ponedeljek, 30. junij 2008

Po meni se ne hodi

Zgleda, kot da je zrasla gor, pa ni. Čisto na drugem koncuje, le lepo je dana na javor in se lepo zlije v celoto, da je težko opaziti da ni res original.
Tudi ljudje lahko skrijejo svoja čustva tistim, ki jih ne poznajo. Od njih je odvisno ali bodo dali to iz sebe ali ne, nihče jih ne bo v nedogled prosil, da naj to naredijo.
Danes sem spet gledala male iskrice v očeh in šele danes je resnično prišel za mano stavek od včeraj. Pozimi je prišla Katja z Yenny - našo mamico, v šolo in sem izkoristila da je pokazala kaj se bodo naučili spomladi. Takrat so vsi rekli joj mi pa že ne. In včeraj se je ena izmed njih spomnila tega, kako so rekli, da ne. In sedaj pol leta za tem delajo točno tako kot je ona takrat. In ja tisto kar si rečeš da ne boš, na koncu vedno narediš ravno to.
Tako kot mi današnji niso verjeli, da bodo imeli psi skupaj riti in bodo v prostoru, tako ta veliki niso verjeli da bodo brez povodca hodili. Pa oboji to danes delajo. Pa ne zato, ker sem jaz tako rekla da bo, ampak ker so postali v tem času zrelejši in različne situacije so jih nekaj naučili. Predvsem pa izkušnje ki so ji dobili oboji tako psi kot vodniki so iz njih naredili nekaj boljšega.
In dokler niso problai tega sploh niso vedeli, ampak so se še vedn odajali v nič in sami sebe prepričevali, da ne znajo in da niso sposobni. So, še veliko več kot le to, kar so doživeli zadnje dni.

Vemo, kaj smo, toda ne vemo, kaj bi lahko bili. (W. SHAKESPEARE)

Naše živlenje je podobno tej razburkani vodi
ali pa tej umirjeni rekli v katero se je zlila tud tista razburkana. Na nas je, da izberemo tisto, ki jo želimo.