Danes popoldne smo zaspale kot ubite. Zbudil me je telefonski klic brata, da naj nafutram tamali malo prej, da bodo šli po suhem na sprehod. Kakšnem skuhem?? Ko sem se ulegla v posteljo je sijalo sonce, bilo je vroče k pri norcih, nebo niti pod razno ne pripravljeno na dež. Verjetno smo zaradi vremenske motnje zaspale in se zbudile skoraj ob petih. Skoraj 3 ure smo si privoščile. Dež se je ulil točno takrat, ko sem pospravljala posode za njima. Pogled na uro mi je povedal, da je res dobro da nismo imeli izpitov danes, ker bi jih imeli v dežju.
No ne čisto, le pisali ne vem kje bi, ker potem se je kar lep dan naredil in izpiti bi bili sedaj za nami.
Bodo pa čez 14 dni in takrat se bom poslovila od nečesa kar je bil sestaven del mojega življenja.
Poligon je že skoraj tak kot naj bi letos bil in samo še nekaj mi manjka. Dan kot taprav za fizično delo. Ravno lepo ohladilo se je, zato sem vzela svojo zvesto spremeljevalko Ajšo in sekiro, pa mečeto,vodo, fotkič in ključe od avta.
Samo še en del poligona je kjer je potrebno narediti letos spremembo in ker rabim malo več prostora pri tem, ker je kar nekaj izsekavanja sem čakala kmeta, da pokosi, ker sem morala veje prenesti na drugo stran in ja je razlika, priznam. Pa še nič nisem naredila, le počistila podrast.
Jutri me čaka še kar nekaj dela in drug teden dobi tale kotiček dokončno obliko - rdeč javor.Seveda me je Ajša pri mojem delu pazila in spremljala vsak moj zamah.
Tukaj ne bo nič novega, le počiščeno bo. No je že.
Glavnina - ta težek del se je končal, roke me spet bolijo, tokrat sem si jih takoj namazala in upam da bo ok.
Dan je začel ugašat, zato sva odšli domov.
Tale punca....tako jo imam rada!
Gram sreče je več kot tona modrosti (valonski pregovor)
