Povedati

V kratkem moram nekaj povedat nekomu, da se je in da se bo nekaj zgodilo. Danes sem to povedala eni, ki mi je kot mama in ja, bila je vesela ob slišanem. No saj je vedela že ko so bile stvari v povojih in danes je videla končni izdelek. V čast ji je vse skupaj. Meni tudi, da mi je to uspelo, priznam. Pa ne toliko nad tem da mi je, ker itak to ni tak big deal. Ponosna sem, ker sem dorasla v tistih odločilnih stvareh, da lahko sama in ne rabim prikolic.
Še nekomu si to želim povedat predno bodo zvedeli vsi, pa nekako ne zberem poguma, ker bo vse narobe razumljeno in že zadnjič sem hotela, pa nama je bilo preprečeno, danes bi lahko, pa ....kako je težko nekaj povedati ljudem, ki jih ceniš in ki ti priznaš ali ne veliko pomenijo. Ma saj je logično, nekaj smo pa le skupaj preživeli in želja,da bi še je tista, ki me ovira pri tem, da ne povem.
Po drugi strani pa vidim da sem odrasla in da sem zrela za vse skupaj ker sem čisto brez slabe vesti lahko povedala nekomu tisto, kar še pred parimi meseci ne bi mogla.
Zadnjič sem imela mogoče še vseeno tisto malo slabe vesti ali pa moralnega mačka, danes pa čisto nič, ker vse možnosti so bile, da se ne bi zgodilo to kar se je. Prvič v življenju nekdo zato, ker mi je dolžan ne bo šel na izpit. Dovolj je tega, da delam zastonj in to za take, ki si privoščijo stvari, ki si jih jaz ne bom mogla nikoli, ker ne bom imela keša.

Najbolj škodljivi vzorci so zamerljivost, kriticizem in občutek krivde (Luise L Hay)

Nisem zamerljiva in to je tisto kar ljudje izkoriščajo in še občutka krivde se moram rešit pa bo. Ker ljudje pridejo in gredo, tako kot dan, ki se zvečer konča.