Danes, no včeraj se je uradno začelo, danes pa smo imeli prvi čisto pravi webinar. To je online predavanje v katerega se lahko tudi aktivno vključiš.
Kot zagreta študentka, sem si skuhala čaj, narezala kaki in prišla za mizo. Že 20 minut pred predavanjem. V svojih mladih letih sem šele ob takih uri šla od doma, pa čeprav je bila predavalnica vsaj pol ure oddaljena ;)
Končno je bila ura 8, ko se je začelo. Vsa navdušena, da sedaj gre pa zares, so se začele tehnične težave. No, slišali smo vse, le komunikacija med nami ni bila mogoča, in potem to ni smisel online predvanja.
Vmes se je še vključil tehnik, smešno je to, da smo poslušali komunikacijo med njima. Počutiš se kot špijun, ker vsaj predavateljica, na začetku ni vedela, da mi vse slišimo.
No, zadeva se je končala v 35 minutah, ko smo zaključili naše na pol nemo srečanje. Škoda, pa res je zelo zanimiv predmet in sem res komaj čakala nadaljevanje.
Aja, včeraj smo uradno začeli - zaenkrat mi gre dobro, vse sem že naredila in oddala kar bi morala do 31.10.
Pač taka sem, ko padam not, padem not.
Danes je Tina Maze dala ven svojo pesem. Bravo, vsaka čast. Tko se govori. Ste že kakšnega uspešnega človeka slišali stalno jamrat? Ste od kakšnega uspešnega človeka slišite, da ne vidi rešitev. Ja tisti moment, ko pa zajame zrak in izdihne, pa iz njega že butajo rešitve.
Toliko zadnje čase poslušam ne morem, nič se ne da naredit, tko je, ne da se spremenit.... Ja res, včasih se ne da. Ta včasih ni niti 1 % vseh situacij v katerih ljudje mislijo da se nič ne da. Seveda z vsem dolžnim spoštovanjem do njih - lahko tako misilijo. Ampak, ko mi bodo vsaj začeli govoriti možne rešitve ali pa vsaj ideje, ne ene, več njih, potem bom spremenila mnenje in mogoče začela razmišljat, da se pa res ne da nič.
Ne, imajo miljon razlogov zakaj ne in niti enega zakaj ja. Ne zakaj ja - ampak kaj sploh ni probali spremenit.
Mislim, da se zadnje dni ponavljam na blogu. Bom nehala.
Predno pa neham o tem - najbolj od vsega me boli to, ker imajo taki ljudje pse. In ta svoj negativizem potem prenašajo na pse. In naredijo prav take kot so oni. Ene psihične bolnike, ki so zamorjeni in zafutrirani, svoje fustracije pa potem mečejo ven v obliki obupnih vedenjsih problemov. Amapk ne, nič se ne da spremenit. Kaj spremenit, če se sploh ne da nič naredit. In predvsem če se ne da pomislit na to, da so čisto sami krvi za vse kar se jim je zgodilo. Za njihov lajf in njihovega zafuranega psa.
Dosto o teh ljudeh. škoda mi je psov, ki so v svojem bitu čisto ok in bi bili ob normalnem človeku zlati psi. Tako so pa psihiranci, ki trpijo v svojem telesu in okolju v katerem so.
Vračam se nazaj k Tini. Reci ji moram hvala. Hvala, ker mi je dala novo energijo, nov šus- direkt v žilo s tem komadom. Točno to rabim. Da še en živi svoje sanje in je pri tem uspešen. In da jo boli patka za druge.
Ja Tina, dokler boš taka, boš the best! In ja hvala za power, ko ga bom rabila, si komat z veseljem zavrtim.
Kot zagreta študentka, sem si skuhala čaj, narezala kaki in prišla za mizo. Že 20 minut pred predavanjem. V svojih mladih letih sem šele ob takih uri šla od doma, pa čeprav je bila predavalnica vsaj pol ure oddaljena ;)
Končno je bila ura 8, ko se je začelo. Vsa navdušena, da sedaj gre pa zares, so se začele tehnične težave. No, slišali smo vse, le komunikacija med nami ni bila mogoča, in potem to ni smisel online predvanja.
Vmes se je še vključil tehnik, smešno je to, da smo poslušali komunikacijo med njima. Počutiš se kot špijun, ker vsaj predavateljica, na začetku ni vedela, da mi vse slišimo.
No, zadeva se je končala v 35 minutah, ko smo zaključili naše na pol nemo srečanje. Škoda, pa res je zelo zanimiv predmet in sem res komaj čakala nadaljevanje.
Aja, včeraj smo uradno začeli - zaenkrat mi gre dobro, vse sem že naredila in oddala kar bi morala do 31.10.
Pač taka sem, ko padam not, padem not.
Danes je Tina Maze dala ven svojo pesem. Bravo, vsaka čast. Tko se govori. Ste že kakšnega uspešnega človeka slišali stalno jamrat? Ste od kakšnega uspešnega človeka slišite, da ne vidi rešitev. Ja tisti moment, ko pa zajame zrak in izdihne, pa iz njega že butajo rešitve.
Toliko zadnje čase poslušam ne morem, nič se ne da naredit, tko je, ne da se spremenit.... Ja res, včasih se ne da. Ta včasih ni niti 1 % vseh situacij v katerih ljudje mislijo da se nič ne da. Seveda z vsem dolžnim spoštovanjem do njih - lahko tako misilijo. Ampak, ko mi bodo vsaj začeli govoriti možne rešitve ali pa vsaj ideje, ne ene, več njih, potem bom spremenila mnenje in mogoče začela razmišljat, da se pa res ne da nič.
Ne, imajo miljon razlogov zakaj ne in niti enega zakaj ja. Ne zakaj ja - ampak kaj sploh ni probali spremenit.
Mislim, da se zadnje dni ponavljam na blogu. Bom nehala.
Predno pa neham o tem - najbolj od vsega me boli to, ker imajo taki ljudje pse. In ta svoj negativizem potem prenašajo na pse. In naredijo prav take kot so oni. Ene psihične bolnike, ki so zamorjeni in zafutrirani, svoje fustracije pa potem mečejo ven v obliki obupnih vedenjsih problemov. Amapk ne, nič se ne da spremenit. Kaj spremenit, če se sploh ne da nič naredit. In predvsem če se ne da pomislit na to, da so čisto sami krvi za vse kar se jim je zgodilo. Za njihov lajf in njihovega zafuranega psa.
Dosto o teh ljudeh. škoda mi je psov, ki so v svojem bitu čisto ok in bi bili ob normalnem človeku zlati psi. Tako so pa psihiranci, ki trpijo v svojem telesu in okolju v katerem so.
Vračam se nazaj k Tini. Reci ji moram hvala. Hvala, ker mi je dala novo energijo, nov šus- direkt v žilo s tem komadom. Točno to rabim. Da še en živi svoje sanje in je pri tem uspešen. In da jo boli patka za druge.
Ja Tina, dokler boš taka, boš the best! In ja hvala za power, ko ga bom rabila, si komat z veseljem zavrtim.
