vrtiljak

Priznam, da po urbanem svetu hodim zavita v svoje misli, načrte, usklajevanje ali pa enostavno na off in ne vidim in slišim nikogar, ki se morda v tistem času pojavi na istem mestu kot jaz.
Le če kdo prekine ta tok v meni potem se pač zavem okolice ja.
Začelo se je čez vikend, ko sem bila na kavi, dopoldne seveda s svojim obveznim cajtngom, ker tako pač zgleda jutranja kava. In slišim en živjo, ampak se ne oziram za glasom, ker se mi ne da. Čez nekaj časa le preneham z branjem in pogledam naokoli kdo deli prostor z mano. Za sosednjo mizo par z otrokom, tam še en kot jaz, ko pride zjutraj se ob kavi počasi zbudit, tam še en par....ok berem dalje. Čaki tale prvi par, moški mi je neki znan. Gledam, diskretno seveda od kje mi je znan. Pobrskam po pasji šoli - ni, služba - ni, družba iz srednje šole - ni, sošolec - ni, hmm ok napaka v sistemu, berem dalje. Pa spet en bolj glasen živjo. Sedaj pa že moram biti socialna in dvignem pogled. Spet on, sem ga že izločila, kaj hoče. Ok vljudnostne fraze, da ne izpadem čudna. In ja...končno mi je kombinacija glasa, obrazne mimike in vsega skupaj obudilo spomin kdo je. No, nazadnje sem ga videla leteti po zraku in obležati na stopnicah, no bolje rečeno v stopnicah hiše ob cesti. 50 m prej ga je izsili avto zato tak zadnji prizor. Najmanj 15 let je tega. Vmes se je fant postavil nazaj na noge, no ene nima več, ampak protetika mu jo je vrnila, v bisvu je bil samo na obisku doma in spomin na slaščišarno mu ni dal miru, da ne bi prišel na kavo. Tudi takrat je hotel v bistvu samo na kavo. Luštkan klepet je prekinila žena ker je tamala postala sitna in so odšli.

Danes zjutraj se peljem v službo, vržem ogrizek čez okno kot vsak dan in jeba....tam je stal tovrnjak in se je odbil v avto za mano. Res kdo je rekel kretenu naj parkira tam kjer jaz mečem prvi ogrizek ven. No in človek za mano hupa mi maha.....ma jutro je, pa sonce je, kdo se bo ukvarjal z njim. Se peljem naprej, vzamem že drugo jabloko v roke in ga jem med potjo. Avto še kar pelje za mano, no v koloni drugega niti ne more. Ampak tut iz obvoznice pelje za mano. Nič zavijem na parking nasproti vojašnice in avto za mano. Ko le pogledam bolj šoferja vidim svojega nesojenega mecena.....jaz njemu nisem bila usojena, ker se je sam odločil da bi bil moj mecen pa nekako jaz nisem bila za to. Par besed sva le spregovorila, mojo telefonsko ima še vedno, zato bo poklical in greva na kosilo. Zdaj mi je jasno kdo mi že kakšen teden blenda in hupa zjutraj, ja kaj sem jaz kriva če se vozi v isto smer kot jaz in ga pač ne opazim. Me prav zanima če bi bil sedaj še vedno moj mecen.

Človek nehote pomisli zakaj se ti določeni ljudje vračajo ob tem času. Najprej te zanima zakaj zdaj, pa ne najdeš odgovora zakaj, po drugi strani te pa niti ne zanima. Dejstvo je, da ko uvrstimo neko misel v "to že poznam" jo samodejno spraviš v predalček "neaktivnosti" in enkrat pade ven in postane aktivno.
Mogoče je bil to tisti inpulz, ki je sprožil določene energije v meni in sem včeraj imela en pogovor z nekom, ki je bil definitivno potreben, ker bova sodelovala in energije ki so bile okoli naju niso bile tiste, ki bi narekovale neke prebavljive energije. In že takoj, ko sva začela komunicirat se je dobesedno razelektrilo vse skupaj in da se dihat in vem, da bova zaradi tega še boljša kot sva kadar sva skonektana. Vmes sva malo zašla, kar je logično saj življenje je vrtiljak, ampak vedno prideš nazaj tja kjer nisi nekaj dokončal. Nič ti ne uide, tudi kakšen pogovor ne.
Tako kot, biti z nekom toliko povezan v isti želji, da ne rabiš pogovora, ampak samo en namig v kvazi pogovru, da se ve, da ja, lahko, samo pobudo daj, ker .....ta pobuda je prelaganje odgovornosti na drugega in lažno opravičevanje samemu sebi, da ti kao ne delaš nič narobe.
Pa smo spet pri vrtiljaku in nedokončanju zadev.
Enkrat ko bo čas taprav, se bo vse končalo, če ne prej pa takrat, ko bomo zamenjali obliko bivanja na tem svetu.