Danes sem tako kot že n-tokrat, vozila in govorila po telefonu. Nekako ne morem, da ne bi poklicala nazaj, če imam neodgovorjen klic. Sploh kadar vem, da je to kak bolj težji pogovor, ko bom morala prepričevati v nedogled. Če sem skoncentrirana na vožjo se ne more zgodit, da unega na uni strani kam pošljem, ker za to, moraš bit ornk skoncentriran, da ga pošlješ tako, da ne bo zameril.
In tako se vozim od Trzina do Črnuč, tečajniku razlagam, da je pes pes in da mu ne sme pustiti vse kar mu počne. Vozim lepo, po omejitvi, po voznem pasu. Peljem čez križišče v Črnučah, ko pred sabo vidim avto. Na njem me je zmotilo to, ker se mu je na zadnji šipi - to sem mislila na začetku, prižigala stop luč in mu niso vse ledice delale. V bistvu sploh nisem takoj dojla, da to niso na pol crknjene ledice, ampak da mi nekaj piše. In začelo se je: Policija, odložite mobilni telefon - nisem čisto ziher, če ni pisalo celo prosim. Preberem še enkrat in spet je pisalo to. Odložim telefon in čakam, da bo pisalo: Policija - vozite za menoj. Že razmišljam, da upam, da me ne bo na Brnčičevi ustavil, ampak Šladnrovi, ker tam me bo ziher kdo videl in bo spet mela ulca kaj za govort, ker itak se kot kaže v ulci dogajam samo jaz. Najprej v cajtengih, potem pa jo policija ustavlja.
Ampak ne, ni bilo napisa, da naj vozim za njimi, ampak se je vse ugasnilo in avto je pospešil. Ej, alo...ne tko. Ne zdaj po gasu! Kdaj pa položnico dobim???? Ne mi tega delat, moram vedt. Pa ne morem sedaj policajem sledit. Samo moram, ker tkole na pol "zrajcano" me pa ne morta pustiti! Pa sem še jaz po gasu. Ok, vidva gresta naravnost, jaz vaju bom pa po desni dohitela. Spustim okno, tudi policist ga. Vprašam: a je to samo opozorilo? Rečeta ja. Jaz pa njima: Tut vama želim lep dan.
Ko bi onedva vedela kako sram me je bilo. Tole verjetno nikoli ne bosta brala, če pa....vidva, ki sta danes vozila mondea mal čez eno....zaradi vaju imam moralnega mačka in nisem več govorila po telefonu. Tut zvečer, po predavanju sem čisto avtomatsko potegnila ven telefon, da pogledam kdo vse me je klical. Sem pogledala, ampak sem tudi pospravila telefon. Ne, bo počakalo. Zunaj dežuje, skoncentrirat se moram na vožjo, danes je en s prstom kazal name - no še huje - vsi okoli so prebrali, da sem klepetala med vožnjo po telefonu. Ne, ne bom!
Celo to sem naredila, sem dala gor slušalko, če me bo kdo klical, da imam obe roki frej.
Bom realna in poštena. Ne morem obljubiti, da ne bom med vožjo govorila. Enostavno včasih ne gre. Se bom pa trudila, da bom vedno na slušalki in da bom kratka.
Ne morem verjet, da bi se bolj počutila, da bi mi pisalo vozite za menoj, kot pa da so mi javno napisali, da naj ugasnem telefon!
Ker če bi pisalo prvo, bi zdele pisala o tem, da sta mi dva policaja pokvarila dan, ker sta mi napisala kazen.
Tako, pa nisem čisto nič jezna na policista, amapak me je čisto pošteno sram. Kako sta mi užgala moralca, ne morem verjet. Hvala, upam, da me bo še dolgo držalo.
Pripis naslednjega dne: Tudi danes nisem govorila med vožnjo. Dvignila sem samo en telefon, ker je bila ravno avtobusna postaja zraven. Parkirala sem in ko sem končala, sem se spet vključila v promet.
In tako se vozim od Trzina do Črnuč, tečajniku razlagam, da je pes pes in da mu ne sme pustiti vse kar mu počne. Vozim lepo, po omejitvi, po voznem pasu. Peljem čez križišče v Črnučah, ko pred sabo vidim avto. Na njem me je zmotilo to, ker se mu je na zadnji šipi - to sem mislila na začetku, prižigala stop luč in mu niso vse ledice delale. V bistvu sploh nisem takoj dojla, da to niso na pol crknjene ledice, ampak da mi nekaj piše. In začelo se je: Policija, odložite mobilni telefon - nisem čisto ziher, če ni pisalo celo prosim. Preberem še enkrat in spet je pisalo to. Odložim telefon in čakam, da bo pisalo: Policija - vozite za menoj. Že razmišljam, da upam, da me ne bo na Brnčičevi ustavil, ampak Šladnrovi, ker tam me bo ziher kdo videl in bo spet mela ulca kaj za govort, ker itak se kot kaže v ulci dogajam samo jaz. Najprej v cajtengih, potem pa jo policija ustavlja.
Ampak ne, ni bilo napisa, da naj vozim za njimi, ampak se je vse ugasnilo in avto je pospešil. Ej, alo...ne tko. Ne zdaj po gasu! Kdaj pa položnico dobim???? Ne mi tega delat, moram vedt. Pa ne morem sedaj policajem sledit. Samo moram, ker tkole na pol "zrajcano" me pa ne morta pustiti! Pa sem še jaz po gasu. Ok, vidva gresta naravnost, jaz vaju bom pa po desni dohitela. Spustim okno, tudi policist ga. Vprašam: a je to samo opozorilo? Rečeta ja. Jaz pa njima: Tut vama želim lep dan.
Ko bi onedva vedela kako sram me je bilo. Tole verjetno nikoli ne bosta brala, če pa....vidva, ki sta danes vozila mondea mal čez eno....zaradi vaju imam moralnega mačka in nisem več govorila po telefonu. Tut zvečer, po predavanju sem čisto avtomatsko potegnila ven telefon, da pogledam kdo vse me je klical. Sem pogledala, ampak sem tudi pospravila telefon. Ne, bo počakalo. Zunaj dežuje, skoncentrirat se moram na vožjo, danes je en s prstom kazal name - no še huje - vsi okoli so prebrali, da sem klepetala med vožnjo po telefonu. Ne, ne bom!
Celo to sem naredila, sem dala gor slušalko, če me bo kdo klical, da imam obe roki frej.
Bom realna in poštena. Ne morem obljubiti, da ne bom med vožjo govorila. Enostavno včasih ne gre. Se bom pa trudila, da bom vedno na slušalki in da bom kratka.
Ne morem verjet, da bi se bolj počutila, da bi mi pisalo vozite za menoj, kot pa da so mi javno napisali, da naj ugasnem telefon!
Ker če bi pisalo prvo, bi zdele pisala o tem, da sta mi dva policaja pokvarila dan, ker sta mi napisala kazen.
Tako, pa nisem čisto nič jezna na policista, amapak me je čisto pošteno sram. Kako sta mi užgala moralca, ne morem verjet. Hvala, upam, da me bo še dolgo držalo.
Pripis naslednjega dne: Tudi danes nisem govorila med vožnjo. Dvignila sem samo en telefon, ker je bila ravno avtobusna postaja zraven. Parkirala sem in ko sem končala, sem se spet vključila v promet.
