Saj res, da metode včasih res niso najbolj lepe na oko, a dejstvo je, da funkcionirajo in da imam lahko na sprehodu spuščenih 20 in več psov.
Vem kdaj moram koga dvignit in kdaj koga prizemljit. Brez prvega ni drugega in brez drugega ne prvega. Vse je povezano eno z drugim. Predvsem pa moraš verjet, da je to mogoče, in verjet, da se bo to zgodilo.
Ker če ne verjameš in če ne zaupaš, potem ne bo šlo. Potem te sesuje prvi neuspeh in če se zgodi še en, obupaš.
Tukaj pa ni prostora za obupat. Prostor je za verjet in it naprej.
Danes sem že zjutraj ponosno čaka na časopis, ker sem vedela, da bo objavljen članek na katerega bom ponosna. Pa ne zato, ker je notri moja Bajka in moje ime, ampak ker me obkrožajo ljudje, ki so na mestu in ki naredijo tako, kot bi naredila jaz. Ko enrkat odpreš oči in gledaš na svet pozitivno, potem okoli sebe dobiš ljudi, hote ali nehote, ki so ti podobni.
Članek je napisan tako, kot bi ga napisala jaz. Izobražuje in te ne pusti ravnodušnega.
Hvala obema, ker sva lahko bile del te lepe zgodbe o akupunkturi, ki lahko pomaga še veliko živalim, le vemo ne za to.
Za lepše branje še web verzija http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/akupunktura-zdravi-tudi-revmatizem-pri-kacah.html
To, da sem dva dni preležala zaradi bolezni me je malo ustavilo in prav je tako. Žal mi je za včerajšnjimi mladički, ampak včeraj bi bila res na higijenskem minimumu.
Smo se pa zato danes toliko lepše imeli z čisto novimi. Kaj me vedno privlači tisto prvo uro. To, da vsakega po malem skrbi, kako se bo obnašal njegov pes, potem gredo pa vsi ponosni domov, ker so bili čisto pridni in pri miru eno uro. Nihče si ne misli, da bo njegov pes ob drugih psi bil pri miru in celo zaspal. Bo, ker mu drugega ne bo ostalo in bo dobil prvo življenjski šolo - nisi središče tega sveta.
Pisana druščina, ne prevelika skupina, že danes vem, da se bomo imeli dobro.
Jutri je nov dan in nov teden.
Zame še poseben dan, ker grem spet v šolo. Komaj čakam, ker bom spet lahko študentka, po drugi strani se pa danes sprašujem, a mi je res tega treba. Skupine se ti bodo počasi končale, lahko bi malo izpregla, ne pa da grem študirat. Če sem čisto poštena mi je itak zaekrat edini problem ali bom lahko parkirala čisto tam, ali bom morala 5 minut peš. Kako bizarno, ampak res, vse kar me skrbi je parking. Ker sem se tako razvadila, da pridem z avtom skoraj do vrat. Zanalašč bom jutri parikrala ob živalcu, vem da se bom zvečer klela, ker se mi bo mudilo domov. Pa tudi vem, da bom šla najprej pogledat a lahko parkiram pri vratih, ker bom res zvečer letela domov.
Ko je Bajka zbolela sem bila že vpisana, lahko bi preklicala vpis in pač pušnila tistih nekaj 100 eurov. Niti nisem razmišljala o tem, sploh ko sem videla, da Bajka napreduje. Misli, ki so bile kotnra, so bile res, a mi je tega treba. Ampak to sem poslušala od zunanjih, ki jim ni jasno zakaj grem naprej in so mi načeli možgane :)
A takoj, ko me te misli obiščejo, jih odrinejo stran misli pričakovanja in želje po novem. Že danes vem, da bom kmalu tako zgodaj zaradi teme doma, da mi bo dan čisto predolg in ne bom vedela kaj čem sama s seboj. In ravno zaradi tega komaj čakam, da bom namesto na brezveznih straneh neta, visela na straneh faksa in se učila novih stvari.
Pred tremi leti sem se vpisala na faks zato, ker sem imela višek denarja in se mi je zdela to najboljša investicija. Nisem si zastavila nobenega roka in priznam, da niti nisem bila odločena, da ga bom končala. Ko se je začelo, spomnim se, da s slovenščino, me je potegnilo in padla sem not.
Ni me spustilo še do danes.
Še vedno me drži in me ni spustilo niti sedaj, ko imam svojo firmo, ko sem sam svoj šef. Celo čedalje bolj me drži, čutim da moram, da je to to. Prvič, ko sem videla ime programa, sem vedala, da je to moja pot. Pot, ki jo že opravljam in ki me vodi tja, kamor se še niti ne zavedam kam me bo pripeljala. Vem, da bom šla naprej v tem kar sedaj počnem.
Vse kar so bili do sedaj moji tihi prebliski, so se kar naekrat zgodili kot realni dogodki. in ti prebliski mi kažejo nekaj več, nekaj kar že počnem ampak drugače, večje, boljše. Vem, oz. verjamem v to, da ti je vse v naprej določeno in da se ti vse zgodi z razlogom. Da pot po kateri hodiš, je pot, ki ti je bila začrtana ob rojstvu. A ker smo ljudje pač ljude, skačemo iz te poti, ker si ne verjamemo, ker raje poslušamo ljudi, ki nas niti ne poznajo, ampak nam svetujejo zato, da ne bi bili boljši od njih ali pa ker sami nimajo poguma. Ljudje v osnovi ne marajo pogumnih ljudi. Ker ti ljudje so boljši kot oni, ti ljude imajo več kot oni. pogumni ljudje so srečni ljudje. Ampak hudiča, ljudje ne marajo srečnih ljudi !?! Obupno spoznanje, ki sem ga dojela v bistu dokončno šele sedaj, ko o tem pišem. V teh časih, ljudje ne marajo srečnih ljudi, ker so sami tako nesrečni, da ne vidijo drugega kot to.
Srečni, ker znajo uživat v tem kar imajo in ker vedo, da lahko, ko pride čas, dobijo še več. Seveda ne moreš čakati in upati, da pride samo od sebe. Ne, nič se ne bo spremenilo, če se ne premakneš sam.
Ostaneš na mestu in čakaš na boljši jutri, ki se premika čedalje bolj v prihodnost, ki pa ostaja tam nekje v preteklosti.
Ko se ena vrata k sreči zaprejo, se odprejo druga; toda pogosto tako dolgo strmimo v zaprta vrata, da ne opazimo tistih, ki so se nam odprla (Helen Keller 1880-1968)
