Sprehod tišine

Neprecenljiva stvar je slišati tišino. Tako veliko mi pomeni, da me obačsno zmoti Ajškino sopihanje. Po drugi strani pa je to del te tišine. Zvok ptičkov, korakov, Ajškinega dihanja, ropotanje ovratnic, pok palice na katero stopim. Šum grmovja v katerem je ptiček.
Vse to je ta tišina, ki jo imam na dosegu roke, pa po drugi strani je tako daleč. Daleč zato, ker si ne vzamem čas, da se jo lahko naposlušam. Ta proklet čas, ko se ti stalno nekam mudi, če se ti ne mudi, se ti pa več ne da.
Ti dve opciji sta že tako zakoreninjeni, da je prav težko presekat. Stalno hitenje, ma kaj hitenje. Stalno norenje in borba s časom te zmatra. Zmatra do te meje, da si ne znaš več vzeti čas zase in za to, kar rad počneš.
Ena teh stvar je ...sprehod v tišini. Ko te piči, da bi šel pogledat še tisti travnik, pa tisto grmovje, pa pogledat še tisto...
Danes sem si vzela ta čas, ker ga imam. Ker nimam šole in ker rabim nahranit dušo pred obdobjem, ki me čaka. Rabim energijo, rabim slike v spominu, ki jih bom priklicala takrat, ko jih bom rabila.
Sprehod mi vzame eno urco, da mi pa toliko, da lahko zaradi njega živim v tistih momentih, ko si na meji, da se ti zmeša.
Ko Ajško in Bajko vprašam ali gremo na sprehod, sta še predno dokončam stavek, že pred vrati.

Tokrat se je odločil, da ne gre z mani, kar mi je bilo zelo všeč, ker ko gre z nami ni tišine.

Današnji sprehod, sem želela "uloviti srne". Vsak večer, ko hitim s psicama ven jih srečam. Seveda, da takrat nimam časa za njih, saj je moja skrb le ta, da se psici polulata in pokakata. Vse ostalo pa...sem na tisti stopnji, ko sem preutrujena za kar koli.
Zanašam se na Bajkine sposobnosti, ker mi res lepo nakazuje stvari v gozdu. Ajška si pa privošči samo še uživanje.

Regratove lučke...pogled na njih me odpelje v otroštvo, ko smo jih pihali in smo se prešerno smejali, ko nam ni šlo, ali pa je veter ravno zapihal v nasprotno smer in si si pihnil vse v obraz.

To grmovje mi je uganka vsako leto. Upam, da se bom spomnila in slikala potem, ko bo še bolj fascinanten. Kar nekaj se dogaja in v vsakem obodbju je čist hud. Najprej cvet kot ognjemeti, potem nastane list in gor bunkice, ma čisto čudna igra narave, ki ustvarja nove stvari.

Le ena stvar, ki je na žalost tudi del narave, me vsakič sproti razjezi. Prav ne vem, je to sovraštvo, prezir ali mržnja. Ne prenesem ljudi, ki so izmečki, ki so tako primitivni, da s to svojo primitivnostjo presegajo vse meje. Kako so lahko tako blesavi, da si serjejo v svoj kozarec in krožnik.

Lansko leto, je bilo vse očiščeno. Letos pa isto sranje. Iščem lilije, lani so bile po več kot 10-tih letih. Upam, da letos nismo spet tako zasvinjali vsega, da ti čudeži narave, ne bodo ugledali dan.
Tale je tudi en mali čudež narave. Stara je 11 let pa še vedno živahna in za akcijo.

Danes sem bila zopet ponosna na moji dve psici. Iskanje srnic pomeni, da moraš biti tiho. Pomeni, da moraš tam, kjer predvidevaš da bodo, tiho. Iskati srne v dužbi dveh psov je pogumno dejanje. Vem, da nas srne že poznajo, saj se srečujemo vsak dan.
Približno vem, kjer jih bom srečala. Jase sredi gozda so tisti kraji, kjer se ob določenih urah zadržujejo. Vesela sem, da psici ubogata tudi če šepetam in če jima pokažem z roko kaj morata narediti. Prav balzam za ušesa in grlo je, ko ti ni treba govorit ampak roka pove, onidve pa naredita.
Pogledat jaso brez da bi bile psici prvi gor...lahko, če imaš vzgojene pse.

Tu sem jo prvič videla. Videti srnico v naravi je takooo lepo. Saj sem imela fotkič pripravljen, ampak gledat tiste okrogle učke, črn smrček in potem k ogre belo ritko...ma kdo bi fitkal...uživaj v pogledu.

Ker jih ni bilo na poligonu, sem vedela da so na sosednjem travniku. Vem, poligon je pokošen in tam gredo le pogledat kaj smo mi pozabili. Prav smešne so, ko pregledujejo kaj dajemo psom za jest. Rada bi vedela kaj si povedo z zajčki, ki pridejo malo kasneje. Me opravljajo, me grajajo ali pa...imajo potem oni šolo????

Srnjaček...družinica, trije so. Danes sta bila samo dva. Upam, da je naključje. Še samička.

Kaj počneta Ajša in Bajka med tem, ko jaz uživam v opazovanju srnic? Zabavata se po svoje. Ponavadi jih gledamo skupaj. Danes je Bajka imela delo z mucem, ki nas je čakal tam, kjer nas je na začetku srečal.

Ena ura tišine. Neprecenljivo!

Prva košnja

Vsako leto je nekaj novega na poligonu. Letos je novo to, da smo se razširili. Sedaj je cel travnik naš!!!! To pomeni, da bodo lahko psi noreli kolikor bodo hoteli.
Samo za kosit je pa sedaj tolik, da res ni. Ja še enkrat več, če ne celo malo malo več.
Baje je prvič najhuje in danes se je prvič kosilo. Priznam, da nisem pričakovala, da bo prišel, ker je bilo stalno na meji dežja. Vzela sem fotkič, ker me zanima če so slučajno kje že zametki lilij. Pripeljem se na poligon in zagledam Iztoka, ki je kosil.

Ma če to ni lepo, da so ljudje tako vneti. Saj vem, trava bo podivjala in bo potem toliko težje.
Sploh pa sedaj, ko na novo kosimo več kot pol poligona.

Najboljša slika ever;)
Samo, ko je bilo pokošeno....je bilo pa lepo. Kako ogromen poligon imam.

Rožice še imamo :) Jagode tudi že cvetijo.
Ampak, tole je samo polovica poligona!!!

Predvsem sem pa vesela, ker so trije črni tulipani preživeli

Saj je lepo imeti velik poligon, ampak velik poligon pomeni velikoooooo dela. Še vsa drevesa na novem delu moram očistit.

 Ko zaprem oči in vidim poligon, ko bo cel urejen, ko bo vse zeleno...ma če to ne bo tista dodatna vrednost, ki jo druge šole nimajo.

Bliža se konec

Uf, če bi mi kdo tri leta nazaj rekel, da se bom za prvega maja ukvarjala s svojo diplomo, bi se mu režala v obraz.
Prvega maja bomo čez par dni. In ....uradno imam odobreno dispozicijo diplomske naloge, kar pomeni.....za prvega maja se bom ukvarjala s svojo diplomo!
Priznam, da bom morala paziti, da se ne bom ukvarjala preveč, ker...vseeno moram narediti še 3 izpite in to kar v kratkem času. Zato se bom za prvomajske lepo učila.

Še čistoooo malo, pa bo šola za mano;)

Kako veš da so prazniki?

Ker imaš čas iti s svojima psicama na sprehod in se ti nič ne mudi.
Še najmanj en mesec bo tak, da ne bom vedela vsak dan sproti kako mi bo ratalo. Ampak vem, da mi bo.
Najhuje mi je zaradi Ajške in Bajke, ker imata res skoraj nič od mene in še takrat, ko imata ju preganjam. Danes je bilo drugače. Nisem imela šole in lahko sem šla v miru na sprehod.

Da bi bile obe pri miru - skoraj nemogoče

Pot nas je peljala do save, ker sem se morala jaz nadihat - alergije so že v polnem teku in ob savi je meni v tem času tako lepo.

 Tile moji dve kozici, bi šle direkt not, če bi jima pustila. Tako sta mahnjeni na vodo, da res ni. Samo je le še preveč mrzlo. Do kolen je bilo čisto dovolj ;)

Ko je vsaka minuta važna, ko loviš dobesedno sekunde, se ti zdi čas, ko si lahko sam s seboj v tišini in miru tako neprecenljiv. Da sem se lahko vsedla in poslušala tišino. Da sem lahko gledala v prazno in se prepustila dihanju. Tako hvaležna sem za take trenutke. Vem da jih je premalo, zato jih izkoristim kolikor se le da.

Na koncu smo vzele še frizbi iz prtljažnika in veselje je bilo popolno.

Ajšika je čist nora, kljub svojim letom živi dobesedno na polno vsak dan. To je tisto, kar se moramo naučiti od živali. Ne se obremenjevat za prej in pol. Živeti moramo za sedaj, ta trenutek in iz tega trenutka moramo potegnit najboljše. Preteklost itak ne moreš spremenit, sedanjost lahko živiš, prihodnost je itak že zapisana, tako da jo samo sprejmeš in živiš. Lahko je deloma spreminjaš, veliko bolje pa je, da ji pustiš in ji slediš. Zato je le sedanjost tista, ki je vredna.

In ko ne bom vedela kaj pomeni imet čas, bom pogledala ta zapis, in spomin me bo ponesel nazaj na dan, ko sem imela čas.

Podaljšan vikend

Kako se to lepo sliši. LAhko bom spala vsaj do 8. Za jutri se bila čisto prehitro ustrežljiva do svojih tečajnikov in sem rekla ja, dobimo se ob 9.30. 9.30!!!!! Budalo jaz, kaj sem to rekla. Upam, da se mi rata toliko prej skipat iz postelje, da si bom letela še na pumpo po kavo.

Nekaj obljubljajo dež. Prosim, nujno rabim dež, ker trava tudi še kalila ni! 

Nujno RABIM vsaj malo dežja.