Mesar

Nepričakovano je vedno najslajše.

Danes sem ga srečala po treh letih, popolnoma nepričakovano in zaradi spleta okoliščin.
Pač sem čuden potrošnik in kljub temu, da delam v BTC-ju do danes še nisem bila v Tuš-u. Saj tudi danes nisem imela namen it tja, samo me je množica obnorelih potrošnokov prislila, da sem samo odvila prvi možni odcep ven iz kolone in to je bil Tuš-ov parking. Ker je bil plac na parkingu sem šla še po malco. In med ogledom strcune sem prišla tudi do mesarja.
Tako kot vedno s polno glavo misli kaj naj jem ali naj sploh jem, pa a bi kupila meso za Bajko, slišim nekoga pet pesnico Kaj ti je deklica, da si tak žalostna. Poznan glas, dvignem pogled in vidim enega strička ki poje pesmico in se smeji.
Tak nasmeh presenečenja in veselja mi že dolgo ni nihče pričaral. Ta striček, nimam pojma kako mu je ime je bil mesar v bivših Živilih blizu mene. In ko je bil Ajša breja sem začela tam kupovati meso. Enkrat me je vprašal če smo velika družina, ker je tako sklepal glede na to, da sem kupovala po pol kile mesa na dan. Pa sem mu povedla, da je to za psičko, ki je breja. Postala sva ta bolj prijatelja, ker ima tudi on psico in vedno sem dobila ta bolj meso po ceni najslabšega.
Vsak dan je vprašal če je že, kako je bil vesel, ko sem mu povedala da so. Saj upam, da ni nikoli imel problemov zaradi kao ostankov kot mi je računal, dalal mi je pa plučno pečenko.
Pa kako je za mladičke prvič mlel meso, pa čez 14 dni kostke rezal in sekal....res je bil s srcem tam.
Predno sem mu povedala kaj bi, sem mu povedala kako so pojedli in kakšen drekec so imeli.
In potem so Živila zaprli in zgubila se je sled za njim. Za mojim prijaznim mesarjem, ki mi je vedno dal ta bol meso. Pa vedno me je učil kaj je za juho in kaj za golaž, pa zakaj naj si to zapomnim če on ve.
In večkrat sem se spomnila nanj in evo....danes se me je razveselil kot jaz njega. In po novem letu greva na kofe.