Sestanki

Kolk je fino sestanokovati, sploh če veš da je sestanek že v naprej obsojen na kar nekaj.
In cela sprememba, sestanek ni bil kar nekaj, nekdo se je naprdnil, vrgel fascikel na mizo in protestno odšel. Za vedno.
Te fascikli so prav smešni, včeraj mi je enega molil nadrejeni pod nos in me hotel prepričat, da sem naredila napako. Ma ja kako naj mu povem, ko vidim da nujno rabi nekaga nad katerim se bo znesel, da gleda napačno leto? Ampak ker se mora se mora in sem mu rekla da mi je zelo žal, ampak gleda februar 07. Reakcija je bila fantastična.....joj jaz sem te hotu pa spucat zdele. Jah pa dajte, če se boste bolje počutili.....

No tokrat nisem bila tako razumevajoča, ker konec koncev če hočeš bit frajer potem vsaj naredi tako, da si frajer. Pa tega ni naredil in tako se je začel postopek, ki bo od njega zahteval to, kar bi lahko naredil že sam, in bi izpadel frajer.

To je tko, če se ljudje ne pogovarjajo, ja ja ogormno govrijo, ampak se ne pogovorijo. In tako se kopiči in nalaga, nikoli ne pove kaj je tisto kar te moti ali boli in potem poči.
Predno pa poči pa traja in slaba volja se kopiči v vseh udeleženih. Samo zato ker se ne pogovorimo, ker nihče noče sprožit pogovora in reči lej tole pa tole ni bilo lepo, povej zakaj je bilo to dobro.
Po drugi strani pa....če se ti ne pove, da je nekaj moteče, ampak se samo zavije v molk in odmakne.....potem je res vse obsojeno na to, da enkrat poči in gredo poti vsaka svojo pot.
Je bolje oditi ali se pogovoriti? Jaz pravim da slednje, problem je če nimaš popolnoma nobenega občutka da si to tudi drugi želi.