Eden od mojih trenutnih ciljev je, da Bajka shodi. Danes je 1 mesec od kar je bila operirana in moja misel je bila le - shodit moramo. Imam cilj, pot smo zastavili. Če ne bi imela cilja, tudi poti ne bi začrtala, saj ne bi vedela kaj naj delam. Prinam, da je naprono, ker zahteva ogromno ene logistike, odrekanja in tudi moje vpletenosti. Fiziotepija je sodelovanje treh. Fizioterapevtke Kristine, Bajke in mene. Vse tri garamo, da dosežemo dnevno etapo. Spet, če imaš cilj, potem te ne iztiri, če neka vaja ne gre, če kaj naredimo drugače, če kaj dodamo, ker se v tistem trenutku pokaže, da je tako prav.
Vem kam moramo priti, zato nam ni problem slediti poti, ki se kaže.
Najboljša mi je akupunktura, kjer ne delamo nič, pa vseeno vidim učinke na Bajki. Irina ji res naredi dobro. Iglice delajo namesto nas.
Z očetom vsakodnevno hodiva. Hodimo in vohamo, prilagajamo se Bajki, iščemo mejo do kje. Cilj je, da shodi samostojno v treh tednih. Tudi če v štirih, nič hudega, vem kaj hočemo in to bomo dosegli. Čas je relativen, zato ne bo tisti, ki bo zaviral napredek. konec koncev pa...saj hodi že samostojno, le malo jo držim v oporo. Par korakov naredi že čisto sama. Vprašanje kaj bi bilo, če bi jo čisto spustila. Da se kaj ne poškudje tega še ne naredim, ker če bi bila to ena počasna psica, se ne bi ničesar bala, tako pa...Bajka res ne zna nič narediti počasi.
Neverjetno jo je opazovati, kako se je tudi ona odločila isto in hodi po poti odločitve. Včasih jo kar težko zadrživa, ker ona bi kar šla, ne pomisli, da če jo pustiva, ne bo mogla it daleč. Njo to ne zanima. Svojo pot gre naprej, kot da ji ni nič.
Res dobivam tako življenjsko lekcijo, da še dojamem ne kakšno.
Kljub vsem tegobam, ki nas prizadanejo in nas držijo za vrat, premoremo neustavljiv nagon, ki nas drži pokonci ( Blaise Pascal)
Poleti sem se odločila, da grem naprej študirat. No, to me je itak držalo že takoj, ko sem doštudirala, pa sem takrat raje vse svoje misli usmirila v pasjo šolo.
Ker se mi dnevno potrjuje da me vodi prava pot do cilja, mi je bilo poleti toliko lažje poslati prijavo na faks.
Oktober se je začel, študentje so v učilnicah. Komaj čakam pošte, kjer bo pisalo, da grem tudi jaz v svojo virtualno učilnico in začnem spet nabirat novo znanje. Priznam, da sem polna pričakovanja. Eno stopnjo sem že naredila, sedaj menjam ustanovo in grem v drug sistem spletnega študija. Oni so bili prvi, ki so to pri nas začeli. Me prav že firbec matra kako.
Pri sestavi urnika sem se malo uštela, ker sem glavnino tempirala na soboto. Takrat bomo, enkrat mesečno, imeli naša realna srečanja. Bom že. Enrkat mesečno jih bom prosila, da imam ob nedeljah. Vem, svoje tečajnike veliko prosim. Ampak ker vem, da jim toliko več dam, mi ni težko in vidim, da tudi njim ne. Bodo v zahvalo na koncu dobili spešl darilo, a to naj še ostane skrivnost;)
Vem kam moramo priti, zato nam ni problem slediti poti, ki se kaže.
Najboljša mi je akupunktura, kjer ne delamo nič, pa vseeno vidim učinke na Bajki. Irina ji res naredi dobro. Iglice delajo namesto nas.
Z očetom vsakodnevno hodiva. Hodimo in vohamo, prilagajamo se Bajki, iščemo mejo do kje. Cilj je, da shodi samostojno v treh tednih. Tudi če v štirih, nič hudega, vem kaj hočemo in to bomo dosegli. Čas je relativen, zato ne bo tisti, ki bo zaviral napredek. konec koncev pa...saj hodi že samostojno, le malo jo držim v oporo. Par korakov naredi že čisto sama. Vprašanje kaj bi bilo, če bi jo čisto spustila. Da se kaj ne poškudje tega še ne naredim, ker če bi bila to ena počasna psica, se ne bi ničesar bala, tako pa...Bajka res ne zna nič narediti počasi.
Neverjetno jo je opazovati, kako se je tudi ona odločila isto in hodi po poti odločitve. Včasih jo kar težko zadrživa, ker ona bi kar šla, ne pomisli, da če jo pustiva, ne bo mogla it daleč. Njo to ne zanima. Svojo pot gre naprej, kot da ji ni nič.
Res dobivam tako življenjsko lekcijo, da še dojamem ne kakšno.
Kljub vsem tegobam, ki nas prizadanejo in nas držijo za vrat, premoremo neustavljiv nagon, ki nas drži pokonci ( Blaise Pascal)
Poleti sem se odločila, da grem naprej študirat. No, to me je itak držalo že takoj, ko sem doštudirala, pa sem takrat raje vse svoje misli usmirila v pasjo šolo.
Ker se mi dnevno potrjuje da me vodi prava pot do cilja, mi je bilo poleti toliko lažje poslati prijavo na faks.
Oktober se je začel, študentje so v učilnicah. Komaj čakam pošte, kjer bo pisalo, da grem tudi jaz v svojo virtualno učilnico in začnem spet nabirat novo znanje. Priznam, da sem polna pričakovanja. Eno stopnjo sem že naredila, sedaj menjam ustanovo in grem v drug sistem spletnega študija. Oni so bili prvi, ki so to pri nas začeli. Me prav že firbec matra kako.
Pri sestavi urnika sem se malo uštela, ker sem glavnino tempirala na soboto. Takrat bomo, enkrat mesečno, imeli naša realna srečanja. Bom že. Enrkat mesečno jih bom prosila, da imam ob nedeljah. Vem, svoje tečajnike veliko prosim. Ampak ker vem, da jim toliko več dam, mi ni težko in vidim, da tudi njim ne. Bodo v zahvalo na koncu dobili spešl darilo, a to naj še ostane skrivnost;)
