Vse vem, nemogoče je imeti oboje, in nemogoče bi bilo oboje uskladiti samo.....brez veze da lažem, klasika je moja ljubezen, da psa lahko "stisneš", da potegneš iz njega maksimum, da .....joj kar kurjo polt dobim, ko se spomnim vseh treningov, predvsem z Ajšo, ki je imela za moto hitrjeje, višje, močneje. Treningi klasike, ko bolj kot stisneš psa bolj dela...kako to pogrešam.
Pa obrambo...joj kolk šele to pogrešam....adrenalin ob vsakem štartu, ob vsakem sputi....nemogoče je opisati občutke, opisati se jih da, samo razume jih pa samo tisti, ki je to že občutil.
Tako pogrešam res tisto, ko da pes vse od sebe. Pa ne zaradi žogice, hrane, ......ampak TEBE.
Ko govorim to komu, ki nima pojma o tem me gleda kot da sem zmešana, ker sem ipak vsak dan na poligonu in vsak dan v "klasiki". Res je vsak dan to delam, no ne jaz osebno, ampak učim, popravljam svetujem....to tečajnikom. Ampak taka razlika je imeti na poligonu nekoga, ki ima svojega psa za spremljevalca in pride psa samo vzgojit ali pa nekoga, ki psa šola v klasiki, torej strmi k hitrjejem višjem močneje. Klasika je bila včasih poslušnost, no ok po tej definiciji potem res delam poslušnost, samo to je tako daleč od tega kar pogrešam in kar je moja ljubezen.Jaz v svoji šoli pse ne šolam, ampak jih vzgajam.
Poslušnost je, ma to je rezervirano za elito!
Vsakič upam, da me bo nehalo boleti, ker sem se odločila za vzgajanje množic in ne za klasično šolanje svojega psa.
Upanje v človeškem srcu je podobno plutovini v vodi. Včasih jo lahko potisnemo do dna, toda vedno splava na površje. (DUMAS, sin)
