nedelja, 30. september 2012

Bajka je bila že na pravem srehodu

Danes je Bajka naredila že čisto pravi sprehod, ki ga naredive popoldne, ko greva na hitro lulat in kakat. 15 minut hoje, po razgibanem terenu, če travnike, kolovoz, gozdne potke in asfalt. Vmes je bila malo utrujena, saj je malce brezpotja vmes in tam je morala res dvigovati noge, da se ni zapletla. Ampak smo, prišli smo krog, ki ga delamo za kratek sprehod :=)
Ko sem gledala kako lepe barve je spet narava, sem pomislila...ja, tega pa letos ne bo. Ne bova imeli slik, prve samske jeseni.
Lani smo se še skupaj slikale na tej poti
 Ajšika moja

Saj bove kmalu tut kakšno sliko naredile, samo da bova lahko sami prišle do sem.
En mesec bo jutri od kar smo zboleli. En mesec od kar je zgubila zadnje noge, a jih tudi dobila nazaj in jih že uporablja. Nore spremembe v tako kratkem času.
Je pa res, da ta ritem ni normalen in danes sem dokončno kapitulirala. Že v sredo sem prišla s poligona z vročino, pa sem hitro dala vase ImmunoGran - vsem ga priporočam, ker res pomaga, če ga vzameš dovolj zgodaj.
Danes nas je zjturaj ravno ujel dež, že na poligon sem prišla pregreta in potem je dežek samo še naredil svoje. Sem se hitro pobrala, še čutim, da nisem ok, ampak nisem pa čist adijo.
Ta teden res bil res naporen. En dan sem bila zvečer tako utrujena, da sem pozabila dati vilico iz ust in sem čisto napolno zagrizla vanjo. Se mi malo pozna na zobu in bi bilo fino, če obiščem svojo zobozdravnico. Čeprav sem danes čisto po pasje obirala rebrca, se upam, da se bo po naravni poti obrusil nazaj...ja, res sem že preveč pasja, priznam.
A če si stalno obdan z pasjim uspehom, potem res začneš razmišlja po pasje.
Moji tečajiki so pa itak poleg Bajke samo za navdih.