In ker je poleti težko, da ga ne izzivam me velikokrt opeče. Leta so me utrdila in malo rdečine mi že paše. Občasno jo kar malo izzovem ker je fino. Danes mi ni bilo potrebno izzivat, ker se je skrival za oblaki. Čeprav je tak podmukel najnevarnejši. Zato sem tamali vrgla v avto in jih odpelajla do Save, ker pot do tja in nazaj pa stanje ob vodi je izzivanje usode. Kot se že rekla je bil hinavski, enkrat je drugič ga ni.
Podobnosti narave in človeka so tako očitne, da se samo še nasmehneš. Tako kot lahko sonce pač ne izivaš in ga izigraš, tako narediš tudi z ljudmi. Izogneš se jim in imaš mir.Enemu se ne morem še dvakrat. Sicer mi nekaj pravi, da samo še enkrat. Notranji glas, ki je moje vodilo mi če mu prisluhnem vedno prav pove. So pa možna tudi presenečeja v pozitivo, ker zadnje dva meseca le tega pri njemu ni bilo. Ampak tako kot ena lastvka ne prinese pomaldi, tako tudi en človek ne more pokvarit tega kar imamo. Mi je pa žal slupine, ker namesto da bi uživala se ukvarja z izmečkom. Jebat ga, Hitler je bil površen in ni dokončal svojega dela.
Zato mi pa ni potrebno igrati pri njima, kertako malo je potrebno, da sta srečni in to pokažeta brez pretvarjanja.
Voda in palčka to je tisto kar jima naredi dan najlepši.
Čakanje na met
Katera bo prava
Na koncu pa paziš a nisi moker
Če bi se vsi držali svojih obveznosti bi bilo tudi nam ljudem na tem svetu lepo in v užitek in nihče se ne bi zaradi drugega jezil. Tako pa....Nekateri nikoli ne bodo srečni, ker prvič niso sposobni biti srečni. Za to so si krivi pa čisto sami, ker ne zanjo živeti tako, da prevzamejo odgovornost zase in za tiso kar so se odločili da bodo naredili. Saj to je po malem začaran krog. Odločitev, odgovornost, po drugi strani pa, če si srečen ne moreš jamrat in potem nisi več "bogi" in se nihče ne ukvarja s teboj.Ma do sreče je le en korak, prevzameš odgovornost in je. Tisti, ki tega niso sposobni pa naj uživajo v svoji navidezni sreči. Saj glavno je le, da si srečen. Pa čeprav na žalosten način.
