Zakaj šolam pse tu kjer jih in ne kje drugje. Ker bi drugje malo čudno gledali da namesto da se učimo za izpit delamo tole:




Eni se prišlepajo, eni si to res zaslužijo, važno je da so vedno vzponi in padci in na koncu nasmeh na ljudeh.
To je tisto, kar mi je važno, da je smeh, da je zadovoljstvo, da je sprošenost. Vsak človek ima pravico enkrat v življenju naredit nekaj narobe, jaz sem bonus izkoristila in ne bom ponovila napake. Delam za ljudi, čeprav ne mislijo vedno tako. Ampak to je nekako tako kot tale Goethe-jev rek: Stvari, ki pomenijo največ, ne smejo biti v oblasti stvari, ki pomenijo najmanj.