Težko mi je gledat ljudi, ki si ne priznajo napak, ki jih delajo. Še manj pa ne razumem ljudi, ki jim ponudiš roko, pa vehamentno odvrnejo da ne rabijo pomoči.
Prav, zakaj se pa vsi zavemo vsega takrat ko vse odpove? Ko se nas pa prijazno opozarja na to, pa ah kje pa.....samo še čakam da slišim, da si domišljam vse skupaj.
Ljudje res kompliciramo tam kjer nam ni treba. Namesto, da bi rekli ja prosim če res lahko, raje kontriramo še samemu sebi, samo da nekaj ne naredimo. Saj nikogar ne determiniram s tem, da je slab. Le napakice bi rada popravila, da je bolja za oba. Za človeka in psa. Predvsem za psa. Ker sedaj, v finišu pes ni tako važen, važen je da je kao človek ok. Pa ni. Če človek ni ok, potem tudi pes ni in to je tisto kar jim individualno veliko lažje pomagam kot v skupini......ampak..
Znamo biti pa užaljeni, ko nam v dreku nihče ne pomaga.
Kje smo pa prej?
