Danes smo improvizirali. V našo ulico se z avti ne da - no, če si kamikaza in ti je vseeno za tvoj avto, potem greš. Če si pameten ostaneš zunaj. Končno bodo zaključili z deli po ulici. Sedaj je vse pripravlejno za zadnjo fazo - asfaltiranje. Tako neumno so vse zrezali, da se ne da vozit. Je pa ulica enkraten poligon za Bajko, ker lahko hodi gor in dol, pa postrani dol, pa počez gor. Vse se da izkorisiti, če hočeš.
Ker se ne da do poligona je bila potrebna imprvozacija. Najprej sem mislila narediti poslušnost na travniku ob Gorenju, a ker so imeli tam zbor avtomobilisti, smo šli na sprehod in ura se je spremenila v gozdno uro. S spuščenimi psi po gozdu. Pes mora hoditi ob tebi, neglede na motnje ki jih ima. Imrovizacija se bo spremenila v redno uro, ker se je izkazala za perfektno. Terene imam, zakaj jih ne bi izkoristila.
Dopoldne sem končno naredila nekaj zase in šla na masažo. Že poleti sem se odločila, da je čas za masažo in sem šla na Tuina masažo k Larisi, ki je imela ponudbo preko 1 na dan. Hrbet me je res nehal boleti in odločitev je bila, da bo masaža postala stalnica. No vmes se je zgodila Bajka in sem malo dala vse na stranski tir. Križ me je že tako pošteno bolel, da nisem več nič mogla, zato sem klicala Lariso in danes sem bila pod njenimi rokami. Fantastično, občasno hudičevo boleče, ampak vseeno odlično.
Že pri njej sem ugotavljala, da mi manjkajo sprehodi, da mi manjka gibanje.
Včeraj sem se res dobro počutila, ker sem hodila eno uro po Arboretumu. Danes sredi naše gozdne ure sem se dokončno zavedala - pogrešam sprehode!
Bajka res da že veliko hodi, ampak to še vedno ni to. Pogrešam 45 minut hitrega tempa, ko se zadihaš, ko greš malo gor in dol, ko hodiš po gozdu in gledaš kako narava ugaša. To, pogrešam. Premikanje nog, prešvicano telo, zadihano obraz.
Še malo, danes je že prišla do Brnčičeve. Pa potem še krog, ki jo je teden nazaj čisto sesul, danes bi šla še. Zvečer smo bili kratki, je šla le do poliogna in nazaj. Smo imeli pa ogromno srečo. Ko smo stopili čez vrata, se je uscalo.
Aja, pa kaj je novega....po stopnicah je šla. S pomočjo gre po stopnicah. Carica moja!
Ker se ne da do poligona je bila potrebna imprvozacija. Najprej sem mislila narediti poslušnost na travniku ob Gorenju, a ker so imeli tam zbor avtomobilisti, smo šli na sprehod in ura se je spremenila v gozdno uro. S spuščenimi psi po gozdu. Pes mora hoditi ob tebi, neglede na motnje ki jih ima. Imrovizacija se bo spremenila v redno uro, ker se je izkazala za perfektno. Terene imam, zakaj jih ne bi izkoristila.
Dopoldne sem končno naredila nekaj zase in šla na masažo. Že poleti sem se odločila, da je čas za masažo in sem šla na Tuina masažo k Larisi, ki je imela ponudbo preko 1 na dan. Hrbet me je res nehal boleti in odločitev je bila, da bo masaža postala stalnica. No vmes se je zgodila Bajka in sem malo dala vse na stranski tir. Križ me je že tako pošteno bolel, da nisem več nič mogla, zato sem klicala Lariso in danes sem bila pod njenimi rokami. Fantastično, občasno hudičevo boleče, ampak vseeno odlično.
Že pri njej sem ugotavljala, da mi manjkajo sprehodi, da mi manjka gibanje.
Včeraj sem se res dobro počutila, ker sem hodila eno uro po Arboretumu. Danes sredi naše gozdne ure sem se dokončno zavedala - pogrešam sprehode!
Bajka res da že veliko hodi, ampak to še vedno ni to. Pogrešam 45 minut hitrega tempa, ko se zadihaš, ko greš malo gor in dol, ko hodiš po gozdu in gledaš kako narava ugaša. To, pogrešam. Premikanje nog, prešvicano telo, zadihano obraz.
Še malo, danes je že prišla do Brnčičeve. Pa potem še krog, ki jo je teden nazaj čisto sesul, danes bi šla še. Zvečer smo bili kratki, je šla le do poliogna in nazaj. Smo imeli pa ogromno srečo. Ko smo stopili čez vrata, se je uscalo.
Aja, pa kaj je novega....po stopnicah je šla. S pomočjo gre po stopnicah. Carica moja!
