Že nekaj časa opazujem ljudi. No, če delaš z ljudmi je logično, da jih opazuješ, sploh če je opazovanje ključni del tvojega delovanja.
Mater, a se meni že pozna 2 dni faksa, al kaj. Še mal pa ne bom več normalno pisala...
Kamor koli grem, vedno opazujem okolico. Verjetno je to že del poklicne deformacije, in ko grem med ljudi, opazujem njih.
Koliko zdolgočasenih ljudi hodi po svetu. Postimo mladino, ki itak ne ve kaj bi sama s seboj, ni kriva ona- krivi so njihov starši, ki so se čisto premladi vrgli v usodo nemoči, da ne morejo nič spremeniti.
Znajo jamrat, znajo s prstom kazati krivca, to je pa tudi vse. Da bi kaj probali narediti drugače...ne, to pa ne. Je brez veze, itak se nič ne da, nima smisla.
Govorim o generaciji, ki so stari tam 35-45. Neki že imajo, torej imajo tisti higienski minimum, ki ga potrebujejo za preživetje, da bi imeli nekaj več, pa ne naredijo nič. Ampak znajo biti pa zdogločaseni, brez idej, brez vizije, kaj šele z rešitvami.
O še eni kategoriji ljudi sploh ne vem če bi pisala, ker jih je čedalje več in so res že prav prepoznavne. Govorim o skupini žensk starih okoli ali malo čez 40, ki so matere sedaj že najstniških otrok in ki so imele v mladosti srečo, da so spoznale moške, ki jih je biznis zacvetel in so sedaj "vzdrževane" Ni zastonj pregovor, da je s polno ritjo lahko srati. Ampak te ženkse, če nadaljujem v točno tem slogu pregovora, ne serjejo čisto nič dobrega, ampak zelo, zelo slabo.
Samo fasada, ki se skriva za dobrimi avti je tista, ki je dobra, vse ostalo je hudo obolelo in na robu prepada.
Ampak bolj kot premišljujem in bolj kot probam vsem pomagati, bolj ugotavljam, da je vseeno ali imajo vse, kar jaz nikoli ne bom imela, ali pa res nimajo skoraj nič in se borijo iz meseca v mesec - ne bodo naredil čisto nič, da bi bilo kaj drugače.
Pomoje da zato, ker se tako krčevito držimo nečesa, kar nam je znano, kar vemo kako je in kjer smo varni, pa čeprav nam je še tako težko.
Vzporednica, ki jo lahko potegnem med oboji, tistimi na dnu in tistimi na vrhu, ki pa so vzdrževani - realno nočejo iz tega ven.
Ker če si nekaj res odkrito želiš, potem boš to tudi storil.
Tako je pa lažje obtoževati druge in biti nemočen in manipulirati ljudi s igranjem žrtve.
Še ena skupna lastost obeh - revnih in bogato vzdrževanih: obojim se godi krivica, oboji imajo tega življenja dovolj, oboji bi nekaj - amapk ne vedo kaj, oboji itak vedno, da nič ne morejo......oboji slej kot prej samo že bivakirajo in na koncu potonejo v alkoholu ali pa na antidepresivih.
Mater, a se meni že pozna 2 dni faksa, al kaj. Še mal pa ne bom več normalno pisala...
Kamor koli grem, vedno opazujem okolico. Verjetno je to že del poklicne deformacije, in ko grem med ljudi, opazujem njih.
Koliko zdolgočasenih ljudi hodi po svetu. Postimo mladino, ki itak ne ve kaj bi sama s seboj, ni kriva ona- krivi so njihov starši, ki so se čisto premladi vrgli v usodo nemoči, da ne morejo nič spremeniti.
Znajo jamrat, znajo s prstom kazati krivca, to je pa tudi vse. Da bi kaj probali narediti drugače...ne, to pa ne. Je brez veze, itak se nič ne da, nima smisla.
Govorim o generaciji, ki so stari tam 35-45. Neki že imajo, torej imajo tisti higienski minimum, ki ga potrebujejo za preživetje, da bi imeli nekaj več, pa ne naredijo nič. Ampak znajo biti pa zdogločaseni, brez idej, brez vizije, kaj šele z rešitvami.
O še eni kategoriji ljudi sploh ne vem če bi pisala, ker jih je čedalje več in so res že prav prepoznavne. Govorim o skupini žensk starih okoli ali malo čez 40, ki so matere sedaj že najstniških otrok in ki so imele v mladosti srečo, da so spoznale moške, ki jih je biznis zacvetel in so sedaj "vzdrževane" Ni zastonj pregovor, da je s polno ritjo lahko srati. Ampak te ženkse, če nadaljujem v točno tem slogu pregovora, ne serjejo čisto nič dobrega, ampak zelo, zelo slabo.
Samo fasada, ki se skriva za dobrimi avti je tista, ki je dobra, vse ostalo je hudo obolelo in na robu prepada.
Ampak bolj kot premišljujem in bolj kot probam vsem pomagati, bolj ugotavljam, da je vseeno ali imajo vse, kar jaz nikoli ne bom imela, ali pa res nimajo skoraj nič in se borijo iz meseca v mesec - ne bodo naredil čisto nič, da bi bilo kaj drugače.
Pomoje da zato, ker se tako krčevito držimo nečesa, kar nam je znano, kar vemo kako je in kjer smo varni, pa čeprav nam je še tako težko.
Vzporednica, ki jo lahko potegnem med oboji, tistimi na dnu in tistimi na vrhu, ki pa so vzdrževani - realno nočejo iz tega ven.
Ker če si nekaj res odkrito želiš, potem boš to tudi storil.
Tako je pa lažje obtoževati druge in biti nemočen in manipulirati ljudi s igranjem žrtve.
Še ena skupna lastost obeh - revnih in bogato vzdrževanih: obojim se godi krivica, oboji imajo tega življenja dovolj, oboji bi nekaj - amapk ne vedo kaj, oboji itak vedno, da nič ne morejo......oboji slej kot prej samo že bivakirajo in na koncu potonejo v alkoholu ali pa na antidepresivih.
