Bajka je bila že na pravem srehodu

Danes je Bajka naredila že čisto pravi sprehod, ki ga naredive popoldne, ko greva na hitro lulat in kakat. 15 minut hoje, po razgibanem terenu, če travnike, kolovoz, gozdne potke in asfalt. Vmes je bila malo utrujena, saj je malce brezpotja vmes in tam je morala res dvigovati noge, da se ni zapletla. Ampak smo, prišli smo krog, ki ga delamo za kratek sprehod :=)
Ko sem gledala kako lepe barve je spet narava, sem pomislila...ja, tega pa letos ne bo. Ne bova imeli slik, prve samske jeseni.
Lani smo se še skupaj slikale na tej poti

 Ajšika moja

Saj bove kmalu tut kakšno sliko naredile, samo da bova lahko sami prišle do sem.
En mesec bo jutri od kar smo zboleli. En mesec od kar je zgubila zadnje noge, a jih tudi dobila nazaj in jih že uporablja. Nore spremembe v tako kratkem času.
Je pa res, da ta ritem ni normalen in danes sem dokončno kapitulirala. Že v sredo sem prišla s poligona z vročino, pa sem hitro dala vase ImmunoGran - vsem ga priporočam, ker res pomaga, če ga vzameš dovolj zgodaj.
Danes nas je zjturaj ravno ujel dež, že na poligon sem prišla pregreta in potem je dežek samo še naredil svoje. Sem se hitro pobrala, še čutim, da nisem ok, ampak nisem pa čist adijo.
Ta teden res bil res naporen. En dan sem bila zvečer tako utrujena, da sem pozabila dati vilico iz ust in sem čisto napolno zagrizla vanjo. Se mi malo pozna na zobu in bi bilo fino, če obiščem svojo zobozdravnico. Čeprav sem danes čisto po pasje obirala rebrca, se upam, da se bo po naravni poti obrusil nazaj...ja, res sem že preveč pasja, priznam.
A če si stalno obdan z pasjim uspehom, potem res začneš razmišlja po pasje.
Moji tečajiki so pa itak poleg Bajke samo za navdih.

Pasja šola za mladičke

Imate mladička, pa bi ga radi vpisali v šolo. Sredi oktobra začnemo z pasjo šolo za mladičke. Prijavite se lahko preko spletne prijave ali na info@bajka.si


Kaj se mladiček nauči v pasji šoli?
Naučimo se pravile pasje igre z ostalimi psi

Pravilna igra je najbolj pomembna popotnica, ki jo lahko damo našemu psu. Če se bo znal pravilno igrati, če ne bo odreagiral na provokacijo, če se bo znal umaknit, bo lepo sobival s svojimi vrstniki. Tudi če ga bo hotel kdo napasti, se bo lahko izognil konfliktu, saj se bo naučil, da je bolje umik, kot napad.

Naučimo se odpoklica, brez katerega se v današnjem svetu ne da živet.
Poleg vsega tega, se naučimo tudi osnov poslušnosti in gremo skupaj na sprehode.

In vedno se imamo fino

Pridružite se nam in postanite del Bajkine zgodbe.

Vse napreduje tako dobro

Danes je imela Bajka kontrolo. Dr. Matko pravi, da smo super, da samo gremo tako naprej. Po njegovih predvidevanjih bo v roku treh tednov sama hodila. Super, a ne.
Dejstvo je, da ima Bajči neizmerno voljo in da res hoče živet. Dejstvo je, da ima res oskrbo, ki si jo večina niti časovno niti finančno ne more privoščiti. 2x tedensko fizopterapija pri Kristini Porenta na veterinarskem faksu, dvakrat na teden pride k nam domov Irina Lončar, ki naredi akupunkturo. Poleg tega je sedaj še na kuhani hrani, ki čisto drugače vpliva na psa, ki mora okrevat. Niti nočem razmišljat, da me to stane na teden skoraj toliko kot ima marsikatera družina za cel mesec. Ampak ok, sem pa sebi odrekla čisto vse - razen kave. Samo zato, da bo Bajka ok.
In je, dejstvo je, da je res vsak dan bolje. Zato pravim, ni mi žal niti eura, niti minute, ki jo dam za njeno okrevanje.
Tako kot energija, ki jo vlagam v tečajnike. Tudi takrat, ko sem res utrujena zaradi Bajke, komaj čakam, da pridem na poligon in da sem z njimi. So mi prav neke vrste terapija. Res so tako srčni, tako super, da mi je prav užitek it na poligon in pogledat kaj bo danes boljšega. Tako kot je Bajka vsako jutri boljša, so oni vsak uro boljši.
Prav žal mi je, ker ji zaradi Bajke malo zanemarjam, v smislu, da ne gremo na kavo, ne klepetamo po šoli. Saj bomo kmalu lahko in komaj čakam, da bomo spet hodili v mesto. Jutri peljem mladičke, da se spoznajo z našim redom in da vidijo kako to zgleda.
Res vsi smo vsak dan boljši!

Bajka je vsako jutro bolje

Prav res, vsako jutro prinese napredek.



V torek je imela kar naporno fizioterapijo in današnja akupunktura ji je prav pasala, saj je že cel dan lepo umirjena in spi.
Zadnje dni opažam novo vedenje in sicer nepremično strmi v svoje noge, kot da bi jih prepičevala, da naj začenjo delat. Včeraj, po fizioterapiji je bilo to še bolj izrazito kot drugače.. razlagam si tako, da se res lahko prepričuje in se samozdravi, hkrati pa se nekaj dogaja v njenih nogicah in jih drugače čuti, zato jih gleda. Nikakor ne milsim nič negativnega, da ima kako fantomsi odnos z njimi, ne ne ...to je Bajka in Bajka se ne da.

Danes se je začela še gonit. Njo res to stanje prav nič ne ovira in ji je vse samo čudno, zakaj ne sme teči in zakaj jo midva nosiva naokoli.
Jutri greva na kontrolo in komaj čakam, kaj bo povedal dohtar. Zame je napredek res ogoromen in kolikor poznam Bajko vem, da bi ona še šla in delal še več. Samo jaz si ne upam, da ne bom preterala.

Kdaj ne kupujte psa?

Sobota je odličen dan, ki ga komaj čakam.
Res neverjetno napredujejo in vsakič so boljši.
Danes je končno sijalo sonce tudi v mali šoli in sem jih lahko poslikala. Do sedaj smo res vedno imeli meglo.

Za njimi so bili učenjaki. Nismo bili na poligonu, ker se je zadnjič pojavil dvom, da na drugem travniku ne bi delali. Pa smo šli.

Popoldne so bili na vrsti mladički.

Zakaj naslov kdaj ne kupujte psa? Zato, ker so zadeve, trenutki, ko pes ne sme biti tisti, ki bo reševal stvari namesto ljudi.
Nekoč sem že pisala o tem, da ne kupujte psa za darilo starejšim ljudje, ker enostavno ne morejo. Naj si še tako želijo in mislijo, da lahko. Ne morejo. Fizično in psihično niso kos vzgoji psa. Torej če že, jim kupite nezahtevne pasme, predvsem pa se zavedajte, da ste dolžni pomagati pri vzgoji tega psa.
Ne kupujete psa zato, da boste popravili odnose med seboj. Če gre že vse v odnosu narobe, nikar ne mislite, da vas bo pes zbližal. Napaka, pes vas bo še bolj skregal, ker imeti psa ni fino. Mladičke samo lula in kaka, dela škodo in nič ne spi. S tem mislite, da boste izboljšali svoje odnose? Ja boste, tko da boste in psa in tistega drugega poslali k vragu in šli. Pes bo tisti, ki ga nihče ne bo hotel imet. Ker na koncu boste celo psa krivili za to, da je šla vaša veza k vragu. Ne, k vragu je šla še predno ste sploh pomislili, da bo pes uredil ta odnos.

Ne verjamite jih

Ne verjemite njim, ki vam pravijo: Ta svet je grozen, grob, grd. Ni res. Res je, da je lahko še hujši. Toda za vas je to vaš edini svet, edini, ki v njem živite, da se v njem udomite in ga v dobrem naravnate po svoji podobi.

Ne verjemite tudi njim, ki vam pravijo: Življenje je trdo, trpko in težko. Ni res. Res je, da

je lahko še hujše. Toda za vas je to življenje edino, enkratno in neponovljivo. ...Vaše je, da iz njega
naredite vse, kar je v dobrem mogoče.

Ne verjemite komurkoli in karkoli. Verjemite pa, če morete, moji zgodbi:

Nekoč, pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo hudo, mi je star mož, živi modrec, dejal:

>>In nikar se odslej ne boj življenja!<<

Tako zdaj jaz govorim po njem podobne besede za vas: "Ne bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!"

(Tone Pavček)

Res smo sami kovači svoje sreče in svojega življenja. Vsi naši egi, strahovi, odvisnosti nas zavirajo pri tem, da bi živeli lepo in da bi bili srečni.

Imam to srečo, da gledam Bajko, kako okreva. Nima težav z egom, nima prav nobenih strahov. Odvisnot od tega da neki dela, ji res da malo nagaja, ker ona bi prehitro kaj naredila. Po drugi strani pa ji ta odprtost pomaga pri vsemu.

Groza mi je opazovati ljudi, ki sami sebe zadržujejo nazaj, ki si ne pustijo. Boljša sem le v tem, da se več ne obremenjujem s tem in pač probam, če ne gre, si pa rečem - vse ob svojem času.

Baje je lažje stati na trdem. No Bajka pravi obratno. Če kdo, potem ena ve kaj je zanjo lažje.

2 tedna

Danes je že 14 dni od kar je Bajka doma. V tem času lahko opazujem in se samo učim. Učim od svoje psice, kako nikoli ne smeš obupat. Kako nikoli ne smeš biti slabe volje in predvsem nr misliti, da ne bo uspelo.
14 dni nazaj je vlekla zadnji nogi za seboj. Prstke ji je obračalo nazaj, vsa srečna sem bila, če je počepnila in lulala.

Danes, le 14 dni po tem, ko me je skrbelo ali bo punca lahko kakala, Bajka sama vstane, se sama premika po posteljo, s pomočjo oprta čisto lepo hodi. Celo ustavljat jo že morava, ker je prehitra.
Če imaš možnost opazovati žival, ki se ne preda, ampak hoče živeti in hoče iti naprej, je to nekaj najlepšega, kar lahko doživiš v svojem življenju.
Bajka mi, kljub temu, da je vse skupaj fizično naporno, daje toliko nove energije, toliko enih novih spoznanj, da če že se je moralo to zgoditi, sem vesela in hvaležna, da se mi je to zgodilo sedaj.
Ker vsa ta spoznanja, do katerim prihajam, so samo ena dodatna vrednost, ki jo človek v življenju dobi.
V tej situaciji se je spet pokazalo, da so za mano ljudje, ki jih ni vseeno, na katere se lahko zanesem. Pokazali so se pa tudi ljudje brez obraza, ki pač taki so.
V teh 14 dneh sem predvsem hvaležna mojim tečajnikom, ki se mi res prilagajajo maksimalno in zaradi katerih lahko peljem zvečer Bajko lulat in kakat zaenkrat še podnevi. Zaradi njih ima lahko tudi ob sobotah normalni ritem terapij.
Mogoče zaradi vsega tega delamo bolje in res lepo napredujemo. Se mi zdi, da je začetek te sezone res pozitiven in produktiven. Kot da bo se ta Bajkin duh uspeha širil nad vse.
Poleg tega sem spoznala še dve res pozitivne osebe, Irino - ona ji s akupunkturo stimulira živčke in umirja mišice in Kristino - Bajkino fizioterapevtko.
Všeč mi je, ko sem lahko z ljudmi, ki mislijo in živijo isto kot jaz. Enostavno ne pustijo slabemu, da bi vplivalo na nas in pustijo pozitivnim mislim in pozitivnemu, da nas vodi.
Če bi se ljudje le malo zgledovali po živalih, bi bilo vse tako drugače. Ne bi bilo naveličanih iz zdolgočasenih ljudi, ki ne vedo kaj bi sami s seboj, ki ne znajo niti nočejo stopit iz svojega okvirja. Kaj šele. da bi naredili vsaj korakec naprej. Prvi korak morajo narediti sami, brez tega jim nihče ne bo pomagal.
Ko so Bajkini možgani povezali, da če se premikajo sprednje noge, se morajo premikat tudi sprednje, je šlo samo še navzgor. Če Bajki ne bi bila to kar je, bi verjetno sedaj bila že brez mišic in vprašanje kaj bi bilo.
Ampak taka je, popolnoma pozitivna in naspidirana, da bo hodila. Dobesedno vsako jutro je nekaj novega, nekaj več.
Res je, priznam tudi moj vložek je precejšen, ampak saj je vendar moja in ob njej je vse skupaj veliko lažje.

Ponosna, da sem lahko pasja tršica

Pasja šola...sanje vsakega inštruktorja. Imam svojo pasjo šolo, imam svoj način dela, sem pasja tršica. In ni mi žal.
Ponosna sem na to, da sem lahko del spremembe, da lahko soustvarjam nasmehe na ustih po naprnem dnevu. Ponosna, da mi verjamejo in vztrajajo.

Odlična pasja sobota

Sobote so fajn, ker so res natempirane in se res do konca naužijem poligona.

Škoda mi je jutranje male šole, ker nikoli nimamo sončka, ampak oblačen, meglen dan. Takoj naslednja skupina, ki je - hvala vsem - združena iz dveh skupin, ima pa vedno sonček.

Danes sem že, ko sem peljala Bajko kakat videla, da bo sonce, zato sem vzela s seboj fotoaparat.

Res smo se imeli lepo, tudi izredno veliko smo naredili. Najbolj pa sem bila ganjena zaradi njihovega odziva, ko so začeli ploskat ob tem, ko sem povedala, da Bajka nima raka. Hvala :)

Popoldnevi so namenjeni mladičkom. Že zadnjič sem bila vesela, ker so se trije po mojem pismu, da bomo mogoče kdaj morali prilagoditi šolo moji Bajki, odločili,da gredo drugam. Že na uvodnem srečanju sem začutila, da se bomo s temi, ki so ostali, imeli fino. Danes je bila naša prva praktična ura, in hvaležna sem za te tri, ki so odšli, ker vem, da nam ne bi bil res tako fino, kot nam je.

Prva skupina je sestavljena iz mlajših psov. Že zdele vem, da se bomo imeli še bolje kot danes, pa danes sem že res uživala z njimi.

Ko že prvo uro uživam z njimi, vem, da bo to spet ena luštna skupina.

Tale črnuhinja je od Harija in ne moreš falit, da je njegova. Ogromna ušesa, močna konstitucija, luštna je res. In nima protekcije! 

Za njimi imam skupino starejših mladičkov. Prvi vtis je bil, da pri njih ne bo tako sproščeno. Kolk sem se zmotila! Zelo sproščeno je in še bolj sem vesela, ko je ena zelo resno vzela moje opozorilo prvo uro in sta bile danes čisto druge obe. Tako malo je potrebno, pa se vse spremeni. Na bolje, seveda.

Sobote so res naporne, ampak so pa tudi za mojo dušo.

Malo mi je sicer v tem momentu žal zaradi bBajke, ampak kot sem že rekla, so moji tečajnki res fantastični in so sprejeli to, da imamo v soboto zaenkrat skupaj. Tako, da imam vnes čas, da lahko uro in pol - toliko namreč potrebujeva takrat, ko imava še razgibavanje in vaje ter hojo, da sva konec.

Kot vse kaže, bomo kmalu iz tahudega ven.

Do takrat pa moram biti  hvaležna, da imam res zlatega očeta, ki je ob Bajki takrat, ko jaz delam in mi tudi pomaga pri vajah, predvsem pa jo z mano nosi ven in hodi lulat.

Ne vem kaj bi, če ga ne bi imela. Sama res ne bi mogla, ker jo en težko nese, saj mora imeti fiksen zadnji del.

Še malo, pa bo vse po starem in bo Bajka spet Bajka.

Moji tečajniki pa še boljši in bom zaradi tega komaj čakala naporno, a fantastično soboto.

Vse bo še v redu! ;)

Danes je Bajkica že en teden doma. Takoj, ko sem jo imela v avtu, sem že vedela, da bo vse ok. Niti ene slabe misli ni bilo v meni, niti trohica dvoma, da nama to ne bo uspelo. Enostavno sem vedela, da bo vse v redu.

Moj cilj je bil, da Bajkico čimprej spravim na noge in da se ne obremenjujem z drugimi stvarmi.

Vedela sem, da čakamo še na izvid histologije, ampak meni je bilo res vseeno zanj. Ker je Bajka  z vsakim dnem kazala svojo željo po življenju, je bila iz dneva v dan boljša, mi je bilo res čisto vseeno kaj bo rekel, da je pokazala histologija. Jaz jo bom postavila na noge, pa čeprav samo za en mesec. Hodila bo dokler bo lahko.

Danes zvečer me je pričakal na telefonu neodgovorjen klic, pisalo je Matko. Takoj sem ga poklicala nazaj, prav nobenega cmoka nisem imela v grlu. Dvignil je in prosil, če lahko pokliče nazaj, ker ima ravno stranko.

Seveda lahko, saj moja punca bo ok.

Sem že napisala na FB: čakam na vrnitev klica dr. Matka, držite pesti, da bo vse ok. Samo sem zbrisala, ker držite pest, da bo vse ok, je stvar, kjer vseeno dvomiš, da bo. Jaz pa nisem dvomila in niti nisem dovolila mislim, da bi se spustile na nivo dvoma. Mogoče me je za sekundo stisnilo pri srcu, amapak je bilo tako na hitro, da niti nisem mogla reci, kaj pa če. Ne, to ne obstaja. Enostavno možgani niso dovolili mislim, da bi mislili slabo.

In poklical me je nazaj. NI RAK! Vse ostalo je čisto postranska zadeva. Vprašala sem ga le, če se lahko ponovi, da sem pozorna. Vse ostalo me sploh ne zanima. Seveda, mu jo pripeljem pokazat na kontrolo. Računam, da bo takrat prišla že sama.

Verjamem v to, da so se vse pozitivne misli, od vseh, ki so mislili na Bako združile v eno tako energijo, da je bilo nemogoče, da ne bi bilo ok.

Ne zgubit upanja in ne začeti mislit negativno, ker potem se bo samo to še dogajalo. Tam kjer so vaše misli, tam je vaše srce in tam ste vi sami.

Napredujemo vsak dan po malem

Vem, da vas veliko spremlja najino žalostno zgodbo, ampak sije sonček na najino pot.
Sobotna fizioterapija je bila spet fantastična. Kristina Porenta ima zlate roke in ogromno srce. Živali so lahko srečne, da se je odločila za to pot.
V nedeljo zjutraj sem bila čisto presenečena, saj je kar takoj začela postavljati nogice na tla med hojo. To zgleda tako, da je ona v teh nosili za zadnje nogice, ki jih jaz držim in ko možgani naredijo proces, da se nogice začnejo premikat, mičkeno popustim in nogice hodijo. opoldne sva naredile vaje in šle še lulalat. Zmotili so naju sprehajalci, tako da je malo lulala, potem je pa morala prečekirat, kdo vse je na savi. Ko sva prišle domov, je bila zmatrana in še cel dan se ji je videlo, da je utrujena in da rabi počitek. Večerne vaje sem kar nehala delat, ker ni sodelovala. Se mi zdi, da če ji prisluhnem, bom najbolje naredila.
Danes je bolje kar se tiče utrujenosti, spet je navihanka, ki bi kar šla. No in je šla. Kar naenrkat se je sama dvignila in ...šla iz postelje. Seveda zadnji konec tega ni prenesel in se je sesedla. Hvala bogu ni bilo nobenih posedic.
Smota je čist zamerila ker sem jo čisto pošteno nadrla, da tega naj ne dela.
V glavnem sem vesela, ker res lepo napredujemo - vsaj meni se zdi tako.
Je pa malo sranje zvečer, ker moram sedaj res iti ven takrat, ko pove, da je čas. nekako ima tisti 45 minut po hrani. In ker je že zgodaj tema, moram tečajnike prosit za skoraj nemogoče stvari. Res sem jim hvaležna, ampak zdele moram res podnevi ven, ker moram videti kaj delajo tačke.
Včeraj sva šla prehitro in ni kakala. Potem je pa čez pol ure začela mencat. Sva jo odnesla ven in odpelajla na njen travnik. Ker je bila tema, sem pustila prižgan avto in ta dolge luči. Že ni bilo dobr, ker je avto prižgan in se ne sme it stran....Saj to, da je Bajka načelna mi je bilo vedno pri njej za zgled. Amapk včasih bi bilo pa prav dobro, da bi te načela malo spustila.
Jutri podiramo posteljo, ker ta punca bo kmal shodila!

Tkooo vesela kakca

Pa se je zgodila še ena lepa stvar, pravzaprav fantastična. Malo pred 12 sem naredila vaje fizioterapije, po njej sva jo odpeljala na travnik in......repek se je dvignil, hitro sem jo postavila in punca je KAKALAAAAA. Tako lepo klobaso, pravzaprav dve. Klobasica je bila črvsta in ne izsušena, tako da sem bila res tko vesela tega drekca.
Bajkica je mentalno čedalje bolje, ona bi kar skočila sama in šla. Sama se že dvigne, tut zadnje nogice. Po vajah je že 5 seknud čisto sama stala - prej sem ji nogice lepo postavila. Sekunde so sedaj res odločilne.
Jo pa utrudi vse skupaj in vidim, da je zmatrana.
Popoldne sva jo odnesla na poligon, da ga pogleda. In...bučka mala je silila naprej, do palčke. Takoj, ko jo je lahko vzela v gobček je naredila še dva koraka in lulala.
Pozno popoldne, ko ni bilo več vroče, sva jo spet odpeljala do poligona in smo se malo igrali s strožki in žogico - to je namreč prinesla s seboj iz avta. Igranje pomeni, da je Bajči v prostoru in ji žogico čisto počasi podajaš med sprednje noge. Ker če to naredič prehitro, bi ona skočila in jo prestregla.
Končno je nehala hrano prav goltat.
Sva pa dobile poseben paketek. Na tem svetu živi ena punca, ki ji je ime Ana in jo je sama dobrota. Predvsem živali so tisti, ki jo ne pustijo ravnodušne. Zaradi tega, ker je res topla oseba, sva bile z Bajko ta vikend tudi namenjene k njej.
Usoda pač ne izbira, po drugi strani se pa res vse zgodi z razlogom. Pot od tam do veta bi bila verjetno veliko daljša in vprašanje kaj bi se med transportom še zgodilo. Zato je to mogoče razlog, da se je Bajki to zgodilo en teden prej.
Mi je pa strašno žal, da nisem mogla v živo spoznati osebo, ki jo občodujem že več kot eno leto in spremljam vsako njeno, nažalost v zadnjem letu, slabo novico. Ko mi je Ajška jemala slovo, sem vedela, da me razume zelo malo ljudi. Ona je bila med tistimi, ki je točno vedela kaj si mislim in kakšni dvomi me mučijo.
Drugo leto vsekakor pridem k njej.
Ana, najlepša hvala za skutico, res je fantastična in Bajkica jo je pomazala - polizala do zadnje drobtinice.

Doma je :)

Jutranja pot v Topolščico je bila hitra...zna se zgodit, da dobim kakšno obvestilce. Ampak sorry policaji, men res noga ni šla dol z gasa in sem pazila, da sem bila nekje na 160 po avtobamu. Sem pa nazaj toliko bolj počasi vozila.
Domov sem namreč peljala mojo Bajko.
Pikica mala je bila ful vesela, ko sem prišla ponjo. Še nikoli je nisem slišala spuščati takih glasov. Saj ni važno, samo da je doma.

No, to le njena lepša stran. Z vrha zgleda čisto drugače.

Dlaka zraste, naj raste hitro.
Popoldne sva bile že pri eni ful prijazni punci. Kristini Porenta, dr. vet. med in fizioterapevtki. Po dveh urah dela je Bajki stala na nogah. Sicer za kratek čas, ampak sekunda na sekundo in bomo stali.

Samo da je doma in da je lahko na svoji postelji. Pridna punca moja.

Zjutraj grem ponjo

Nič novega ni, le to, da je se je zjutraj postavila na noge, ko je dobila papico - meni je to všeč.
Sedaj bom itak vesela za milimeter, za vsako spremembo, ali pa samo isto stanje.
Jutri zjutraj grem ponjo. Upam, da mi danes rata spat, ker malo me že zdeluje, pa se delo šele začenja.

Že včeraj sem poslala maile svojim tečajnikom, da ji prosim za malo improvizacije, ker bo sedaj na prvem mestu Bajka. Tako sem bila vesela, da jih je večina našla tople besede in mi napisala vsaj stavek, da mislijo name. To, da to povedo na tečajih mi daje moč in daje elan za naprej.
Tudi tisti novim, ki me ne poznajo, sem poslala maile, da bomo zaradi spremembe okoliščin malo delali drugače, kot je bilo dogovorjeno. Lepo sem jim napisala, da tisti, ki tega ne sprejmejo, naj menjajo šolo. Zaenkrat nimam še nobene odpovedi ;)
Pa tudi če....Jutri pride Bajka domov in samo to je važno!

Nič dobrega

Dan sploh ni bil tak, kot bi moral biti.
Vet bi me moral poklicat okoli četre in res sem umirjeno čakala, da bo rekel, da je vse ok, da je hernija rešena in da naj jo pridem v četrtek iskat.
No pa me ni poklical in sem klicala jaz. Sploh je še ni operiral. Ok, razumem, ampak a me lahko nekdo le pokliče in mi reče, da še ni na vrsti. Ker jaz čakam in mi ni vseeno kaj se dogaja z mojo punco.

Za vsak slučaj kličem okoli sedmih ali je punca v operacijski ali ni. Bila je. Spet se mi je odvalil kamen od srca, saj sem vedela, da je to samo konec vsega sranja in da bo vse ok.

Sem čakala klic in čakala...spet sem skoraj že prijela telefon, ko je ob 9 le pisalo Matko.

Ne, ni dobr. Nič ni dobr. Prvič v življenju se mu je zgodilo to. Ni hernija, ampak tumor.

Hvala, a lahko prosim že nehamo s tem. To je imela že Ajšica, ki je potem umrla in to ima Bajkica, ki pa res še ne sme umret.

Tokrat pa res ne čutim nič pozitive, da se bo tole dolgoročno dobro končalo. Res je, od nečesa moraš umret. Vse bi čisto drugače sprejela, če bi bila Bajka stara 11, 12 let. Ne pa 8 in pol

Jutri ali pojutrišnjem pride domov - upam. Takoj začneva z fizioterapijo. Dolgih 6 tednov naju čaka. Upam, da nama jih bo potem saj še enkaj dano, da jih preživa skupaj.

Lubica moja.
Še 6 dni nazaj si bila taka!!!!!

Fuck off pa tak lajf in dobro se z dobrim vrača, slabo pa s slabim.

Ok, življenje mi pač govori kaj hoče od mene. Bom postala zajebana in prav nič več razumevajoča in tolerantna. Samo malo boleč način si letos izbral za izražanje svojih želja!!!

Hernija

Jutranji klic veterinajru je bil pozitiven, sicer je bilo le 30% bolje, ampak je bilo. Popoldne je šla na CT in včerni klic je pomenil olajšanje. Končno imamo diagnozo - hernija med 1 in 2 ledvenim vretencem. Jupi, vem kaj ji je, jutri bo operirana.
Ne morem sama sebi verjet, kako sem mirna in sproščena, ker vem, da bo vse ok.

Sem pa tudi sama nad seboj presnečena. Popoldne sem zamenjala vodo v posodi, čisto iz navade. Posteljo imam prazno, ampak ne, se stiska k steni, da jo je več kot pol pranze.
Popoldne sem imela šolo in na koncu sem se s tečajnicama pogovarjala na parkirišču. Na cesti sem videla nekaj črnega, ki se premika. Takoj sem začutila veselje v sebi, kot takrat, ko Bajka teče priti meni, ko jo oče pelje na poligon. Bila je le soseda v črnuh hlačah....
Še vedno, kar iz navade pogleda na posteljo, če je ok...pa je že drugi dan ni doma...
Samo da vemo kaj je in da bo jutri operirana.
Pikica moja!

Bajkica je v bolnici

Noč ni prinesla nobene spremebe, zjutraj še vedno ni mogla lulat, zato se mi je odvalil kamen od srca, ko je dr. Matko rekel, da naj prideva. Ko sem odložila telefon, sem se zlomila, ker mi je popustila napetost, predvsem to, kaj naj če bo rekel ne.
Pot je bila mirna in hitra, v nedeljo zjutraj so na cesti res samo tisti, ki gredo k maši.
Ko smo prišli, ji je vzel kri in opravil pregled. Revčko je najbolj prizadelo to, da je morala imeti nagobčnih, vse igle, vse je preživela, samo nagobčnika pa ne.
Dobro je to, da se odzivajo nogice in da repek dela. Tudi to, da je urin, ko ji je stisnil mehur tako tekel, je dobr - kako sem se oddahnila, ko je stekel ves urin iz nje. Se je tut ona kar oddahnila, pikica moja.
Morala sem jo pustiti tam, saj je takoj začel z zdravili, ker ima zateklino v hrbtenici, za katero še ne vemo zakaj in kaj sploh je.
Zvečer sem klicala, priznam, da sem upala, da bo rekel, da se vsaj postavlja ali da stoji sama. Pa nažalost ni tako. Stanje ni boljše, ni pa tudi slabše. Tako, da sedaj pravim, ok, ni slabše. To je dober podatek.
Jutri po deveti ga spet pokličem, takrat bo že vedel kaj več.
Baje je pridna, punca moja!
Meni je grozno, res.  Sploh ne morem primerjat med tem kar sem doživljala z Ajško ob koncu in tole z Bajko. To je res nekaj groznega, nedojemljivega, da je pes ok, zbudi se pa skoraj hrom in potem v parih urah rapidno vse gre dol.
Veliko lažje mi je, ker je sedaj tam, kjer je sicer bučka sama, v kletki, kjer ni bila še nikoli. Ampak vsaj spraznijo ji mehur in delajo na tem, da ugotovijo kaj ji je.

Lepo pančki piška, meni telo pravi, da moram v postlejo, pa ne morem, ker te ni ob meni.

NE, ni še čas!

Zjutraj se je zgodila nočna mora. Bajka je vstala iz postelje in je malo čudno vlekla zadnjo desno nogo. Potem jo je še zaneslo...sem rekla ok, danes je zaspana.
Po stopnicah je šla čudno, ampak sem pripisovala to zaspanosti. Čudno mi je bilo, ker je ni bilo res dolgo nazaj iz lulanja. Ko je prišla nazaj je šla gor in takrat sem videla, da nekaj ni ok, saj ji je notri obračal zadnjo desno tačko.
Pojedla je vse, tudi na posteljo je šla sama, kot da ni nič.
Vseskozi sem imela en čuden občutek. In res je bilo tako. Ko sva vstale za lulat je šla sama po stopnicah, na travniku se je polulala, potem nama je šel pa nasproti pes in da ne bi tekla z njim sem jo dala nazaj v avto - pri tem sem ji že pomagala.
Doma sem preverila kdo dela na faksu in ker ni bilo Zorkota sem šla k Trstenjaku, saj imajo tam rentgen. Slika je res pokazala neko spremembo ni pa mogel reci da je res hernija, ni pa tudi rekel, da ni. Ampak se nagiba k temu, da je.
V glavnem je dobila tramal in dexametazon in vet je rekel, da bi moralo biti bolje.
Ok, do ponedeljka bo že bolje, super, v ponedeljek naprej k ortopedu. Sem že mislila klicat tečajnike naj pridejo nazaj v šolo, pa sem se spomnila, da bolje da ne. Moram v trgovino po piščančka, da ji skuham juhco, pa bom raje bo njej, če se kaj zgodi.
In sem ob njej že cel dan, pa ni prav nič bolje. Celo popoldne se je poslabšalo in sem klicala Matkota, ki je rekel da šele ponedljek. Nekako sem ga prepripača in je rekel naj ga pokličem takoj jutri zjutraj - ob pol 8 pričakujte moj klic, ker moja punca ne hodi in tut lulala še ni od zjutraj. To me najbolj skrbi, ne lula, ker ne more.
Ob njenih urah sva jo nesla ven, a ni mogla, ker ne hodi in tut seveda počepnit ne more. Zvečer sem rekla nič, saj zna lulat na ukaz. Sem jo nehala pomilovati in ni bilo nič bolje, le nekako je uspela zbrati moč, da je začela hitet proti avtu, zadnji konec je pa vlekla za seboj. Sem jo takoj ustavila in dala nazaj - prav, ne boš lulala.
Potem je okoli pol 9 začela dajati tiste znake, ko moraš res že ven in smo šli. Ker je želela nekam it- tja kamor gre kakat, sem ji dala brisačo pod trebuh in ji pomagala.
A ker so nam napeljevali kablsko in plin imamo za hišo celo sranje - blata za izvoz. Ker je kot vse kaže želela na travnik kjer se pokaka in polula zjturaj, sem rekla očetu da jo bova pač nesla do tja, ker po blatu ne more hoditi. Pa sva jo, a čez par metrov se nama je začelo udirat. Oče je imel srečo jaz sem pa stopila ravno na del, kjer je spodal luknja in se mi je vdrlo do kolen. Nekako sva Bajko prestavila na trdne del, da sva se izkopala, jaz sem jo ob tem držala, hkrati pa se z desno nogo čedalje globlje pogrezala - vse lepo in prav, mapak ne vem če so to delavci res ok naredili, kljub dežju, ki pada danes že cel dan.
No, svoj natikače sem pustila v luknji in bosa odnesla Bajko nazaj na travo, kjer še vendo ni hotela lulat...
Sedaj je do jutra ne nesem več ven in priznam, da bi bila zelo vesela, če se poplula v spanju, pa kaj če spi na moji postelji.
Zjutraj pa takoj kličem Matka in upam da me sprejme, če ne, grem urgentno nekam v Ljubljani, da ji spraznijo mehur.

Tega mi res za vraga ni treba, no!