Skrbi me

Resno me srbi za določene ljudi, ker niti ne vem ali je to njihova primitivnost, njihova majhnost, njihovo....kaj jaz vem omejenost in popolnoma neizživeto življenje, brez ciljev in hotenj.

Res ne vem kam pelje ta svet, jaz vem le to, da iz tega vlaka izstopam. Še ena postaja je pred končno in teh par kilometrov se bom trudila, da zaradi takih ljudi ne dvignem svoj ego, ker ne zgledujem se po najslabših amapk najboljših.
In nehote se lahko ujameš pri tem, da začneš take ljudi zaničevati, jih konec koncev celo pomilovati. Do sedaj sem se trudila, da sem jih zagovarjala, jih razumela.....za koga? Da sem ob vsem tem na koncu v očeh drugih skoraj jaz bila stigmatizirana zaradi njih. Ne ne, ena razlika je med nami. JAz svoje razultate imam, jaz imam sanje, jaz imam vizijo. Ne sanjam miže, ampak z odprtimi očmi. Ne hodim s sklonjeno glavo ter vase potegnjenim trupom po svetu, ampak sebi in svojemu življenju primerno. Ponosna sem nase in na svoje delo. Temu primerno so me nekoč, ko sem dvomila vase in sem lezla vase, naučili nekaj. Trebuh not, joške ven. In hodi pokonci z nasmehom in iskricami v očeh. Ker ko si tak, tudi če si za sekundo v dvomih, bo tvoje telo poskrbelo za to, da se ti bo vse uresničilo, ker verjameš in ker si želiš.
In zaradi tega sem marsikateremu v zobeh.
Dokler pa se samo zavija z očmi in leze vase ter predvsem sebe opravičuje z vedenjem drugih......do takrat pa.....
Nimam več časa niti energije za take. Res ne, se ne splača. ker s tem nehote svoje cilje in svoje vrednoste znižuješ zato, da njih vsaj malo dvigneš. Zakaj že, če se niti nočejo dvignit.
Naj ostanejo na tleh, ker konec koncev po nečem moramo tudi hodit, a ne?
Ups.....sem zbrisala zadnji stavek, ker res je, ne morem jih primerjat z gnojem, ker gnoj je koristen za življenjski krog.