

Danes smo šli z mladički v Savo. Po poti do tja lahko naredimo vse, kar potrebujemo. Izkoristi možnosti, ki so ti dane :)

Tudi konji se hodijo hladit

Finale današnjega dne in tudi tedna je bila senior liga. Končno, smo preizkusili našo strokovno prebarvano palisado. In....bila sem čisto vesela, ker so vsi šli čez njo.
Še najbolj vesela pa zanjo :)

 Sem že dobila od nekaterih, da ona ni seniorka- res ne. Ona ima samo portekcijo in je pač povsod kjer se kaj dogaja;)

Tudi naša velikanka Bela je šla čez.

 Danes je bila prvič na tako nizki višini. Palisada je bila narejena za Ajško. Torej je stara že 12 let in še vedno dela tako, kot mora. Ko je nekaj narejeno z ljubeznijo, je narejeno za večno.

Seniorji so postali v bistvu eni športniki, saj smo vsako uro aktivni. To je mogoče del začetka nečesa, kar bi se moralo že zdavnaj zgoditi, pa ni bilo volje ali pa časa to naredit. Mogoče je počasi čas, tudi za to. Važno je, da vsi uživajo pri tem.

Ljudje smo včasih res malo smešni. Nihče ne upa direkt vprašat, imajo pa zgodbe. Saj vem, da si vsi želijo, ampak včasih pač kakšna zadeva ne gre tako, kot si jo želimo. Ni čas pravi, ali jo pa narobe vidimo. Važno je, da se imamo vsi fino.

"Pričakovati, da bo svet pravičen do vas, ker ste dober človek, je podobno kot pričakovati, da vas bik ne bo napadel, ker ste vegeterijanec." Dennis Wholey
Tole ne  velja za moje, ki veselo čebljajo stvari, ki niso take kot mislijo da so ;)

Zapisano velja za vse, ki nimojo idej in jih potem raje povzamejo/prevzamejo od drugih in jo prodajo za svoje.