40 nas je bilo v Arboretumu. Tako lep dan se je naredil, da je bil že zaradi tega sprehod lep. Ko pa sem iz ozadja gledala na svoje tečajnike, je postal dan perfekten.
Že pred vhodom, ko smo se zbirali sem jih opazovala. Vsi so se lepo obnašali, nihče ni lajal, kot da jih ni. Ljudje so nas seveda gledali, ampak z občudovanjem, ne negodovanjem.
Tale Živa, prav ne more skriti istih korenin. Tale njen yoda face...kot da bi gledala mlado Bajko.
Najbolj sem vesela, ko vidim toliko psov na kupu, pa nihče ne laja. Če že, se ga takoj ustavi in se ga skoraj ne sliši. Ampak to je prvih 5 minut, ko jih je res toliko na kupu in se nič ne dogaja.
Potem pa gremo
Ob takih dneh se sprašujem ali je to res. Ali sem res tako vplivala na njih, da so tako pridni in da naredijo točno to, kar naj bo vsaj vzgojen lastnik naredil.
Predvsem so vsi moji tečajniki fantastični ljudje, ki se zavedajo kaj pomeni imeti vzgojenega psa in se trudijo, da to postane tudi njihov pes.
Še toliko bolj sem vesela, ker se tega učijo pri meni in mi dovolijo biti njihova tršica.
