Pet let že pišem ta blog. Že toliko let je to moj ventil sproščanja, hkrati pa tudi obveznost. Obveznost zato, ker vem, da imam kar nekaj rednih bralcev in hvala jim za to. Upam, da jim ni dolgčas z mano. Vem, včasih se ponavljam, to pa zato, ker se mi življenje pač odvija okoli podobnih stvari. Nikoli ne bom razumelja jamrajočih ljudi, ki ne naredijo nič, da bi bilo drugače.
Nikoli ne bom razumela ljudi, ki imajo totalno nevzgojene pse, pa nič ne naredijo, da bi bilo drugače. Tudi tistih, ki se nočejo spremenit, pa je dejstvo, da so oni krivi, da je njihov pes tak.
Ne, res ne morem razumet in ne, da ne morem razumet - sploh več nočem razumet. Ker se da vse, samo če kaj narediš za to.
Mogoče sem v teh petih letih res naredila preveč, da bi lahko razumela take ljudi. V tem petih letih sem poslala k vragu vse kar me je oviralo pri mojem razvoju in sedaj sem to kar sem.
Samostojna, uspešna in predvsem srečna.
Če si ne upaš, potem ne bo nič. Ravno danes sem premišljevala kdaj človek lahko postane pogumen. Takrat, ko zaupa vase, ko ve, da je njegova pot prava. Dokler o sebi ne misli dobro, ne more biti pogumen, ampak je tak kot njegove misli.
Včeraj niso razumeli mojega zapisa zakaj mi je Tina Maze top. Ne zaradi spota, ne zaradi današnje zmage. Zato mi je top, ker živi svoje sanje in se ne ozira za drugimi. Pozna svoje želje, pozna svoje potenicale in samo se živi in uživa.
V tem petih letih se je res ogromno zgodilo. Eni pravijo, da sem se spremenila. Seveda sem se. Nekaj bi bilo zelo narobe, če se ne bi. A v svojem bitu sem še vedno ostala ista. Moja načela se niso spremenila, kvečemu okrepila so se. Moja pričakovanja se niso spremenila. Še vedno so zelo realna. Res je samo to, da sem se spremenila v tem, da sem dala v ospredje sebe in da ne grem preko sebe zato, da vi reševala druge. Rešiš lahko le tistega, ki si to želi. Tisti, ki noče, da se ga reši, te samo potiska navzdol, te poti se pa ne grem več.
Nekateri pravijo, da sem se spremenila, ker sem študirala. Nisem se, le dobila sem novo širino in zato, ker imam stopnjo več, se res ne počutim nič drugačna. Še vedno se zmotim in rečem, da imam le končano sredno šolo in kaj pa jaz vem. Spremenila sem se toliko, da sem ugotovila, da ti da študiranje nekaj več. Ne na vem. Meni daje notranje več. Daje mi možnost izrazi svoja znanja tako, da lahko na osnovi svojega znanja naredim nekaj več. To ni dokazovanje, to je le spoznanje, da lahko več narediš kot kažeš. In ja priznam, počutim se dobro, ko lahko govorim "učeno". V svojem življenju prav nič ne kompliciram in tudi v šoli ne razlagam prav nič učeno. Sem "ljudska" zato, da me razumejo vsi. In ta -lahko to imenujem povprečnost- me malo duši. Pa ne da se imam za nekaj več. Ampak rada izrazim svoj potencial, ki vem in čutim, da ga imam. In zato se na faksu res počutim odlično, ker lahko govorim učeno in ker se lahko par ur na dan dvignem nad povprečnost in se izražam na nivoju na katerem sem.
To pa še ne pomeni, da sem sedaj nekaj več in da to s čim kažem na zven. Sem še vedno človek, ki v življenju čisto nič ne komplicira in ki ji problem predstavlja nov izziv.
Mogoče je le razlika, da si po teh petih letih občasno želim, da bi lahko to srečo delila z nekom. Poleti sem ob pogovoru z nekom videla koli mi manjka to, da lahko brez obučtka slabe vesti nekomu povem kako se počutim, kako sem žalostna za kako stvari, kako mi je kaj lepo uspelo, kako,.....ja, v teh letih se je spremenilo to, da čedalje bolj pogosto pomislim na to, da bi bilo lepo vse to kar imam, z nekom tudi deliti.
Vse ostalo je pa še vedno isto. Še vedno sem srečna, če lahko komu polepšam dan, še vedno sem tista, ki bom prva skočila, če bo treba pomagat, še vedno sem tista, ki ne bom tiho, če se bo nekomu godila krivica.
Še vedno verjamem, da se ti vse zgodi z razlogom in točno takrat, ko ti je namenjeno in še vedno verjamem, da ti pozitivne misli prineseljo dobre stvari, negativne pa slabe, zato se jih izogibam.
Še vedno imam iste grehe in še vedno hrepenim po njih in za njih.
Torej...v čem sem se spremenila?
Le to se je spremenilo, da ni več fizično ob meni Ajške, vse ostalo je še vedno isto, le malo starejša in modrejša sem.
Nikoli ne bom razumela ljudi, ki imajo totalno nevzgojene pse, pa nič ne naredijo, da bi bilo drugače. Tudi tistih, ki se nočejo spremenit, pa je dejstvo, da so oni krivi, da je njihov pes tak.
Ne, res ne morem razumet in ne, da ne morem razumet - sploh več nočem razumet. Ker se da vse, samo če kaj narediš za to.
Mogoče sem v teh petih letih res naredila preveč, da bi lahko razumela take ljudi. V tem petih letih sem poslala k vragu vse kar me je oviralo pri mojem razvoju in sedaj sem to kar sem.
Samostojna, uspešna in predvsem srečna.
Če si ne upaš, potem ne bo nič. Ravno danes sem premišljevala kdaj človek lahko postane pogumen. Takrat, ko zaupa vase, ko ve, da je njegova pot prava. Dokler o sebi ne misli dobro, ne more biti pogumen, ampak je tak kot njegove misli.
Včeraj niso razumeli mojega zapisa zakaj mi je Tina Maze top. Ne zaradi spota, ne zaradi današnje zmage. Zato mi je top, ker živi svoje sanje in se ne ozira za drugimi. Pozna svoje želje, pozna svoje potenicale in samo se živi in uživa.
V tem petih letih se je res ogromno zgodilo. Eni pravijo, da sem se spremenila. Seveda sem se. Nekaj bi bilo zelo narobe, če se ne bi. A v svojem bitu sem še vedno ostala ista. Moja načela se niso spremenila, kvečemu okrepila so se. Moja pričakovanja se niso spremenila. Še vedno so zelo realna. Res je samo to, da sem se spremenila v tem, da sem dala v ospredje sebe in da ne grem preko sebe zato, da vi reševala druge. Rešiš lahko le tistega, ki si to želi. Tisti, ki noče, da se ga reši, te samo potiska navzdol, te poti se pa ne grem več.
Nekateri pravijo, da sem se spremenila, ker sem študirala. Nisem se, le dobila sem novo širino in zato, ker imam stopnjo več, se res ne počutim nič drugačna. Še vedno se zmotim in rečem, da imam le končano sredno šolo in kaj pa jaz vem. Spremenila sem se toliko, da sem ugotovila, da ti da študiranje nekaj več. Ne na vem. Meni daje notranje več. Daje mi možnost izrazi svoja znanja tako, da lahko na osnovi svojega znanja naredim nekaj več. To ni dokazovanje, to je le spoznanje, da lahko več narediš kot kažeš. In ja priznam, počutim se dobro, ko lahko govorim "učeno". V svojem življenju prav nič ne kompliciram in tudi v šoli ne razlagam prav nič učeno. Sem "ljudska" zato, da me razumejo vsi. In ta -lahko to imenujem povprečnost- me malo duši. Pa ne da se imam za nekaj več. Ampak rada izrazim svoj potencial, ki vem in čutim, da ga imam. In zato se na faksu res počutim odlično, ker lahko govorim učeno in ker se lahko par ur na dan dvignem nad povprečnost in se izražam na nivoju na katerem sem.
To pa še ne pomeni, da sem sedaj nekaj več in da to s čim kažem na zven. Sem še vedno človek, ki v življenju čisto nič ne komplicira in ki ji problem predstavlja nov izziv.
Mogoče je le razlika, da si po teh petih letih občasno želim, da bi lahko to srečo delila z nekom. Poleti sem ob pogovoru z nekom videla koli mi manjka to, da lahko brez obučtka slabe vesti nekomu povem kako se počutim, kako sem žalostna za kako stvari, kako mi je kaj lepo uspelo, kako,.....ja, v teh letih se je spremenilo to, da čedalje bolj pogosto pomislim na to, da bi bilo lepo vse to kar imam, z nekom tudi deliti.
Vse ostalo je pa še vedno isto. Še vedno sem srečna, če lahko komu polepšam dan, še vedno sem tista, ki bom prva skočila, če bo treba pomagat, še vedno sem tista, ki ne bom tiho, če se bo nekomu godila krivica.
Še vedno verjamem, da se ti vse zgodi z razlogom in točno takrat, ko ti je namenjeno in še vedno verjamem, da ti pozitivne misli prineseljo dobre stvari, negativne pa slabe, zato se jih izogibam.
Še vedno imam iste grehe in še vedno hrepenim po njih in za njih.
Torej...v čem sem se spremenila?
Le to se je spremenilo, da ni več fizično ob meni Ajške, vse ostalo je še vedno isto, le malo starejša in modrejša sem.
