Ne morem z ljudmi, ki nimajo kolektivnega duha. Komaj čakam, da se rešim takih ljudi, ki ne pomislijo na nič drugega kot na to, da so v središču pozornosti in da jim je fino. Briga jih za ostale, hkrati pa zahtevajo vso pozornost zase.
Samo taki ljudje ne delajo škodo sebi, ker so itak preveč tupi, da bi to opazili in itak preveč egocentrični, da bi v tem egocentrizmu pustili samemu sebi toliko prostora, da bi naredili samoanalizo in ugotovili, da so v bistvu oni na škodi.
Ne bom pa dovolila, da mi bodo taki ljudje motili celo skupino, ni šans.
Komaj čakam, da zaide tudi to sonce in da bo naslednje jutro brez takih. Saj bodo novi, ker taki so vedno, samo predno pridejo do tega, da se pokaže njihov karakter, pokažejo tudi svojo lepšo stran.
In sprememba bo v tem, da bom od sedaj naprej pokazala egoizem, ampak ne mojega osebnega, ampak kolektivni egoizem in bom to lahko izločila. Kako čakam jutro!
Ajšina nogica je bolje, ni se ji nič na novo odprlo. Preživeli smo dež. Sedaj moramo pa vročino!
Ampak se ne damo, ker mi smo mi in mi verjamemo v Bajko. Bajka pa ima vedno srečen konec in vedno nauk zgodbe.....moj nauk zgodbe v tej zgodbi je....haha to kar je, je moje in egoizem mi ne dovoli, da delim z vami. Moram pa samo nekaj priznat, da komaj čakam še eno jutro, ker mi bo ego spet narastlo tako visoko, da bodo rabil ornk prekladalca, da me bodo premaknili.
