Smrt

Pride čas, ko se moraš posloviti od tega sveta. Kaj se zgodi na oni strani mavrice ne vem, ali pa vem pa sem pozabila. Srečanje s smrtjo tebi drage osebe je vedno srečanje, ki ni lepo. Sploh pa če je ta oseba tvoj pasji prijatelj.
Najhuje mi je vedno, ko me pokličjo ljudje in bi radi še moje mnenje ali je že čas. Najprej hočejo od mene iskrenost in da jim po pravici povem in to je najhuje sploh ko res ni več druge poti in veš da pes samo še trpi. Po drugi strani pa vsi v tem trenutku tudi zavestno ali nezavedno pričakujejo tolažbo in le to je potem težko dati. Preleviti se iz "trde skale" v čisto razneženega človeka in pri tem res še ohraniti treznost je težko. Za vsakega pasjega prijatelja je meni tudi žal in vsak ki gre na drugo stran mavrice s seboj odnese tudi koščk mene. Saj po eni strani si štejem v čast da se name obrnejo v dobrem in slabem in da mi toliko zaupajo da če jaz rečem potem je pa res. Samo meni je tudi hudo, res hudo za vsakim. Sploh pa če je kuža nekaj posebnega. Saj je vsak, a obstajajo tudi taki, ki se posebej zasidrajo v moje srce.