sobota, 13. oktober 2012

Bajka hodi, jaz se pa tudi sestavljam nazaj

Ko je v četrtek Bajka shodila, je moje telo rekel, da lahko zboli. V četrtek ga je še držal adrenalin, v petek, pa nič več. Zbudila sem se tako sesuta, da nisem mogal niti na fizioterapijo z Bajko. Bolela me je vsaka nitka, vsako vlakno v mojem teleso. Najraje bi se še postrigla, ker so me boleli tudi lasje.
Dvakar sem vmes pretentala telo in nisem zbolela. Tokrat ni uspelo in ne je zadelo tako, da sem komaj odnesla Bajko po stopnicah. V prvo sem falila eno in dobr, da je fotr spredaj in je ujel obe. Pot po poligonu se mi je zdela tako dolga, da sem komaj čaka, da gre lulat, ker to pomeni malo počitka.
Je že bolje, sedaj me boli samo še glava, vse ostalo je nehalo. Bajka je še vedno težka za nosti, hvala bogu, gre sedaj po stopnicah že sama gor. Vseeno, ko jo dvignem na posteljo, mi pade vse dol, in samo čakam, da grem v posteljo. Minimalen napor mi vzame vse moči.
Nimam več časa ležati, 2 dni postelje je odločno preveč. Danes se nekam veliko zahvaljujem bogu, ki mi je namenil popoldne dežek in sem lažje vesti odpovedala šolo. Če bi bil popoldne sonce, ne vem če se ne bi nafilala s tableti in šla delat. Ja vem, lahko komot rečem sem zbolela, ampak imam potem res slabo vest do tečajnikov.
Jutri moram, popoldne speljat nove mladičke, vsaj to, zjutraj sem odpovedala naše seniorje, njih lahko, ker z njimi se imamo luštno in vem, da me ne rabijo več.
Samo še glavo spravim v red in bo vse ok!