ponedeljek, 28. februar 2011

Preživeli

Preživeli 15-ti delovni dan. Jutri bo 16. Ker upam, da ne bom spet kmalu na bolniški, jih bom nehala štet.
Mi je pa všeč, da se je danes zgodil. Ker...sem, pa ne, saj to že dolgo vem. Ja, še bolj sem dojela soljudi. Nihče me ni niti vprašal kako sem.
Super sem, samo čez sekudno me lahko infarkt! Sam tolk, da boste vedl, ker ste že pri sodelovcu zamočil. Če bom čudna in če se ne bom odzivala, ko se boste ukvarjali z mano, potem pokličte rešilca. Drugače sem pa SUPER!
Vem kje sem, vem kaj smo in to je to. Drugače je pa vse po starem.
Mi je tako prav. Ni, ampak...mora mi bit. In ko ti mora, je vse ok.

nedelja, 27. februar 2011

Dejmo probat

Jutri grem v službo. Ja, vsi gremo v ponedeljek v službo. Jaz grem jutri šele 15-tič letos v službo. Jap, jutri bo 15 letošnji delovni dan.
V četrtek sem imela pregled na polikliniki in zdravnica je ugotovila, da sem imela srečo, ker sem dovolj zgodaj, predno je bilo kaj hujšega, ugotovila, da se mojemu organizmu meša in da imam izgorel orgzanizem, ki je padel po stresom.
Tko, nehte me sekirat, pa bo ok.
Sicer sem potem postavila zdravnici vprašanje, ki me bega še vedno. Vsi pravijo, da če želiš pri vadbi hujšat, moraš povišat srčni utrip. Moj je non stop čez 1oo. Zakaj torej ne hujšam? Pravijo, da se s tem ni za hecat. S čim sedaj? To da ne hujšam, al to da imam pulz čez 100?

ponedeljek, 21. februar 2011

Sneg

Ker sem na bolniški mi seveda zjutraj ne zvoni ura, ampak me zbudita psici. No al pa muc.
In danes sem slišala tako tanko piskanje in hlipanje...takoj sem vedela, da je zunaj sneg. Saj ni važno koli ga je, važno je, da je belo. Sneg in psi ...ne vem še kaj je boljšega. Na žalost pa danes ni bil dan za norenje, saj Ajška šepa na zadnjo desno nogo. Že v soboto je začela nekam čudno hoditi, ampak ni pa šepala. Vso sem jo pretipala in je prav nič ne boli. Ajša in bolečina...pokaže jo šele, ko je že tako močna, da je že skoraj prepozno in je potrebno res močno protibolečinsko zdravljenje. Tokrat ne bom čakala, ampak sem ji kar takoj dala zdravila proti bolečini. Konec koncev je gospa sedaj že v letih in jo ne bom več šparala z zdravili. Če vidim, da ni ok, ga dobi.

Kaj si o snegu misli muc?
Če bom dovolj dolgo spal, bo skopnel.
Na koncu ga je danes res prespal ;)

nedelja, 20. februar 2011

Ajšika je stara 11 let

Danes pred enajstimi leti, se je skotila mala siva kepica. Že zelo zgodaj je prišla v moje življenje in je še vedno trdno v njem.
Danes moja punca praznuje in za darilo je dobila ježka.
Seveda se je pridružila tudi Bajka. Ajšina reakcija je bila...
Ne, ne, danes je moj dan in je cel ježek moj!
Ma kaj mi daješ ta majhen košček...
Ajšika moja....da bi ti zdravje še dolgo služilo in da mi pojedla še veliko svojih ježkov. Ti si sonček, ki mi v teh dneh nižaš pritisk.

petek, 18. februar 2011

Telo mi pravi, da moram ustavit

Nihče drug ti ne postavi meje tako trdno in dokončno, kot ti jo postavi tvoje lastno telo. Pravijo sicer, da ko si zmatran, si šele nekje na polovici. No, nisem zmatrana, nimam prav nobenih zunanjih znakov, da bi bilo kaj narobe. V bistvu se počutim čisto ok. Sploh ta teden, ko sem na dopustu, ko res nimam ničesar, ko bi morala uživat. Morala, se je spremenilo v moraš. Počivat zato, ker ti tako želiš je čisto nekaj drugega kot počivaj, ker moraš. Ker če ne boš, se ti lahko zgodi celo sranje. Upam, da smo znake, ki mi jih daje telo ugotovili takoj na začetku. Verjamem v naključja in verjamem, da sem dala kri zato, da smo našli odstopanja. Razlogi zakaj so vrednosti povečane so znani. Sedaj moram samo še poprijeti za njih in ....tak, da se bo vse uredilo, ker se mora. Pač, bom morala paziti nase, bom morala sama sebe kontrolirat in se imeti od kontrolo. Uf...saj to znam, samo na sebi moram še sprobat.
Zdravje je tisto, ki nam vrača točno to, kar mu dajemo. In ker sem mu bolj malo dala, bo sedaj odplačala obresti in še kaj.
Ma važno je, da smo tole "po nesreči" najdli. Sedaj vemo, kje smo in točno vemo kam lahko gremo. Tja nočem, torej - sprememba smeri in pika!

ponedeljek, 14. februar 2011

butast praznik - valentinovo

Itak, da poberemo vedno največje neumnosti in Valentinovo je ena izmed njih. Trgovci služijo, cvetličaji služijo, vsi pocukrani kiči služijo....ma to je tko k dan mrtvih. A moramo imeti prav posebno določen dan, ko se spomnemo na mrtvega ali pa na tistega, ki ga kako imamo radi.
Vse lepo in prav, ampak res ne vidim nobene razlike med tema dvema praznikom.
Pa vseeno sem za dobro jutri dobila vrtnice. Ti ni treba imet fanta. Pa tut zaljubljen ti ni treba bit. To, nekako še sprejemam. Dobiti rožice je čisto lepo.
Sem pa dobila en telefonski klic. Komaj čakam kavo, ker ga že res pogrešam.
Drugače pa...ne maram valentinovega, ker ne maram kiča in nenaravnih stvari.
Rada imam to, kar vem da je iz srca in zat ker je.
Nisem se še pohvalila in nisem se še zahvalila. Dvema, ki ....sta mi tole naredila. HVALA! Nova stran škd Bajka

četrtek, 10. februar 2011

Odleglo mi je

Ljudje imamo v sebi ogromno moči. Ta moč je tako močna, da se lahko prepričamo v čisto vse kar hočemo. In seveda tudi v tisto kar nočemo.
In meni je uspelo. Uspela sem se prepričati, da me čaka zelo hudo obdobje, da mu bo komaj da kos, da ....in ta moja moč moči, me je resnično pahnila ravno v to. Seveda, ker sem naletela na prfokso in srednje šole, sem si kar naredila sliko kako bo. Ker prva izkušnja z njo ni bila lepa, sem se odločila, da tudi druga ne bo. Sama sem prepirčala, s svojimi negativnimi mislimi in videnju nevidnega.
S tem sem škodovala samo sebi. Saj priznam, vrtela sem se na vrtiljaku in bolj ko sem si želela dol, hitreje se je vrtel. Po eni strani preteklost, po drugi sedanjost, ki ni poznala tega in ni vedela kako naprej. In v nekem trenutku je bilo potrebno presekat. Dovolj, preteklost je zato, da se iz nje učimo, po drugi strani pa, kako lahko kogarkoli, pa čeprav sam sebe, obtužuješ za stvari, ki so se dogajale 20 let nazaj, ko si bil star 15 let. Nikakor, nikoli več, se mi ne bo zgodilo, da bi si očitala kar koli, da bi sploh dovolila, da bi pomislila na to, da bi mi pretekost ohromila sedanjost in resno ogrozila prihodnost.
Danes sem zvedela, da sem s skoraj minimalnim vložkom - realno gledano je bil res minimalen, ker mi zaradi krča ni bilo dano narediti več - naredila angleščino. In to ne jedva, ampak čisto lepo in brez problemov.
Lahko res človek tako močno vpliva nase, da si zaradi sebe v krču in to po 20tih letih?
Kot kaže lahko. Slab trenutek, delček nesigurnosti in se zgodi. Srečo imam, da se mi drugje dogajajo takšne stvari, da bi morale nafilat moj ego do lune in nazaj. Pa ne neosnovano, ampak čisto realno delam, opazim, čutim stvari, ki jih ljudje, ki so šolani za to, ne opazijo. Ampak....tudi jaz sem bila v enem trenutku slabič in zato mi je od danes naprej še bolj jasno, da ima vsak pravico biti občasno slabič. Le predolgo ne sme vstrajati v tem.
Pa naj še kdo reče, da ti izkušnje ne daljo širine. Današnja poptnica za življenje je bila vredna veliko več, kot bo vredna diploma na koncu faksa.

torek, 8. februar 2011

Ma a ljudje res živijo v cyber svetu, al kaj?

Zadnjič sem počistila svoj FB profil,  no, saj sem ga najprej hotela kar zapret, pa sem rekla, da mogoče pa še ne.
No in sem počistla svoje "prijatelje". Pač, 123 jih pa res nimam. Tako da je končna cifra 35 je tista prava, za katere lahko rečem, da jih poznam in oni mene.
Pa je ta moja - lahko rečem - pravica, naredila cel halo...Ljudje, ki me niti ne pokličejo kako sem, ki jih konec koncev tut ne briga kako sem, so užaljeni. In to tako, da mi celo pišeljo in protestirajo, ker sem jih izbrisala. Mislim, dajte no....get a life!!!!
Da mi nekdo teži, da sem ga vrgla dol iz FB...bogi, ma mi je kar žal, da sem to naredila, res. Če sem s tem komu naredila globoko osebno rano, se opravičujem.
Življenje je vse kaj drugega kot pa viseti za računalnikom in se naslajat nad tem, kaj dko napiše.
Življenje je dihati zrak, je videti naravo v živo, čutiti sebe in druge, se dotikati realnih stvari, ne pa buljenje v ekran. Življenje je imeti se lepo, predvsem sam s sabo in potem šele v vsemi drugimi!
Življenje...ne, to ni računalnik, to je čutiti, občutiti, ljubiti....realno živeti.

ponedeljek, 7. februar 2011

Kdor drugemu jamo koplje sam vanjo pade

To je zelo lep pregovor, ki definitivno velja. In bolj kot jo koplješ, globlje padeš.
Na začetku, ko zveš, da ti nekdo kar nekaj časa koplje luknjo si malo prizadet.  Saj sicer niti ne preveč, bolj ...ma, a je treba tega.....potem pa....dobiš tisti odgovor zakaj.
Kaj  pripelje človeka do tega, da gre "srat" po drugih in da gre širit neresnice o njem. Čisto preprosto dejstvo. Njihovo sranje.
In realno gledano..oni sicer serjejo po tebi - govorijo pa o sebi. Ko začneš o nekomu govorit, da ne zna nekaj narediti in le to govoriš nekomu, ki ti lahko pomaga to, kar naj ne bi ti znal narediti, je dejstvo, da ti tega ne znaš narediti. Ker...če bi ti znal to narediti, sploh ne bi prišel do te osebe in ti sploh ne bi bilo potrebno govoriti o tem, ki kao ne zna.
Ko začneš govorit, da je ta  zafrknu neko stvar, je dejstvo, da je to stvar zafrknila ravno oseba, ki govori čez tebe. Ker, spet nima znanja, da bi sama to popravila.

Ja....človeška kratkost je res kratka.....sploh pa od tistih, ki se celo življenje šlepajo in živijo na račun vez in dobre volje ostalih. Samo vsega je enkrat konec. Ponavadi se vedno začne s tem, da zmanjka dobre volje, na koncu pa vezi in moči za radi njih. In potem si na koncu čisto sam v svojem majhnem svetu ogromnega neznanja.
Se mi kar smilijo ljudje, ki morajo zato, da bi povzdignili sebe, tlači druge....samo...eni se pač dokažejo s svojim delom in odnosom do ljudi, drugi pa ....samo vedno in povsod s svojim sranjem.
Težko je na koncu ves ta drek pojest za seboj, a ne.... in čisto nič ti ne pomaga, če si jezen in pihaš kot konj...vse se vrača, vse se plača!