Lani poleti sem vikende preživljala pri nekom in tudi on je smrčal. Pa sem šla po podobnem postopku kot pri Ajši pa je bilo vedno isto. V glavnem rabila sem kar nekaj časa da sem zaspala ob tej spremljavi in nanjo se nisem nikoli navadila. Ko so zadeve že kazale svoj konec in mi je šlo to njegovo smrčanje res pošteno na jetra sem se neke noči ob dveh pobrala domov pa čeprav sem morala prevozit še 40 km, da sem priša do doma. V postelji sem se stisnila k Ajši, ki je čez minuto začela smrčat, jaz sem se pa samo nasmejala, jo stisnila še bolj in si mislia, domače. Kako smrčanje včasih vseeno paše.
No kot sem že rekla samo glavo ji je bilo potrebno dvignit in najin spanec se je potegnil skoraj do enajstih. Ob dvigu rulet se mi je nasmejal sonce, zato sva se mu pridružile ali pa on nama na sprehodu. Zanimivo je, da je tale najin sprehod čedalje časovno krajši, in da krog, za katerega sem mislila, da se ga pod 25 minutami ne da prehodit, sedaj po operaciji prehodim že v 22 minutah. Dobro napredujem z rehabilitacijo.
Zaradi bolečine človek misli, zaradi misli postane modrejši, zaradi modrosti lažje prenaša življenje. (John PATRICK)
Seveda je sledia obvezna kava in potem kuhanje kosila. No danes sem samo grela sarme ki jih dobil brat za probat. Deklica je še mlada, tako da se bo še naučila kuhat, niso bile pa tako slabe, da ne bi bile za pojest. Vseeno pa sem skuhala še joto za starša, ki je popoldne, ko sem prišla iz šole zelo pasala.
Po kosilu me je gnal firbec v kakšnem času naredim malo večji krog od tistega ki je bil "zjutraj". Dobra sem bila, 50 minut hitrega tempa. Še malo, pa bom res lahko začela tečt. Mi je žal, ker se približuje zima.
Popoldanska šola me je najprej razveselila, ker je po 3 tednih prišla spet ena tečajnica nazaj (ne moreš verjeti, kako se te pes razveseli, no jaz pa njega), potem pa bila tudi žalostna kajti ena kužika je šla v solastništvo in je ne bom več videla. Dijo Malči, imej se lepo!
