sreda, 24. september 2008

Modra

Modra je moja barva in modro je bilo današnje dopoldansko nebo.
Borovc na sliki je obupal nad tem svetom in se zlomil. A tisto kar je ostalo od njega še kar živi in ne umre. Že tretjo jesen.

Dopust je ena taka luštna stvar, malo dlje spiš, greš na kavo, prebereš časopis na sončku, ki te vabi v naravo. Odzoveš se klicu in tri urce na sončku, med temi barvami ni nič...pa saj sem na dopustu in vmes sem naredila enega individualca.
Ma je fino, ko vidiš hvaležnega človeka, ker mu rečeš ma pridi dopoldne, si bom vzela čas.

Zadnjič sem prebrala en intervju z eno misico, ki jo niti ne jemljem kot misico, ampak kot sodelovčevo hči. In nekaj mi bo ostalo iz tistega za vedno in hvala Tini za to misel.
Življenju ne moreš dodati dni, lahko pa dnevu življenje.

Če se bom tega držal vsaj trikrat na teden verjamem, da bo moje življenje še boljše in bom imela še več.