sreda, 19. december 2007

Cvetje v jeseni

Dober zaključek dneva je bil. Že cel mesec bežim pred seboj in svetom, si pojem Preprosto hči s planin, da najdem motiv. Ko pridem v gozd se počutim domače in sporščeno, ker tam se nobenmu ne mudi.
Včeraj bi dobila odgovor v katero smer se bo obrnilo moje živeljenje, pa ga nisem, ker smo skenslal sestanek. Dobro, bomo se uskladil ni vrag, če ne letos pa drug let. To ni je vedno všeč ob koncu leta, ........ne sekiri se, bomo drug let zrihtal.
V bistvu ok, ker sem s tem dobila še malo več časa, da opazujem potencialne partnerje.
Na kavo pa vseeno grem, kar je bilo v tistem momentu še najlepša novica, ker imam moralnega mačka do obeh, tako psa kot lastnika, a jebat ga, kdor dela greši.
Dati na tehtnico ali prej še kaj naredim ali grem spat. Ma ne, bomo najdl energijo. Banja, polna vode ti jo vedno da. Oči, mami ja vem neverjetno veliko vode porabimo, samo brez tega ne morem. Ko ugasnem, grem za 15 minut v vodo in lahko spet živim. Se vidi, da sem ribica in rabim vodo. Ko jo bom rabila zato, da lahko zaspim se bom začela spraševati o bistvu življenja.
Pridem na kavo in človek je še bolj zjeban kot jaz. Super ta je že na tem, da rabi vodo zato, da zaspi.


Neca Falk


Vsi ljudje hitijo,
pa nekje živijo
z obrazi obrnjenimi v tla
nihče nikogar ne pozna.



Alo res bi šla živet nekam v hrib, pa magar kosit nazaj na roke travo. Samo tam se jim ni bilo potrebno ulešt v banjo, ki ni šlo več, so padli dol kjer so takrat bili, potegnili posušeno travnato bilko in jo dali v usta ter zaspali ali pa se igrali al bo kura al peteln prišel iz njenega perja. Res bi bila rada hči planin, ne pa tega betona in večnga norenja.

Pravzaprav pomeni živeti urediti si življenje tako, da smo kar najbolj zadovoljni. In še to ni tako lahko. (Francoise SAGAN)