Po meni se ne hodi

Zgleda, kot da je zrasla gor, pa ni. Čisto na drugem koncuje, le lepo je dana na javor in se lepo zlije v celoto, da je težko opaziti da ni res original.
Tudi ljudje lahko skrijejo svoja čustva tistim, ki jih ne poznajo. Od njih je odvisno ali bodo dali to iz sebe ali ne, nihče jih ne bo v nedogled prosil, da naj to naredijo.
Danes sem spet gledala male iskrice v očeh in šele danes je resnično prišel za mano stavek od včeraj. Pozimi je prišla Katja z Yenny - našo mamico, v šolo in sem izkoristila da je pokazala kaj se bodo naučili spomladi. Takrat so vsi rekli joj mi pa že ne. In včeraj se je ena izmed njih spomnila tega, kako so rekli, da ne. In sedaj pol leta za tem delajo točno tako kot je ona takrat. In ja tisto kar si rečeš da ne boš, na koncu vedno narediš ravno to.
Tako kot mi današnji niso verjeli, da bodo imeli psi skupaj riti in bodo v prostoru, tako ta veliki niso verjeli da bodo brez povodca hodili. Pa oboji to danes delajo. Pa ne zato, ker sem jaz tako rekla da bo, ampak ker so postali v tem času zrelejši in različne situacije so jih nekaj naučili. Predvsem pa izkušnje ki so ji dobili oboji tako psi kot vodniki so iz njih naredili nekaj boljšega.
In dokler niso problai tega sploh niso vedeli, ampak so se še vedn odajali v nič in sami sebe prepričevali, da ne znajo in da niso sposobni. So, še veliko več kot le to, kar so doživeli zadnje dni.

Vemo, kaj smo, toda ne vemo, kaj bi lahko bili. (W. SHAKESPEARE)

Naše živlenje je podobno tej razburkani vodi ali pa tej umirjeni rekli v katero se je zlila tud tista razburkana. Na nas je, da izberemo tisto, ki jo želimo.

Poletje

Nisem ravno njegova privrženka, ker sva s soncem nekako tako zmenjena, da če mu predolgo ne težim mi da mir. Če pa pač izivam me pa opeče.
In ker je poleti težko, da ga ne izzivam me velikokrt opeče. Leta so me utrdila in malo rdečine mi že paše. Občasno jo kar malo izzovem ker je fino. Danes mi ni bilo potrebno izzivat, ker se je skrival za oblaki. Čeprav je tak podmukel najnevarnejši. Zato sem tamali vrgla v avto in jih odpelajla do Save, ker pot do tja in nazaj pa stanje ob vodi je izzivanje usode. Kot se že rekla je bil hinavski, enkrat je drugič ga ni.Podobnosti narave in človeka so tako očitne, da se samo še nasmehneš. Tako kot lahko sonce pač ne izivaš in ga izigraš, tako narediš tudi z ljudmi. Izogneš se jim in imaš mir.
Enemu se ne morem še dvakrat. Sicer mi nekaj pravi, da samo še enkrat. Notranji glas, ki je moje vodilo mi če mu prisluhnem vedno prav pove. So pa možna tudi presenečeja v pozitivo, ker zadnje dva meseca le tega pri njemu ni bilo. Ampak tako kot ena lastvka ne prinese pomaldi, tako tudi en človek ne more pokvarit tega kar imamo. Mi je pa žal slupine, ker namesto da bi uživala se ukvarja z izmečkom. Jebat ga, Hitler je bil površen in ni dokončal svojega dela.
Zato mi pa ni potrebno igrati pri njima, kertako malo je potrebno, da sta srečni in to pokažeta brez pretvarjanja.Voda in palčka to je tisto kar jima naredi dan najlepši.Čakanje na met
Katera bo pravaNa koncu pa paziš a nisi mokerČe bi se vsi držali svojih obveznosti bi bilo tudi nam ljudem na tem svetu lepo in v užitek in nihče se ne bi zaradi drugega jezil. Tako pa....Nekateri nikoli ne bodo srečni, ker prvič niso sposobni biti srečni. Za to so si krivi pa čisto sami, ker ne zanjo živeti tako, da prevzamejo odgovornost zase in za tiso kar so se odločili da bodo naredili. Saj to je po malem začaran krog. Odločitev, odgovornost, po drugi strani pa, če si srečen ne moreš jamrat in potem nisi več "bogi" in se nihče ne ukvarja s teboj.
Ma do sreče je le en korak, prevzameš odgovornost in je. Tisti, ki tega niso sposobni pa naj uživajo v svoji navidezni sreči. Saj glavno je le, da si srečen. Pa čeprav na žalosten način.

fotkič

Danes je bila prilika, da sem ga preizkusila na agility tekmi in mi je bilo všeč.
Ok pustimo fotkič vseeno pač kje si, se postaviš in fotkaš. Všeč mi je, ne všeč...toplo mi je priti v Kd Domžale, ker sem tu začela svojo kinološko pot. Nazaj se tu počutim toplo, ker je tu en moj kolega in, ma je drugače če te nekdo z nasmehom pozdravi, ko te vidi. In presenečena sem nad "starimi" ljudmi iz društva, ki me cukajo za rokav in pozdravljajo. Ma klinc starci so še vedno face, veliko bolj kot mladi kinologi, ki jih bolk k za kolegialnost in za skupnost. Tastari pač zakurijo roštilj in delajo za pivo mladi pa....če nimajo od tega koristi ne delajo.
Slike so uspele, komaj čakam nov objektiv. nekateri si bodo mislili da se spet preseravam, ampak.....požrejo naj se, je moj denar in lahko počnem z njim kar hočem. Še nekaj fotk
Drugače pa čakam, čakam na več stvari.
Ena je petek, da imamo izpit. Druga je sobota, da zaključim tečaj in zadiham na polna pljuča.
Tretja je pa sončnica, ki se mora odpret in upam, da mi je ne ukradejo.
Moji lubiciIn Bajkina tačkaPravijo, da kdor ne ceni majhnih stvari velikega vreden ni. Včasih se sprašujem kdaj bo prišlo tisto dobro, ker se dobro z dobrim vrača.
Pa saj prihaja vsak dan v majhnih oblikah. Ko se lahko z nekom pogovarjaš odkrito, ko ti zaupa svoje življenje, ko te vpraša za mnenje, ker mu tvoje mnenje nekaj pomeni.
Ko te ustavijo ljudje, ki so gledali tvoje začetke in te niso pozabili. Ko ugotoviš, da so si ljudje zapomnili tvoje ime in ko vidiš, da želijo da še ostaneš in ne greš.
Ko gledaš naravo kako se pripravlja na veliki pok- odprtje cveta.
Ko te gledata tvoji ljubici s svojimi lepimi učki.
Ko.....ko si srečen, ker je za tabo še en lep dan malih dobro, ki si jih dal in ki so ti jih dali.

Ker dobro se z dobrim vrača. Slabo pa pozabiš.

Še

...en teden in....

Vročina

Ne maram je, tako kot ne maram ravno sonca in sedaj imam oboje. Ko je tako vroče, da se mi soba niti čez noč ne shladi. In ko mi to končno rata mi pa sosed zaspi ob prižgani televiziji in adijo moj spanec. Saj za kakšno urco je pa šlo, potem so se pa začeli oglasi na ....no ob petih se je zbudil in takrat sem zaspala.
Niti ne vem zakaj vsako leto pizdim zaradi te vroče dni in ne kupim klime. Po drugi stani imam pa sedaj res druge stroške.

Pasja šola sploh skupina za izpit je postala muka. Nekateri imajo ksiht vedno zamudit in niti se ne opravičit. Konec koncev spoštujem take ljudi, priznam. Ker to je tisto kar se moram še malo naučit. Biti egoist. Sedaj pa res lahko rečem samo še en teden, ker jutri teden bo izpit in potem bo konec teh skoraj da muk na poligonu, ko se počutim kot kreten občasno. Kot da se nismo nič naučili, kot da imajo spomin, ne da ga imajo, da ga nimajo. vsakič isto. Ne da se mi z njimi več!

Zato res komaj čakam naslednjo soboto, ko naredim zaključek. Poletno šolo bom imela nekrat na teden. Cena bo fiksna ali si ali te ni, tam se ne bo pililo poslušnosti, ker je škoda mojih žicev če si ne zapomnijo nič. Ne štekam kako si ne morejo zapomnit nekaj navodil in kako se lahko občasno izživljajo nad psi. Dobr da jih imamo, da se imamo nad kom.
Lenka je odprla učke v ta niti ne tako lep svet. No lep je toliko kot si ga narediš in želim si, da bi našla lastnika, ki se ne bi izživljal nad njo. Lastnika, ki bi bil fer.

Kradljivci

Ja tko je, ljudje so svinje in to potrjujejo vsak dan sproti. Eni tako, drugi pa tako. In eden od načinov potrjevanja je tudi kraja rož. Naj jim uspejo doma in naj jih vsakič spomni na to, da je ukradena.

Ok, začela je cvetet in bila bi lepa.

Da pa mi ukradejo vodenko, ki stane 0,60€...tega pa ne razumem.
Nobena stvar ne naredi človeka srečnejšega kot njegovo lastno prepričanje, da je naredil najboljše, kar je mogel. (Mihailo PUPIN)

Tudi te, ki jim kraja obogati življenje morajo živeti. Naj živijo v miru!

ZOO

Najmanj dvakrat na leto sem tam in vsakič mi je vauv. Danes mogoče zato, ker sem imela fotkič in sem lahko končno sama fotkala kar sem hotela.
Luštkano je, ko gredo v živalca tisti, ki si res želijo in tisti, ki "morajo" ostanejo doma. Moram pa priznati, da mi je čedalje bolj ravno za tiste, ki potem nergajo kdaj pa bomo šli. Nekateri res mislijo, da bomo šli takrat, ko bodo imeli oni čas. Ja pa jade. Me zanima če bi tudi manjkali na recimo seminarju, ki stane 1000€. Tako pa ker je to poceni, čeprav za nektere kot kaže ne, pa imajo do tega tudi mačehovski odnos, saj je kar nekaj....ena pasja šola. Ja je ja.....
Šola kjer se imamo luštno in kjer so skupaj tako odrasli kot najmanjši.

Kaj naj rečem, res bi lahko sedela in jih opazovala tele volkce ure in ure. Ker so ma kaj, eni taki bebčki kot imam dve doma.Razlika je le, da imajo res manjša ušesa od mojih, ker so celi na sliki.
V pogledu psa ali pa volka se vednno zgubim in samo za minuto bi rada vedela, kaj si misli ob takem zame resnem in pametnem pogledu. Predvidevam, da če bi znala njihovo govorico in jo razumela ali pa bi se oni naučili govoriti bi sedela ob njih in jih ure in ure poslišala. Kdo se ne bi upru tem očem in globokemu pogledu.
Sramota, ki si jo Zoo dovoli je, da ne spucajo vode in da imajo tako. Ne zaslužijo si jo, ker saj niso smet, so veličasnte živali.
in lahko, ma ne lahko, moramo jih spoštovati!Tudi pri njih je voda katastrofa. Če so že naredili podzemno panoramo, za kar vsaka čast, naj tudi spucajo alge z stekla, da se bo vsaj kaj videlo.
Za tole sliko sem ponucala Juša, da mi je delal senco in je uspela. Škoda, ker smo bili pozni in so živali že pospravili notri.
Tele pa....pluvajo, ok mene niso, tiste, ki imajo letno karto so pa že. Mogoče jih imajo že poln kufer, ker si zaslužijo mir.
Mreža mi je sumljiva ampak če pravijo da je OK, je OK. Je pa res, da vedno pošibam pse hitro mimo.Za otroke je lepo poskrbljeno in uživajo, sploh ker določene "domače" živali lahko tudi božajo.Tale črnogorac pa....tut jaz bi!
Nočko živalce, se vidimo kmalu spet!

Povedati

V kratkem moram nekaj povedat nekomu, da se je in da se bo nekaj zgodilo. Danes sem to povedala eni, ki mi je kot mama in ja, bila je vesela ob slišanem. No saj je vedela že ko so bile stvari v povojih in danes je videla končni izdelek. V čast ji je vse skupaj. Meni tudi, da mi je to uspelo, priznam. Pa ne toliko nad tem da mi je, ker itak to ni tak big deal. Ponosna sem, ker sem dorasla v tistih odločilnih stvareh, da lahko sama in ne rabim prikolic.
Še nekomu si to želim povedat predno bodo zvedeli vsi, pa nekako ne zberem poguma, ker bo vse narobe razumljeno in že zadnjič sem hotela, pa nama je bilo preprečeno, danes bi lahko, pa ....kako je težko nekaj povedati ljudem, ki jih ceniš in ki ti priznaš ali ne veliko pomenijo. Ma saj je logično, nekaj smo pa le skupaj preživeli in želja,da bi še je tista, ki me ovira pri tem, da ne povem.
Po drugi strani pa vidim da sem odrasla in da sem zrela za vse skupaj ker sem čisto brez slabe vesti lahko povedala nekomu tisto, kar še pred parimi meseci ne bi mogla.
Zadnjič sem imela mogoče še vseeno tisto malo slabe vesti ali pa moralnega mačka, danes pa čisto nič, ker vse možnosti so bile, da se ne bi zgodilo to kar se je. Prvič v življenju nekdo zato, ker mi je dolžan ne bo šel na izpit. Dovolj je tega, da delam zastonj in to za take, ki si privoščijo stvari, ki si jih jaz ne bom mogla nikoli, ker ne bom imela keša.

Najbolj škodljivi vzorci so zamerljivost, kriticizem in občutek krivde (Luise L Hay)

Nisem zamerljiva in to je tisto kar ljudje izkoriščajo in še občutka krivde se moram rešit pa bo. Ker ljudje pridejo in gredo, tako kot dan, ki se zvečer konča.

Opečena fizikalka

Ja, to sem jaz. Dopoldan preživela na poligonu, da sem dokončala včerajšnje delo.
Rezultat je ta,da sem prav neumno opečena po rokah in na križu imam 2 cm opečeno črto. No to je na meni v moje kotičku pa tole:Brez njiju itak ne gre in ne vem kaj si ljudje mislijo, ko nas vidijo iz ceste. Karjola, polno orodja, voda, zemlja, 2 psa. No še enega smo dobili na obisk, pa ni prestoil več kot 2 metra poligona, najbolj pa me je presenetilo to, da človek pa tut s ceste ni smel it. No jaz bi se tut ustrašla teh dveh buč, priznam.Po končanem delu, smo se še malo razigrale in moral sem morala narediti še ene par fotk. Komaj čakam konec drugega meseca, ko dobim boljši objektiv.
Bajka v elementu
In pa travniške rožice.
Zakaj komaj čakam objektiv, ker bodo te žuželke še bolj vidne in še boljše fotke bodo.
No pa na krščeno nisem pozabila. Sedaj je tudi njihova familija popolna in sem častila za krščenko. No Katja in Jure pa mene večerjo. Dobr, da je Jureta bolj malo doma, ker me zadnje čase vedno nahrani, ko pridem k njima. Lenka pa raste danes mi je že dala lubčka. Kako luštkan mali jeziček ima.Spremljanje novega življenja preko Lenke me pomirja in danes ko sem jo vzela v naročje sem že čutila tisto, ja to je mala bučka. Že sedaj mi je hudo, ko pomislim da bo šla, da ne bo ostala doma in, da je mogoče ne bom potem nikoli več videla. To se je zgodilo z enim mojim mladičkov Bai, čutim, da se ima ok to je pa vse.
Amapk dokler bo doma in dokler bom imela možnost biti z njo ji bom dala vse kar ji lahko dam, ker tudi živali si zapomenjo vse. In to da ji poklonim ljubezen je najmanj kar ji lahko dam.


Ko posvečate pozornost okolju, zvokom, vonjemi n občutkom, ki vas obkrožajo, resnično zaživite v danem trenutku (DeepakChopra)

In to je to, carpe diem!

Popoldanske plohe

Ob petkih, ko nimam šole so fantastične, ker SPIM.
Danes popoldne smo zaspale kot ubite. Zbudil me je telefonski klic brata, da naj nafutram tamali malo prej, da bodo šli po suhem na sprehod. Kakšnem skuhem?? Ko sem se ulegla v posteljo je sijalo sonce, bilo je vroče k pri norcih, nebo niti pod razno ne pripravljeno na dež. Verjetno smo zaradi vremenske motnje zaspale in se zbudile skoraj ob petih. Skoraj 3 ure smo si privoščile. Dež se je ulil točno takrat, ko sem pospravljala posode za njima. Pogled na uro mi je povedal, da je res dobro da nismo imeli izpitov danes, ker bi jih imeli v dežju.
No ne čisto, le pisali ne vem kje bi, ker potem se je kar lep dan naredil in izpiti bi bili sedaj za nami.
Bodo pa čez 14 dni in takrat se bom poslovila od nečesa kar je bil sestaven del mojega življenja.
Poligon je že skoraj tak kot naj bi letos bil in samo še nekaj mi manjka. Dan kot taprav za fizično delo. Ravno lepo ohladilo se je, zato sem vzela svojo zvesto spremeljevalko Ajšo in sekiro, pa mečeto,vodo, fotkič in ključe od avta.
Samo še en del poligona je kjer je potrebno narediti letos spremembo in ker rabim malo več prostora pri tem, ker je kar nekaj izsekavanja sem čakala kmeta, da pokosi, ker sem morala veje prenesti na drugo stran in ja je razlika, priznam. Pa še nič nisem naredila, le počistila podrast.

Jutri me čaka še kar nekaj dela in drug teden dobi tale kotiček dokončno obliko - rdeč javor.
Seveda me je Ajša pri mojem delu pazila in spremljala vsak moj zamah.
Tukaj ne bo nič novega, le počiščeno bo. No je že.

Glavnina - ta težek del se je končal, roke me spet bolijo, tokrat sem si jih takoj namazala in upam da bo ok.
Dan je začel ugašat, zato sva odšli domov.Tale punca....tako jo imam rada!

Gram sreče je več kot tona modrosti (valonski pregovor)