60 tisoč

Danes se je števec obrnil na 60 tisoč. To je ogromno. Če vsak tretji prebere nekaj je to še vedno ogromno.
Ta številka je tista, ki mi pravi, da bom ostala to kar sem.
Danes sem se peljala malo dlje v avtu, in ker sta mi dva polcaja nabila slabo vest in imam sedaj slušalko in kljub temu čim manj klepetal, sem imela čas razmišljat.
Ko zaupaš sam sebi, se sprostiš in postaneš to kar si.
Na včerajšnjem intervjuju sem si pozabila narediti reklamo. Lahko bi o bajkinih psih, o pasji šoli...lahko bi lepo, učeno govorila, pazila na jezik.
A sem to jaz? Ne jaz sem preprosta, nasmejana Alenka!

Sprehod po Ljubljani

Danes smo imeli spet spreohd po Ljubjlani. Sprehodov smo imeli že ogromno. Sedaj delamo tematske. Zadnjič smo si šli ogledat nov most na Ljubljanici, danes samo šli do Trnovega. Prav načrtno hodim brez fotkička, da nimamo takoj posnemovalcev.
Zadnjič nas je videl novinar radia in me je prosil za posnetek Seveda sem rekla ja.
V ponos mi je, da so vsa moja pojavljanja v medijih plod mojega dela ne pa izkoriščanje vez, ki jih imajo drugi.
In danes smo se dobili in posneli intervju. Najbolje mi je bilo, ko mi je rekel, da bomo počakali na pse, da bo posnet še kak lajež. Sem mu rekla ,da tega ne bo. Ko je bilo zbranih že kar nekaj psov je videl, da laježa ne bo.
Luštkan, popolnoma sproščen intervju, prav nič narejen. Točno tak kakršni smo. Prošečni in veseli, na vse kar smo dosegli.
Sprehod je bil prijeten, vsekakor bomo nadaljevali s tematskimi sprehodi.
Sem se pa danes zavedala nečesa - če se ti v mestu pokaka pes, nimam kakca kam dati. Maš v koš zraven gostinske mize.
Kot bi se zmenili, smo na Tromostovju srečali župana. Sem mu rekla ,da rabimo koše za kakce. odgovoril je, da jih drugje tut nimajo. Ja in...pa mejmo jih mi, ker kužki kakajo tut v centru ne samo v parkih.

5 let

Pet let že pišem ta blog. Že toliko let je to moj ventil sproščanja, hkrati pa tudi obveznost. Obveznost zato, ker vem, da imam kar nekaj rednih bralcev in hvala jim za to. Upam, da jim ni dolgčas z mano. Vem, včasih se ponavljam, to pa zato, ker se mi življenje pač odvija okoli podobnih stvari. Nikoli ne bom razumelja jamrajočih ljudi, ki ne naredijo nič, da bi bilo drugače.
Nikoli ne bom razumela ljudi, ki imajo totalno nevzgojene pse, pa nič ne naredijo, da bi bilo drugače. Tudi tistih, ki se nočejo spremenit, pa je dejstvo, da so oni krivi, da je njihov pes tak.
Ne, res ne morem razumet in ne, da ne morem razumet - sploh več nočem razumet. Ker se da vse, samo če kaj narediš za to.

Mogoče sem v teh petih letih res naredila preveč, da bi lahko razumela take ljudi. V tem petih letih sem poslala k vragu vse kar me je oviralo pri mojem razvoju in sedaj sem to kar sem.
Samostojna, uspešna in predvsem srečna.
Če si ne upaš, potem ne bo nič. Ravno danes sem premišljevala kdaj človek lahko postane pogumen. Takrat, ko zaupa vase, ko ve, da je njegova pot prava. Dokler o sebi ne misli dobro, ne more biti pogumen, ampak je tak kot njegove misli.
Včeraj niso razumeli mojega zapisa zakaj mi je Tina Maze top. Ne zaradi spota, ne zaradi današnje zmage. Zato mi je top, ker živi svoje sanje in se ne ozira za drugimi. Pozna svoje želje, pozna svoje potenicale in samo se živi in uživa.

V tem petih letih se je res ogromno zgodilo. Eni pravijo, da sem se spremenila. Seveda sem se. Nekaj bi bilo zelo narobe, če se ne bi. A v svojem bitu sem še vedno ostala ista. Moja načela se niso spremenila, kvečemu okrepila so se. Moja pričakovanja se niso spremenila. Še vedno so zelo realna. Res je samo to, da sem se spremenila v tem, da sem dala v ospredje sebe in da ne grem preko sebe zato, da vi reševala druge. Rešiš lahko le tistega, ki si to želi. Tisti, ki noče, da se ga reši, te samo potiska navzdol, te poti se pa ne grem več.
Nekateri pravijo, da sem se spremenila, ker sem  študirala. Nisem se, le dobila sem novo širino in zato, ker imam stopnjo več, se res ne počutim nič drugačna. Še vedno se zmotim in rečem, da imam le končano sredno šolo in kaj pa jaz vem. Spremenila sem se toliko, da sem ugotovila, da ti da študiranje nekaj več. Ne na vem. Meni daje notranje več. Daje mi možnost izrazi svoja znanja tako, da lahko na osnovi svojega znanja naredim nekaj več. To ni dokazovanje, to je le spoznanje, da lahko več narediš kot kažeš. In ja priznam, počutim se dobro, ko lahko govorim "učeno". V svojem življenju prav nič ne kompliciram in tudi v šoli ne razlagam prav nič učeno. Sem "ljudska" zato, da me razumejo vsi. In ta -lahko to imenujem povprečnost- me malo duši. Pa ne da se imam za nekaj več. Ampak rada izrazim svoj potencial, ki vem in čutim, da ga imam. In zato se na faksu res počutim odlično, ker lahko govorim učeno in ker se lahko par ur na dan dvignem nad povprečnost in se izražam na nivoju na katerem sem. 
To pa še ne pomeni, da sem sedaj nekaj več in da to s čim kažem na zven. Sem še vedno človek, ki v življenju čisto nič ne komplicira in ki ji problem predstavlja nov izziv.

Mogoče je le razlika, da si po teh petih letih občasno želim, da bi lahko to srečo delila z nekom. Poleti sem ob pogovoru z nekom videla koli mi manjka to, da lahko brez obučtka slabe vesti nekomu povem kako se počutim, kako sem žalostna za kako stvari, kako mi je kaj lepo uspelo, kako,.....ja, v teh letih se je spremenilo to, da čedalje bolj pogosto pomislim na to, da bi bilo lepo vse to kar imam, z nekom tudi deliti.

Vse ostalo je pa še vedno isto. Še vedno sem srečna, če lahko komu polepšam dan, še vedno sem tista, ki bom prva skočila, če bo treba pomagat, še vedno sem tista, ki ne bom tiho, če se bo nekomu godila krivica.

Še vedno verjamem, da se ti vse zgodi z razlogom in točno takrat, ko ti je namenjeno in še vedno verjamem, da ti pozitivne misli prineseljo dobre stvari, negativne pa slabe, zato se jih izogibam.

Še vedno imam iste grehe in še vedno hrepenim po njih in za njih.

Torej...v čem sem se spremenila?
Le to se je spremenilo, da ni več fizično ob meni Ajške, vse ostalo je še vedno isto, le malo starejša in modrejša sem.

Tehnika je odpovedala

Danes, no včeraj se je uradno začelo, danes pa smo imeli prvi čisto pravi webinar. To je online predavanje v katerega se lahko tudi aktivno vključiš.
Kot zagreta študentka, sem si skuhala čaj, narezala kaki in prišla za mizo. Že 20 minut pred predavanjem. V svojih mladih letih sem šele ob takih uri šla od doma, pa čeprav je bila predavalnica vsaj pol ure oddaljena ;)
Končno je bila ura 8, ko se je začelo. Vsa navdušena, da sedaj gre pa zares, so se začele tehnične težave. No, slišali smo vse, le komunikacija med nami ni bila mogoča, in potem to ni smisel online predvanja.
Vmes se je še vključil tehnik, smešno je to, da smo poslušali komunikacijo med njima. Počutiš se kot špijun, ker vsaj predavateljica, na začetku ni vedela, da mi vse slišimo.
No, zadeva se je končala v 35 minutah, ko smo zaključili naše na pol nemo srečanje. Škoda, pa res je zelo zanimiv predmet in sem res komaj čakala nadaljevanje.
Aja, včeraj smo uradno začeli - zaenkrat mi gre dobro, vse sem že naredila in oddala kar bi morala do 31.10.
Pač taka sem, ko padam not, padem not.
Danes je Tina Maze dala ven svojo pesem. Bravo, vsaka čast. Tko se govori. Ste že kakšnega uspešnega človeka slišali stalno jamrat? Ste od kakšnega uspešnega človeka slišite, da ne vidi rešitev. Ja tisti moment, ko pa zajame zrak in izdihne, pa iz njega že butajo rešitve.
Toliko zadnje čase poslušam ne morem, nič se ne da naredit, tko je, ne da se spremenit.... Ja res, včasih se ne da. Ta včasih ni niti 1 % vseh situacij v katerih ljudje mislijo da se nič ne da. Seveda z vsem dolžnim spoštovanjem do njih - lahko tako misilijo. Ampak, ko mi bodo vsaj začeli govoriti možne rešitve ali pa vsaj ideje, ne ene, več njih, potem bom spremenila mnenje in mogoče začela razmišljat, da se pa res ne da nič.
Ne, imajo miljon razlogov zakaj ne in niti enega zakaj ja. Ne zakaj ja - ampak kaj sploh ni probali spremenit.
Mislim, da se zadnje dni ponavljam na blogu. Bom nehala.
Predno pa neham o tem - najbolj od vsega me boli to, ker imajo taki ljudje pse. In ta svoj negativizem potem prenašajo na pse. In naredijo prav take kot so oni. Ene psihične bolnike, ki so zamorjeni in zafutrirani, svoje fustracije pa potem mečejo ven v obliki obupnih vedenjsih problemov. Amapk ne, nič se ne da spremenit. Kaj spremenit, če se sploh ne da nič naredit. In predvsem če se ne da pomislit na to, da so čisto sami krvi za vse kar se jim je zgodilo. Za njihov lajf in njihovega zafuranega psa.

Dosto o teh ljudeh. škoda mi je psov, ki so v svojem bitu čisto ok in bi bili ob normalnem človeku zlati psi. Tako so pa psihiranci, ki trpijo v svojem telesu in okolju v katerem so.

Vračam se nazaj k Tini. Reci ji moram hvala. Hvala, ker mi je dala novo energijo, nov šus- direkt v žilo s tem komadom. Točno to rabim. Da še en živi svoje sanje in je pri tem uspešen. In da jo boli patka za druge.
Ja Tina, dokler boš taka, boš the best! In ja hvala za power, ko ga bom rabila, si komat z veseljem zavrtim.

Zdolgočaseni ljudje

Že nekaj časa opazujem ljudi. No, če delaš z ljudmi je logično, da jih opazuješ, sploh če je opazovanje ključni del tvojega delovanja.
Mater, a se meni že pozna 2 dni faksa, al kaj. Še mal pa ne bom več normalno pisala...

Kamor koli grem, vedno opazujem okolico. Verjetno je to že del poklicne deformacije, in ko grem med ljudi, opazujem njih.
Koliko zdolgočasenih ljudi hodi po svetu. Postimo mladino, ki itak ne ve kaj bi sama s seboj, ni kriva ona- krivi so njihov starši, ki so se čisto premladi vrgli v usodo nemoči, da ne morejo nič spremeniti.
Znajo jamrat, znajo s prstom kazati krivca, to je pa tudi vse. Da bi kaj probali narediti drugače...ne, to pa ne. Je brez veze, itak se nič ne da, nima smisla.
Govorim o generaciji, ki so stari tam 35-45. Neki že imajo, torej imajo tisti higienski minimum, ki ga potrebujejo za preživetje, da bi imeli nekaj več, pa ne naredijo nič. Ampak znajo biti pa zdogločaseni, brez idej, brez vizije, kaj šele z rešitvami.
O še eni kategoriji ljudi sploh ne vem če bi pisala, ker jih je čedalje več in so res že prav prepoznavne. Govorim o skupini žensk starih okoli ali malo čez 40, ki so matere sedaj že najstniških otrok in ki so imele v mladosti srečo, da so spoznale moške, ki jih je biznis zacvetel in so sedaj "vzdrževane" Ni zastonj pregovor, da je s polno ritjo lahko srati. Ampak te ženkse, če nadaljujem v točno tem slogu pregovora, ne serjejo čisto nič dobrega, ampak zelo, zelo slabo.
Samo fasada, ki se skriva za dobrimi avti je tista, ki je dobra, vse ostalo je hudo obolelo in na robu prepada.

Ampak bolj kot premišljujem in bolj kot probam vsem pomagati, bolj ugotavljam, da je vseeno ali imajo vse, kar jaz nikoli ne bom imela, ali pa res nimajo skoraj nič in se borijo iz meseca v mesec - ne bodo naredil čisto nič, da bi bilo kaj drugače.

Pomoje da zato, ker se tako krčevito držimo nečesa, kar nam je znano, kar vemo kako je in kjer smo varni, pa čeprav nam je še tako težko.
Vzporednica, ki jo lahko potegnem med oboji, tistimi na dnu in tistimi na vrhu, ki pa so vzdrževani - realno nočejo iz tega ven.
Ker če si nekaj res odkrito želiš, potem boš to tudi storil.
Tako je pa lažje obtoževati druge in biti nemočen in manipulirati ljudi s igranjem žrtve.
Še ena skupna lastost obeh - revnih in bogato vzdrževanih: obojim se godi krivica, oboji imajo tega življenja dovolj, oboji bi nekaj - amapk ne vedo kaj, oboji itak vedno, da nič ne morejo......oboji slej kot prej samo že bivakirajo in na koncu potonejo v alkoholu ali pa na antidepresivih.

Začeli smo, čisto zares

Uradno se je začel moj faks, konec je uvodnega tedna, ko še vedno nič ne najdem, ampak delam. Malo gledam kaj drugi napišejo in potem iščem kje.
Malo prosim za pomoč, da mi povedo kje najdem in gre.
Prejšnji teden je bila zanimiva debata na FB, o tem sem že pisala, kjer so me obtožili, da delam marketinško natego s svojo šolo.
Sedaj bom to počela še bolje, kajti študiram menedžment  vseživljenjskega izobraževanja, kar pomeni, da bom poznala vse tehnike s katerimi bom bolje vodila svojo šolo.

Še boljši marketing se bom šla - ja, to je žlehtna izjava.

Prvi predmet je inovativni in inovacijski managament. Predmet govori o novih pristopih in trendih v managementu in voditeljstvu. To kar moram narediti za to timsko nalogo lahko rečem, da sem voditelj prihodnosti,  vse tabele me uvrščajo tja. Kul, zato sem šla študirat, da se izboljšam vse skupaj.

Inovativna sem od vsega začetka, saj orjem ledino na tem področju. Inovacije...sistem, ki ga imam je plod mojega znanja in razvoja, tako da lahko rečem, da sem inovativna. Nove stvari so del razvoja. Ko bom imela več časa, bom naredila lahko še več, dodala še več stvari. Ampak, vse ob svojem času.

Not padla

Čist sem padla not. Takoj, ko sem lahko za računalnikom grem na faks. Končno so mi stvari začele delat, no nekaj moram še vseeno jutri poklicat IT-jevce in jih prosit za pomoč.
Ko že mislim, da sem pogruntala sistem, se mi vse spet podre in nič ne najdem. Saj bo, do konca študija bom že vse vedela.
Predvsem vem kaj me motivira k diplomi - ponjo moram v Maribor. Tam imajo pa eno odlično slaščičarno. Evo, zato bom diplomirala:)

Popoldne smo šli na sprehod v mesto. Smo kar res hodili eno urco. Pogledat smo šli nov most na Ljubljanici. Naključje je bilo, da so se v tistem, ko smo stopili gor, prižgale luči po mostovih in obrežju Ljubljanice. Zgledalo je tako, kot da sem to naročila.
Lep sprehod, predvsem za tiste, ki počasi končujejo "obvezno" šolanje v Bajki. Danes so videli svoj napredek, ko so bili pred enim letom oni na tem, kar so doživeli danes "tanovi".
Po sprehodu smo šli na kavo. Tastari in en tanov. Luštno jih je bilo poslušat. "Ma ne, ej ti si bil danes bomba. Veš kako je bilo pri nas. Rok nismo čutili, pojma nimam kaj se je dogajal okoli, kje smo bili....."
V takem duhu so ga mirili, da so vsi bili na istem, danes so se pa dobesedno sprehodili čez mesto in so komaj opazili, da imajo v roki psa.
Eno leto dela pa čisto drug sveti.
Not so padli čist.

Prvič na predavanju

Počutim se čisto prava študentka. Danes ob 19, sem bila na svojem prvem predavanju. No, dveh do sedaj se res nisem mogla udeležiti, ker ne bi mogla prebeklsat toliko tečajnikov.
Tudi danes sem imela slabo vest, ker sem morala prav na hitro domov. Obupno se počutim, ker jim samo še mečem dol s poligona. Ura je čas, adijo pojdite domov. Če vas kaj zanima, mi pošjite mail. Predolgo že to traja. Najprej zaradi Bajke, sedaj pa zaradi faksa. Ok, v torek bo še tako, potem pa moram to res zmanjšat na minimum, ker kako že, stranka je kralj.
Saj ne, da bi zato dobili kaj manj. Daleč od tega, navajeni so dobiti več, navajeni so na podaljške. 6 tednov so bili zlati, ker so se mi res maksimalno prilagodili. Sedaj tega ni več potrebno, ker je smotikica toliko ok, da me ne rabi vač stalno ob sebi.
Z mucom se spet stiskata

Od kar sem spet študentka, me muc prisil v špricanje. Pride domov, poje in se mi vleže na računalnik tako, da nič ne morem

Ja, med predavanjem sem lahko v predavalnici in lahko delam še druge stvari. No, realno res lahko, samo me je danes tako potegnilo not, da je ura in pol tako hitro minila, kot mojim mladičkom ura na poligonu.

Ali pa fuzbalerjem, ko padejo čisto not.

Sončna sobota

Ko smo bili že skoraj v kapah in šalih, se je vreme obrnilo in spet smo lahko v kratkih rokavih.

Današnja sobota je bila točno taka. Sicer je bilo res zjturaj, ko sem šla v šolo 6 stopinj, ampak to je bilo ob 9 zjutraj. Ker sem bila do dvanajstih na poliognu, sem končala v kratkih rokavih.

Dopoldne je bil čas za žogo.

Najprej so malošolci osvojili igre z žogo, za njimi pa še učenjaki.

Te so le še počivali in pustili svojim lastnikom, da so se lahko igrali

Vedno mi je všeč, kako se odrasli uživijo in res s srcem igrajo.

Popoldne je bil čas za mladičke. Vsakič me kaj preseneti in danes me je, ko je z enim mladičkom  prišel v petih tednih že 4 človek. Seveda si znanja ne podajajo in ne vem več kaj naj z njimi počnem.

Tamalčki so res face. Samo zvečer je bil pa že kar mraz in še dobro, da sem imela dodatno za oblečt.

Moj študij napreduje, muc se je odločil da me bo zvesto motil in mi ne pusti študirat. Danes sva se zmenila, da pač tako ne gre in da bo moral on biti tisti, ki bo šel iz stola in ne jaz.

Bajka ima pa spet neredno spanje, ker ponoči namesto da spim, ždim za računalnikom. Bo že, saj kmalu ugotovi, da je najbolje, da zaspi.

Napredujemo

Bajka je čedalje bolje, sedaj izkoriščamo lepo vreme in hodimo spet na daljše sprehode. Če pomislim, da 6 tednov nazaj tudi nog ni premikala in edino kar me je skrbelo, je bilo, da bo lulala....

Bajka te res vedno uči, da ne ostajaš v preteklosti, ampak greš samo še naprej

Pa sem spet študentka

Včeraj sem bila spet na faksu, tokrat sem si izbrala Dobo. Študirala bom to, kar v bistvu delam. Menedžment vseživljenjskega izobraževanja

Tokrat so študenjtje malo starejši, ki so bili 3 leta nazaj, ko sem delala višjo šolo. Pa vseeno je bilo tudi nekaj takih, ki so tu zato, ker jim očki in mamice lahko plačajo. Ampak, hvala bogu, da jih lahko.

Razlika med šolama je velika, ker se že drugič podajam v E študij, imam trenutno še malo problemov, ker sem bila navajena enega računalniškega okolja. Sedaj je čisto drug in se ga moram navadit.
Saj bo, danes sem že malo preklikala vse skupaj in mi ratuje domače. Edina stalnica v življenju so spremembe in čas je za spremembe.

Mi je bilo pa včeraj prav pošteno smešno. Več ali manj je bila glavina študentov takih, ki so se že med seboj poznali ali ker so na tej šoli že bili ali pa so se poznali, ker so frendi in so se skupaj odločili za študij. Le dve ali tri smo bile same zase. In tako čez okno zagledam svojo sošolko iz B2, res sem jo bila odkrito vesela. Kaj mi je bilo smešno - njen pogled, ko me je zagledala. Ja, tukaj sem, študiram. Pa ne iz potrebe po izobrazbi, ampak iz potrebe po novih znanjih, predvsem pa, ker mi je to všeč. Všeč, da delam še nekaj poleg tega, kar že počnem.

Danes sem predvsem prevelika ali lahko še uveljevljam kak izpit in še kaj. Za dva bom poslala prošnjo, za enega bom pa tut neki probala narest. Nehote se je danes na FB razvila zaradi moje pripobme debata v katero so se kar vključevali ljudje iz vseh vetrov, ki sploh ne vedno kdo sem, ki posredno vedo kdo sem in vsi so znali soditi tej moji preprosti izjavi, da mi nekaj ni všeč.
Šment, na koncu, ko je bilo 155 odgovorov, sem dojela, da so mi naredili najboljšo možno reklamo. Nikoli, tudi če bi plačala, ne bi imela toliko ogledov strani in se toliko ne bi pisalo o moji šoli, kot se je zato, ker sem napisala, da mi ni všeč hoja psa na poslušnosti.
In če to ni strateški marketing in osebni markering, potem tut ne vem kaj marketing je. Torej, če je to to, kar mislim da je, mi lahko to tudi priznajo.

Nekateri so mi očitali, da je moj način šolanja oz. moj slogan - Vzgajamo za življnje le marketinška natega.
Nekako se nisem spuščala v to, da je vsak slogan del marketinga in da je vsaka slika, filmček, del marketinga, in da je internetna stran ključni produkt makretinga...ampak...če ljudje ne razumejo, da moja pripomba, da mi nekaj ni vščeč, res ni bil del marketinga....tam jim pa ne morem pomagat.

Sem pa ponosna nase, da sem tak dober marketinški strateg, da mi uspe toliko ljudi nategnit in da kar vztrajajo pri meni v šoli in se vanjo celo vračajo.

Imam moralnega mačka, med vožnjo sem telefinirala

Danes sem tako kot že n-tokrat, vozila in govorila po telefonu. Nekako ne morem, da ne bi poklicala nazaj, če imam neodgovorjen klic. Sploh kadar vem, da je to kak bolj  težji pogovor, ko bom morala prepričevati v nedogled. Če sem skoncentrirana na vožjo se ne more zgodit, da unega na uni strani kam pošljem, ker za to, moraš bit ornk skoncentriran, da ga pošlješ tako, da ne bo zameril.
In tako se vozim od Trzina do Črnuč, tečajniku razlagam, da je pes pes in da mu ne sme pustiti vse kar mu počne. Vozim lepo, po omejitvi, po voznem pasu. Peljem čez križišče v Črnučah, ko pred sabo vidim avto. Na njem me je zmotilo to, ker se mu je na zadnji šipi - to sem mislila na začetku, prižigala stop luč in mu niso vse ledice delale. V bistvu sploh nisem takoj dojla, da to niso na pol crknjene ledice, ampak da mi nekaj piše. In začelo se je: Policija, odložite mobilni telefon - nisem čisto ziher, če ni pisalo celo prosim. Preberem še enkrat in spet je pisalo to. Odložim telefon in čakam, da bo pisalo: Policija - vozite za menoj. Že razmišljam, da upam, da me ne bo na Brnčičevi ustavil, ampak Šladnrovi, ker tam me bo ziher kdo videl in bo spet mela ulca kaj za govort, ker itak se kot kaže v ulci dogajam samo jaz. Najprej v cajtengih, potem pa jo policija ustavlja.
Ampak ne, ni bilo napisa, da naj vozim za njimi, ampak se je vse ugasnilo in avto je pospešil. Ej, alo...ne tko. Ne zdaj po gasu! Kdaj pa položnico dobim???? Ne mi tega delat, moram vedt. Pa ne morem sedaj policajem sledit. Samo moram, ker tkole na pol "zrajcano" me pa ne morta pustiti! Pa sem še jaz po gasu. Ok, vidva gresta naravnost, jaz vaju bom pa po desni dohitela. Spustim okno, tudi policist ga. Vprašam: a je to samo opozorilo? Rečeta ja. Jaz pa njima: Tut vama želim lep dan.
Ko bi onedva vedela kako sram me je bilo. Tole verjetno nikoli ne bosta brala, če pa....vidva, ki sta danes vozila mondea mal čez eno....zaradi vaju imam moralnega mačka in nisem več govorila po telefonu. Tut zvečer, po predavanju sem čisto avtomatsko potegnila ven telefon, da pogledam kdo vse me je klical. Sem pogledala, ampak sem tudi pospravila telefon. Ne, bo počakalo. Zunaj dežuje, skoncentrirat se moram na vožjo, danes je en s prstom kazal name - no še huje - vsi okoli so prebrali, da sem klepetala med vožnjo po telefonu. Ne, ne bom!
Celo to sem naredila, sem dala gor slušalko, če me bo kdo klical, da imam obe roki frej.

Bom realna in poštena. Ne morem obljubiti, da ne bom med vožjo govorila. Enostavno včasih ne gre. Se bom pa trudila, da bom vedno na slušalki in da bom kratka.

Ne morem verjet, da bi se bolj počutila, da bi mi pisalo vozite za menoj, kot pa da so mi javno napisali, da naj ugasnem telefon!
Ker če bi pisalo prvo, bi zdele pisala o tem, da sta mi dva policaja pokvarila dan, ker sta mi napisala kazen.
Tako, pa nisem čisto nič jezna na policista, amapak me je čisto pošteno sram. Kako sta mi užgala moralca, ne morem verjet. Hvala, upam, da me bo še dolgo držalo.

Pripis naslednjega dne: Tudi danes nisem govorila med vožnjo. Dvignila sem samo en telefon, ker je bila ravno avtobusna postaja zraven. Parkirala sem in ko sem končala, sem se spet vključila v promet.

Vse gre kot po maslu

Sploh ne vem kaj naj rečem, da ne bo zgledalo kot samohvala. Ampak sem res ponosna na to kar počnem in kako počnem.
Saj res, da metode včasih res niso najbolj lepe na oko, a dejstvo je, da funkcionirajo in da imam lahko na sprehodu spuščenih 20 in več psov.
Vem kdaj moram koga dvignit in kdaj koga prizemljit. Brez prvega ni drugega in brez drugega ne prvega. Vse je povezano eno z drugim. Predvsem pa moraš verjet, da je to mogoče, in verjet, da se bo to zgodilo.
Ker če ne verjameš in če ne zaupaš, potem ne bo šlo. Potem te sesuje prvi neuspeh in če se zgodi še en, obupaš.
Tukaj pa ni prostora za obupat. Prostor je za verjet in it naprej.

Danes sem že zjutraj ponosno čaka na časopis, ker sem vedela, da bo objavljen članek na katerega bom ponosna. Pa ne zato, ker je notri moja Bajka in moje ime, ampak ker me obkrožajo ljudje, ki so na mestu in ki naredijo tako, kot bi naredila jaz. Ko enrkat odpreš oči in gledaš na svet pozitivno, potem okoli sebe dobiš ljudi, hote ali nehote, ki so ti podobni. 

Članek je napisan tako, kot bi ga napisala jaz. Izobražuje in te ne pusti ravnodušnega.

Hvala obema, ker sva lahko bile del te lepe zgodbe o akupunkturi, ki lahko pomaga še veliko živalim, le vemo ne za to.

Za lepše branje še web verzija http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/akupunktura-zdravi-tudi-revmatizem-pri-kacah.html

To, da sem dva dni preležala zaradi bolezni me je malo ustavilo in prav je tako. Žal mi je za včerajšnjimi mladički, ampak včeraj bi bila res na higijenskem minimumu.

Smo se pa zato danes toliko lepše imeli z čisto novimi. Kaj me vedno privlači tisto prvo uro. To, da vsakega po malem skrbi, kako se bo obnašal njegov pes, potem gredo pa vsi ponosni domov, ker so bili čisto pridni in pri miru eno uro. Nihče si ne misli, da bo njegov pes ob drugih psi bil pri miru in celo zaspal. Bo, ker mu drugega ne bo ostalo in bo dobil prvo življenjski šolo - nisi središče tega sveta.

Pisana druščina, ne prevelika skupina, že danes vem, da se bomo imeli dobro.

Jutri je nov dan in nov teden.

Zame še poseben dan, ker grem spet v šolo. Komaj čakam, ker bom spet lahko študentka, po drugi strani se pa danes sprašujem, a mi je res tega treba. Skupine se ti bodo počasi končale, lahko bi malo izpregla, ne pa da grem študirat. Če sem čisto poštena mi je itak zaekrat edini problem ali bom lahko parkirala čisto tam, ali bom morala 5 minut peš. Kako bizarno, ampak res, vse kar me skrbi je parking. Ker sem se tako razvadila, da pridem z avtom skoraj do vrat. Zanalašč bom jutri parikrala ob živalcu, vem da se bom zvečer klela, ker se mi bo mudilo domov. Pa tudi vem, da bom šla najprej pogledat a lahko parkiram pri vratih, ker bom res zvečer letela domov.

Ko je Bajka zbolela sem bila že vpisana, lahko bi preklicala vpis in pač pušnila tistih nekaj 100 eurov. Niti nisem razmišljala o tem, sploh ko sem videla, da Bajka napreduje. Misli, ki so bile kotnra, so bile res, a mi je tega treba. Ampak to sem poslušala od zunanjih, ki jim ni jasno zakaj grem naprej in so mi načeli možgane :)

A takoj, ko me te misli obiščejo, jih odrinejo stran misli pričakovanja in želje po novem. Že danes vem, da bom kmalu tako zgodaj zaradi teme doma, da mi bo dan čisto predolg in ne bom vedela kaj čem sama s seboj. In ravno zaradi tega komaj čakam, da bom namesto na brezveznih straneh neta, visela na straneh faksa in se učila novih stvari.

Pred tremi leti sem se vpisala na faks zato, ker sem imela višek denarja in se mi je zdela to najboljša investicija. Nisem si zastavila nobenega roka in priznam, da niti nisem bila odločena, da ga bom končala. Ko se je začelo, spomnim se, da s slovenščino, me je potegnilo in padla sem not.

Ni me spustilo še do danes.

Še vedno me drži in me ni spustilo niti sedaj, ko imam svojo firmo, ko sem sam svoj šef. Celo čedalje bolj me drži, čutim da moram, da je to to. Prvič, ko sem videla ime programa, sem vedala, da je to moja pot. Pot, ki jo že opravljam in ki me vodi tja, kamor se še niti ne zavedam kam me bo pripeljala. Vem, da bom šla naprej v tem kar sedaj počnem. 

Vse kar so bili do sedaj moji tihi prebliski, so se kar naekrat zgodili kot realni dogodki. in ti prebliski mi kažejo nekaj več, nekaj kar že počnem ampak drugače, večje, boljše. Vem, oz. verjamem v to, da ti je vse v naprej določeno in da se ti vse zgodi z razlogom. Da pot po kateri hodiš, je pot, ki ti je bila začrtana ob rojstvu. A ker smo ljudje pač ljude, skačemo iz te poti, ker si ne verjamemo, ker raje poslušamo ljudi, ki nas niti ne poznajo, ampak nam svetujejo zato, da ne bi bili boljši od njih ali pa ker sami nimajo poguma. Ljudje v osnovi ne marajo pogumnih ljudi. Ker ti ljudje so boljši kot oni, ti ljude imajo več kot oni. pogumni ljudje so srečni ljudje. Ampak hudiča, ljudje ne marajo srečnih ljudi !?! Obupno spoznanje, ki sem ga dojela v bistu dokončno šele sedaj, ko o tem pišem. V teh časih, ljudje ne marajo srečnih ljudi, ker so sami tako nesrečni, da ne vidijo drugega kot to.

Srečni, ker znajo uživat v tem kar imajo in ker vedo, da lahko, ko pride čas, dobijo še več. Seveda ne moreš čakati in upati, da pride samo od sebe. Ne, nič se ne bo spremenilo, če se ne premakneš sam.

Ostaneš na mestu in čakaš na boljši jutri, ki se premika čedalje bolj v prihodnost, ki pa ostaja tam nekje v preteklosti.

Ko se ena vrata k sreči zaprejo, se odprejo druga; toda pogosto tako dolgo strmimo v zaprta vrata, da ne opazimo tistih, ki so se nam odprla (Helen Keller 1880-1968)

Bajka hodi, jaz se pa tudi sestavljam nazaj

Ko je v četrtek Bajka shodila, je moje telo rekel, da lahko zboli. V četrtek ga je še držal adrenalin, v petek, pa nič več. Zbudila sem se tako sesuta, da nisem mogal niti na fizioterapijo z Bajko. Bolela me je vsaka nitka, vsako vlakno v mojem teleso. Najraje bi se še postrigla, ker so me boleli tudi lasje.
Dvakar sem vmes pretentala telo in nisem zbolela. Tokrat ni uspelo in ne je zadelo tako, da sem komaj odnesla Bajko po stopnicah. V prvo sem falila eno in dobr, da je fotr spredaj in je ujel obe. Pot po poligonu se mi je zdela tako dolga, da sem komaj čaka, da gre lulat, ker to pomeni malo počitka.
Je že bolje, sedaj me boli samo še glava, vse ostalo je nehalo. Bajka je še vedno težka za nosti, hvala bogu, gre sedaj po stopnicah že sama gor. Vseeno, ko jo dvignem na posteljo, mi pade vse dol, in samo čakam, da grem v posteljo. Minimalen napor mi vzame vse moči.
Nimam več časa ležati, 2 dni postelje je odločno preveč. Danes se nekam veliko zahvaljujem bogu, ki mi je namenil popoldne dežek in sem lažje vesti odpovedala šolo. Če bi bil popoldne sonce, ne vem če se ne bi nafilala s tableti in šla delat. Ja vem, lahko komot rečem sem zbolela, ampak imam potem res slabo vest do tečajnikov.
Jutri moram, popoldne speljat nove mladičke, vsaj to, zjutraj sem odpovedala naše seniorje, njih lahko, ker z njimi se imamo luštno in vem, da me ne rabijo več.
Samo še glavo spravim v red in bo vse ok!

Bajka se je odločila, da bo hodila. Bajka hodi!

Že včeraj je hodila zelo samozavestno in odločno, da sem jo lahko že čisto spustila. Po parih metrih jo je zanašalo in sem jo spet držala.
Danes je že zjutraj, ko gre samo pred hišo lulat, hodila odločno. Že po teh prvih jutranjih korakih vem kje smo in danes sem vedela, da bo to to.
Pred akupunkturo sva jo odpeljala na poligon kakat in to ni bilo normalno kakanje, ampak hitra hoja gor in dol, vmes pa kakat. Neverjetna je.
Med akupunkturo je imela veliko dela, saj je pozirala fotografu in koketirala z novinarko, ki je delala prispevek za Nedelo.
Po terapiji smo šli ven in hoja je bila še boljša, da ne govorim, da sva midva tekla po poliogonu.
Popoldanski sprehod je bil čas za snemanje.

Bajka se je odločila, da je čas in hodi:) En teden prezgodaj. Ampak..ona je Bajka!

Pa šele na polovici smo

Zaradi ceste, ki jo končno končujejo, sem danes združila vse tri skupine učenjakov.
Odlična poteza, v nedeljo jo ponovimo!

Že lani sem videla, da je velika skupina v zadnjem delu dobra ideja, ker so psi res pod takimi motnjami, da se morajo skoncentrirat.

Danes nas je bilo 20. Škoda, ker nekateri vztrajno manjkajo takrat, ko imamo skupne ure. Oni so na slabšem, ne ti, ki pridejo,

Na začetku so bili še skeptični, na koncu pa mislim, da so bili vsi navdušeni.

Komaj čakam nedeljo, bo bomo šli spet na sprehod. Si moram že počasi začeti zmišljevati poti, da se ne bomo ponavljali.

Največji užitek mi je videti 20 psov, ki se igrajo brez problemov. 

Smejko mali;) Baje je danes cel sprehod lulal..bo drugič bolje, ker ne more biti najmanjši v bistvu največji pasji car.

Pridni so res!

Največ mi je pa pomenila na koncu sprehoda, ko me je tečajnica vprašala: Tršica, si kaj ponosna na nas? 

Itak da sem! Kako ne bi bila?

Kako pogrešam sprehode

Danes smo improvizirali. V našo ulico se z avti ne da - no, če si kamikaza in ti je vseeno za tvoj avto, potem greš. Če si pameten ostaneš zunaj. Končno bodo zaključili z deli po ulici. Sedaj je vse pripravlejno za zadnjo fazo - asfaltiranje. Tako neumno so vse zrezali, da se ne da vozit. Je pa ulica enkraten poligon za Bajko, ker lahko hodi gor in dol, pa postrani dol, pa počez gor. Vse se da izkorisiti, če hočeš.
Ker se ne da do poligona je bila potrebna imprvozacija. Najprej sem mislila narediti poslušnost na travniku ob Gorenju, a ker so imeli tam zbor avtomobilisti, smo šli na sprehod in ura se je spremenila v gozdno uro. S spuščenimi psi po gozdu. Pes mora hoditi ob tebi, neglede na motnje ki jih ima. Imrovizacija se bo spremenila v redno uro, ker se je izkazala za perfektno. Terene imam, zakaj jih ne bi izkoristila.
Dopoldne sem končno naredila nekaj zase in šla na masažo. Že poleti sem se odločila, da je čas za masažo in sem šla na Tuina masažo k Larisi, ki je imela ponudbo preko 1 na dan. Hrbet me je res nehal boleti in odločitev je bila, da bo masaža postala stalnica. No vmes se je zgodila Bajka in sem malo dala vse na stranski tir. Križ me je že tako pošteno bolel, da nisem več nič mogla, zato sem klicala Lariso in danes sem bila pod njenimi rokami. Fantastično, občasno hudičevo boleče, ampak vseeno odlično.
Že pri njej sem ugotavljala, da mi manjkajo sprehodi, da mi manjka gibanje.
Včeraj sem se res dobro počutila, ker sem hodila eno uro po Arboretumu. Danes sredi naše gozdne ure sem se dokončno zavedala - pogrešam sprehode!
Bajka res da že veliko hodi, ampak to še vedno ni to. Pogrešam 45 minut hitrega tempa, ko se zadihaš, ko greš malo gor in dol, ko hodiš po gozdu in gledaš kako narava ugaša. To, pogrešam. Premikanje nog, prešvicano telo, zadihano obraz.
Še malo, danes je že prišla do Brnčičeve. Pa potem še krog, ki jo je teden nazaj čisto sesul, danes bi šla še. Zvečer smo bili kratki, je šla le do poliogna in nazaj. Smo imeli pa ogromno srečo. Ko smo stopili čez vrata, se je uscalo.
Aja, pa kaj je novega....po stopnicah je šla. S pomočjo gre po stopnicah. Carica moja!

Ko se zaveš, da je tvoje delo veliko

40 nas je bilo v Arboretumu. Tako lep dan se je naredil, da je bil že zaradi tega sprehod lep. Ko pa sem iz ozadja gledala na svoje tečajnike, je postal dan perfekten.

Že pred vhodom, ko smo se zbirali sem jih opazovala. Vsi so se lepo obnašali, nihče ni lajal, kot da jih ni. Ljudje so nas seveda gledali, ampak z občudovanjem, ne negodovanjem.

Tale Živa, prav ne more skriti istih korenin. Tale njen yoda face...kot da bi gledala mlado Bajko.

Najbolj sem vesela, ko vidim toliko psov na kupu, pa nihče ne laja. Če že, se ga takoj ustavi in se ga skoraj ne sliši. Ampak to je prvih 5 minut, ko jih je res toliko na kupu in se nič ne dogaja.

Potem pa gremo

Ob takih dneh se sprašujem ali je to res. Ali sem res tako vplivala na njih, da so tako pridni in da naredijo točno to, kar naj bo vsaj vzgojen lastnik naredil.

Predvsem so vsi moji tečajniki fantastični ljudje, ki se zavedajo kaj pomeni imeti vzgojenega psa in se trudijo, da to postane tudi njihov pes.

Še toliko bolj sem vesela, ker se tega učijo pri meni in mi dovolijo biti njihova tršica.

Človek rabi nekaj, kar ga navdihuje

Navdihuje me Bajka, ker napreduje iz dneva v dan in se čisto nič ne obremenjuje s tem, da ne bi mogla. Ona gre, midva jo že skoraj komaj loviva. Naslednjega psa, moram nujno dobro naučiti, kaj pomeni beseda počas, ker Bajka jo je ob narkozi zbrisala iz spomina.

Včeraj je prvič šla od doma na sprehod. Kakšno veselje, kakšen ponos. Sploh ni vohala po tleh, samo uživala, ker lahko hodi po svojem travniku.

Danes smo šli že spet in prav vidi se ji, kako se je spremenila, kako je še bolj vesela in si želi vsakič več.

Toliko se ji dogaja, da pozabi kakat.

Res me navdihuje in mi je motivator za vse, kar počnem in kaj bom počela.

Za začetek sem se postavila zase in grem na masažo. Če lahko Bajka uživa, bom pa še jaz.

Danes sem zvedela, da imam 15.10 uvodno sranje na faksu...jupiii, sedaj moram pa res it pogledat ali si prav predstavljam kje bodo predavanja, ker ne smem prvi dan zamudit.

Ne bom rekel, sprijazni se s težavo. To bi bilo enako, kot če bi jo imel za sovražnika. Svetujem pa, da jo sprejemaš kot prijatelja, saj se bo dolgo družil z njo in je bolje, da se začneta pogovarjati. (Oliver Wendell Holmes ml)

Če nimaš cilja nimaš poti

Eden od mojih trenutnih ciljev je, da Bajka shodi. Danes je 1 mesec od kar je bila operirana in moja misel je bila le - shodit moramo. Imam cilj, pot smo zastavili. Če ne bi imela cilja, tudi poti ne bi začrtala, saj ne bi vedela kaj naj delam. Prinam, da je naprono, ker zahteva ogromno ene logistike, odrekanja in tudi moje vpletenosti. Fiziotepija je sodelovanje treh. Fizioterapevtke Kristine, Bajke in mene. Vse tri garamo, da dosežemo dnevno etapo. Spet, če imaš cilj, potem te ne iztiri, če neka vaja ne gre, če kaj naredimo drugače, če kaj dodamo, ker se v tistem trenutku pokaže, da je tako prav.
Vem kam moramo priti, zato nam ni problem slediti poti, ki se kaže.
Najboljša mi je akupunktura, kjer ne delamo nič, pa vseeno vidim učinke na Bajki. Irina ji res naredi dobro. Iglice delajo namesto nas.
Z očetom vsakodnevno hodiva. Hodimo in vohamo, prilagajamo se Bajki, iščemo mejo do kje. Cilj je, da shodi samostojno v treh tednih. Tudi če v štirih, nič hudega, vem kaj hočemo in to bomo dosegli. Čas je relativen, zato ne bo tisti, ki bo zaviral napredek. konec koncev pa...saj hodi že samostojno, le malo jo držim v oporo. Par korakov naredi že čisto sama. Vprašanje kaj bi bilo, če bi jo čisto spustila. Da se kaj ne poškudje tega še ne naredim, ker če bi bila to ena počasna psica, se ne bi ničesar bala, tako pa...Bajka res ne zna nič narediti počasi.
Neverjetno jo je opazovati, kako se je tudi ona odločila isto in hodi po poti odločitve. Včasih jo kar težko zadrživa, ker ona bi kar šla, ne pomisli, da če jo pustiva, ne bo mogla it daleč. Njo to ne zanima. Svojo pot gre naprej, kot da ji ni nič.
Res dobivam tako življenjsko lekcijo, da še dojamem ne kakšno.

Kljub vsem tegobam, ki nas prizadanejo in nas držijo za vrat, premoremo neustavljiv nagon, ki nas drži pokonci ( Blaise Pascal)

Poleti sem se odločila, da grem naprej študirat. No, to me je itak držalo že takoj, ko sem doštudirala, pa sem takrat raje vse svoje misli usmirila v pasjo šolo.

Ker se mi dnevno potrjuje da me vodi prava pot do cilja, mi je bilo poleti toliko lažje poslati prijavo na faks.
Oktober se je začel, študentje so v učilnicah. Komaj čakam pošte, kjer bo pisalo, da grem tudi jaz v svojo virtualno učilnico in začnem spet nabirat novo znanje. Priznam, da sem polna pričakovanja. Eno stopnjo sem že naredila, sedaj menjam ustanovo in grem v drug sistem spletnega študija. Oni so bili prvi, ki so to pri nas začeli. Me prav že firbec matra kako.
Pri sestavi urnika sem se malo uštela, ker sem glavnino tempirala na soboto. Takrat bomo, enkrat mesečno, imeli naša realna srečanja. Bom že. Enrkat mesečno jih bom prosila, da imam ob nedeljah. Vem, svoje tečajnike veliko prosim. Ampak ker vem, da jim toliko več dam, mi ni težko in vidim, da tudi njim ne. Bodo v zahvalo na koncu dobili spešl darilo, a to naj še ostane skrivnost;)