Počutim se kot šef kuhinje pred ogromnim dogodkom. Danes sem dobila še zadnje sestavine pojedine ki jo bom delala. Sedaj imam čisto vse, samo še skupaj jih vržem v celoto in lahko gre v pečico. Jo bom prižgala, da bo topla.
Dež pa ni čisto ok zaradi rane, ker je rana super. Tudi tista nova se je posušila in sedaj samo pazim, da se ne odpre več nič. No eno še čakam da se bo, ampak me ni več strah ničesar, ker samo še v pečko damo in bo. Ajši ima že vsega dovolj ker ne sme noret, ampak vsa potrpežljivost bo poplačana kmalu.




Poznamo začetek, poznamo konec, sredina pa je neznanka.
No neznanka je dokler se ne zagrizemo vanjo. Ko pa enkrat začnemo pa samo še gremo naprej in uživamo v vsaki stvari te sredine. Moja mnenja se mogoče spreminjajo, toda to, da imam prav, se ne spreminja. In ja verjamem vase in sem individualist. Ampak taka sem najboljša.