Moje živali so razvajene

No pa ljudje tudi. Vse skupaj se je začelo že včeraj zvečer, ko sem šla pogledat moje fante v službo kako se imajo na žurki. Načeloma se teh žurk izogibam ker ob obilici alkohola le ni biti fino edina ženska. No je pa res, da se vedno pokažem tam in takrat se pustim razvajat. Malo pikada, da preveriš psihofizične sposobnosti in tistim, ki nimajo več kordinacije resno zatežiš da naj malo nehajo pit, pa določene nafutraš, je pa res, da je tam en, ki vedno mene nafutra. Kako naj rečem ne, če mi nareže na koščke, me posadi v naročje in me pita. Eh kako malo rabijo moški da so veseli. Men pa tut občasno paše, če sem poštena.
No nadaljevalo se je ponoči, ko je Bajčki začela bruhat. Ok pobrišeš in je, samo ne Bajči je čisto preveč potem občutljiva in seveda razvajena ker....ja kaj no, ker mi je tako všeč. Kadar bruha se vleže v žličko ob mene in jo moram božat po trebuhu, če je ne, ne spi. Torej če je dete bolano je bolje da spi ona kot jaz. Pa tako smo imeli do šestih. Adijo spanje o katerem sem sanjala cel teden.
Kot vsako leto po žurki sem tudi letos šla pogledat kako gre starim partizanom, ki so roko na srce vzdržljivi veliko bolj kot mi mladi. Jih ni malo k vstrajajo do jutra in gredo direkt na šiht. Ko sem to nazadnje naredila sem skor umrla tisti dan. Ampak je lepo jih časit kavo, pa se malo pogovort se o vseh stvareh, me je že kar mala tredicija da se zjutraj dobimo.
Bajči je bolš, no jaz bi bila tut, če bi mi kdo takrat ko me želodec zvije kuhal kamilce, pa jogurt prinesel, pa kuhal kosil. No je pa res, da sem po dolgem času tut jaz jedla spet kosilo. Se vidi, da imave isti okus.
Hmm še enga bi razvajala, psa sem že skor prepirčala, da mu drugega ne ostane kot da se prepusti.
Biti moraš srečen, da lahko nekoga osrečiš:
treba je nekoga osrečiti, da bi ostal srečen. (Maeterlinck)